Jedro

Določba 5. člena ZPDZC-1 je jasna in za delo na črno opredeljuje delo v času, ko delavec še ni zavarovan. Tudi njen namen je jasen: preprečiti, da delodajalci zaposlujejo delavce, ne da bi jim zagotovili vse pravice, ki izvirajo iz opravljanja dela. Na obstoj prekrška zato ne vplivajo določbe drugih predpisov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Objekt varstva po ZPDZC-1 je namreč drug kot po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEIPZ-1). Po ZPDZC-1 gre za varstvo pred nezakonitimi zaposlitvami, po ZZVZZ za delovanje sistema zdravstvenega zavarovanja, po ZMEIPZ-1 pa le za zagotavljanje evidenc. Razlaga sodišča prve stopnje, da ZZVZZ in ZMEIPZ-1 ne določata roka, v katerem mora delodajalec prijaviti delavca, ki dela na podlagi podjemne pogodbe, v zavarovanje in da zato ne gre za prekršek po drugi alineji 23. člena ZPDZC-1, bi pomenila, da tak prekršek praktično sploh ni mogoč, saj bi vedno imel delodajalec možnost kadarkoli prijaviti delavca v zavarovanje za nazaj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se zahteva za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Celje, št. DT 71011-2371/2021-12 (04-560-14) z dne 17.1.2022 kot neutemeljena zavrne. Storilca morata plačati sodno takso za zahtevo za sodno varstvo in sicer pravna oseba v znesku 500,00 EUR, odgovorna oseba pa v znesku 50,00 EUR.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru odpravilo odločbo, s katero je prekrškovni organ kot prepozno zavrgel zahtevo storilcev za sodno varstvo, ob obravnavanju zahteve za sodno varstvo pa postopek ustavilo, ker opisani dejanji nista prekršek.

2.Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ. Ne strinja se z materialnopravnim stališčem, da noben zakon ne določa roka za prijavo oseb, ki delo opravljajo na podlagi civilnopravnega razmerja, v zavarovanje za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Pri tem se sklicuje na določbo 5. člena ZPDZC-1 in na sodno prakso. Ne drži niti, da prekršek nima hujših posledic.

3.V odgovoru na pritožbo sta storilca pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Storilcema se očita prekršek po drugi alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1, ki med ostalim določa, da se za prekršek kaznuje posameznik, ki omogoči delo posamezniku, ki ga ni zavaroval v skladu z zakoni, ki urejajo obvezna socialna zavarovanja (prva alineja prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1). V prvi alineji 5. člena ZPDZC-1 je določeno, da se za delo na črno šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja. Ni sporno, da sta delavca začela z delom po podjemni pogodbi dne 21.9.2021 in da tega dne, ko je bil opravljen inšpekcijski nadzor, še nista bila prijavljena v sistem obveznega zavarovanja za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Storilca sta nato sicer delavca naslednjega dne prijavila z veljavnostjo za nazaj, vendar to ne spremeni dejstva, da sta delavca 21.9.2021 delala brez ustreznega zavarovanja in je zato izpolnjen zakonski znak prekrška po drugi alineji 23. člena ZPDZC-1. Določba 5. člena ZPDZC-1 je jasna in za delo na črno opredeljuje delo v času, ko delavec še ni zavarovan. Tudi njen namen je jasen: preprečiti, da delodajalci zaposlitvijo delavce, ne da bi jim zagotovili vse pravice, ki izvirajo iz opravljanja dela. Na obstoj prekrška zato ne vplivajo določbe drugih predpisov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Objekt varstva po ZPDZC-1 je namreč drug kot po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) in po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEIPZ-1). Po ZPDZC-1 gre za varstvo pred nezakonitimi zaposlitvami, po ZZVZZ za delovanje sistema zdravstvenega zavarovanja, po ZMEIPZ-1 pa le za zagotavljanje evidenc. Razlaga sodišča prve stopnje, da ZZVZZ in ZMEIPZ-1 ne določata roka, v katerem mora delodajalec prijaviti delavca, ki dela na podlagi podjemne pogodbe, v zavarovanje in da zato ne gre za prekršek po drugi alineji 23. člena ZPDZC-1, bi pomenila, da tak prekršek praktično sploh ni mogoč, saj bi vedno imel delodajalec možnost kadarkoli prijaviti delavca v zavarovanje za nazaj.

6.Prav zato, ker določbe ZPDZC-1 varujejo delavce kot šibkejše stranke pred posledicami nezakonitih zaposlitev, tudi ni mogoče sklepati, da prekršek nima hujših posledic.

7.Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zahtevo storilcev za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo (deveti odstavek 163. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1).

8.Ker njuna zahteva za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa ni bila utemeljena, morata storilca po določbi 144. člena ZP-1 plačati sodno takso za zahtevo za sodno varstvo po tarifni št. 8212 Zakona o sodnih taksah in sicer pravna oseba v znesku 500,00 EUR, odgovorna oseba pa v znesku 50,00 EUR.

-------------------------------

1Zavezanci za plačevanja prispevka za poškodbe pri delu in poklicne bolezni so delodajalci.

Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (2014) - ZPDZC-1 - člen 5, 5/1, 5/1-1, 23, 23/1, 23/1-2, 23/1-5, 23/1-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.