Jedro

Začasno odredbo po ZDSS je mogoče izdati iz razloga, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Sklepi pristojnih organov o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 100. člena ZDR (neopravičeni izostanek z dela) ne pomenijo samovoljnega ravnanja, o njihovi zakonitosti pa odloči sodišče v rednem postopku.

Šikanozno ravnanje mora dokazati predlagatelj začasne odredbe in samo navedbe v tej smeri ne zadostujejo. Ravno tako mora predlagatelj začasne odredbe izkazati nevarnost nastanka nenadomestljive škode, pri čemer ne zadostujejo le navedbe, da je brez premoženja in sorodnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi toženi stranki naložilo, da je dolžna poklicati tožnico nazaj na delo, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo, v skladu z zakonitimi predpisi, iz delovnega mesta telefonska in receptorska dela.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje in obrazložitev, da tožnica ni izkazala samovoljnega ravnanja in, da ni ogrožen njen socialni status ter dokazano onemogočanje izterjave terjatve oziroma oteženost uveljavitve terjatve. Samovoljo pritožnica dokazuje z vpisom zaključka delovnega razmerja v delovni knjižici z dnem 8.12.1996 in ne 9.12.1996, kot izhaja iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja ter dejstvom, da je v nasprotju s predpisi že tri leta na začasnem čakajanju na delo. Poleg tega pa tudi ni prejela v podpis pogodbe o zaposlitvi o novem delovnem mestu čistilke. Pooblaščenka tožnice dokazuje onemogočanje izterjave terjatve tožnice oziroma oteženost uveljavljanja terjatve z navedbami drugih primerov, v katerih je bila pooblaščenka tožnikov, in je uveljavitev terjatve, na podlagi dobljene pravde, otežena iz razloga, ker so podjetja prišla v stečaj.

Nadalje meni, da bi sodišča zatrla samovoljna ravnanja organizacij, v kolikor bi izdala predlagane začasne odredbe. Dodaja še, da ima tožnica pri sodišču prve stopnje več tožb, da je z eno že uspela, a brez uspeha, saj direktorica podjetja pravnomočne sodbe ne spoštuje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovilo, da prvostopno sodišče ni zagrešilo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, hkrati pa ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev tudi ustrezno in obširno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče, glede na pritožbene navedbe, le še dodaja: Kot je že navedlo v svoji obrazložitvi sodišče prve stopnje, delavcu na podlagi določbe 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90-71/93) preneha delovno razmerje s prvim dnem odostnosti z dela, zato ni mogoče govoriti o samovolji v primeru, ko je na podlagi določbe navedenega člena tožena stranka tožnici zaključila delovno razmerje z dnem 8.12.1996, potem, ko je ugotovila s sklepom, da je vključno od dne 9.12.1996 dalje neupravičeno odsotna. Pravilno je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da ne gre za samovoljno ravnanje tožene stranke v primeru, če le-ta na podlagi sklepov svojih organov izda sklep o prenehanju delovnega razmerja delavcu. Izdaja sklepov s strani pristojnih organov tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more pomeniti samovolje. Iz dosedaj predloženih podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi šlo za šikanozno ravnanje tožene stranke proti tožnici, saj je le-ta v spis predložila le drugostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.1.1997 in fotokopijo strani Pravne prakse, ne pa drugih dokazov, s katerimi bi utemeljila svoje navedbe o šikanoznem ravnanju tožene stranke.

Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. V postopku za izdajo začasne odredbe po mnenju pritožbenega sodišča tudi niso relevantne navedbe o dejstvu, da tožnica ni dobila v podpis pogodbe o zaposlitvi na novem delovnem mestu, saj zaenkrat ni izkazano, da bi bil nepodpis pogodbe o zaposlitvi razlog za prenehanje delovnega razmerja. Tudi pritožbene navedbe, da je oteženost oziroma onemogočanje uveljavitve terjatve tožnice izkazana z drugimi primeri, v katerih je bil nad toženimi strankami uveden stečaj, so za ta postopek nerelevantne.

Glede pritožbene navedbe, da bi bila samovoljnost organizacij učinkovito zatrta, v kolikor bi sodišča izdajala začasne odredbe, ki jih predlagajo tožniki, pritožbeno sodišče opozarja na določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), ki določa, da se začasne odredbe izdajo iz razloga, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Zato se lahko začasne odredbe pred delovnimi sodišči izdajo samo v primeru, kadar je izkazano samovoljno ravnanje oziroma nastanek nenadomestljive škode in ne v vsakem primeru, brez presoje navedenih pogojev. Pritožbene navedbe, da ima tožnica pri sodišču prve stopnje še več tožb ter, da je z eno že uspela, a je direktorica tožene stranke ne spoštuje, ne izkazujejo samovoljnega ravnanja tožene stranke v sporu o prenehanju delovnega razmerja, v katerem tožnica predlaga izdajo te začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da terjatev zaenkrat ni verjetno izkazana, saj tožnica tudi v pritožbi ni predložila sklepa o razporeditvi in dokazil, da je zoper njega ugovarjala. Prav tako pa ni izkazala, da bo uveljavitev terjatve, v kolikor ne bo izdana začasna odredba, onemogočena ali precej otežena; kot je bilo že rečeno, splošne navedbe o tem, da je nad nekaterimi podjetji v drugih sporih bil začet stečajni postopek, niso relevantne za ta spor.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da niso podani v zakonu določeni razlogi za izdajo začasne odredbe, ker niso izpolnjeni niti pogoji iz 19. člena ZDSS niti pogoji iz 267. člena ZIP, pravilna. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.