Jedro

Po določbi tretjega odstavka 60. člena ZUS je pristojni organ pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10.3.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1 in 17/2006) zavrnila prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeni in na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morata zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka odločila v ponovljenem (drugič) postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2488/2005 z dne 30.11.2005. Ob presoji zakonitosti izpodbijane odločbe glede na stališča in pravna mnenja sodišča iz navedene sodbe, sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni v celoti sledila tem stališčem in ima izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti, da je sodišče moralo tožbi ugoditi. Tožena stranka je uporabila institut notranje razselitve in ni sledila stališču v navedeni sodbi, po katerem mora, kadar uporabi ta institut, izvesti realni preizkus možne uporabe tega instituta prek vseh kriterijev, ki jih zajema standard iz 91. odstavka Priročnika o postopku in kriterijih za določitev statuta begunca ter 8. člena Direktive EU, št. 2004/83/EC. V tem smislu so dejstva v izpodbijani odločbi v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zaradi uporabe instituta notranje razselitve, pa je obrazložitev izpodbijane sodbe tudi v nasprotju sama s seboj. Sodišče tudi ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tudi glede ugotovitev preganjanja sama s seboj v nasprotju, kajti tožena stranka (tretji odstavek na 4 strani) ugotavlja, da tožnica prosi za azil "predvsem zaradi maltretiranja s strani prebivalcev Tuzle in drugih državljanov v drugih mestih. Težave so imeli samo zato, ker so Romi". V istem odstavku obrazložitve pa tožena stranka v nasprotju s tem ugotavlja, da "prosilka na zaslišanju ni omenila nikakršnega maltretiranja zaradi romske narodnosti, razen takrat, ko je bila fizično napadena v času nosečnosti". Nadalje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka interpretirala izjavo tožnice na način, ki ne ustreza izpovedbi tožnice na zaslišanju. Tožnica je na zaslišanju navedla tri razloge za prebeg iz izvorne države: napad nanjo v času nosečnosti ter okoliščine v zvezi z dostopom do zdravstvene pomoči, ki jo je rabila njena pokojna hči, ki se je zaradi diskriminacije na podlagi narodnosti pokazala kot oblika preganjanja, drugi razlog je vezan na odnos sosedov do njenega sina in tretji razlog je bil opis treh fizičnih napadov nanjo. Tožena stranka bi morala pred ugotovitvijo, da ne gre za preganjanje v dokazni oceni upoštevati tudi ustrezna poročila o stanju Romov v BiH, ob upoštevanju specifične okoliščine, da je tožnica sama brez moža s štiriletnim otrokom in da lahko spada v bolj ranljive skupine pripadnikov Romov. Upravno sodišče je namreč že v sodbi (prvi), št. U 1940/2005-6 z dne 28.9.2005, toženi stranki naložilo, da mora pri odločanju o tožničini prošnji za azil pribaviti relevantna poročila UNHCR in drugih organizacij, iz katerih bi bil razviden položaj Romov v BIH. Tožena stranka se je tega navodila v odločbi (drugi) z dne 4.11.2005 držala, med tem ko v izpodbijani odločbi nobenih poročil o stanju Romov v BiH ni uporabila in tudi ni navedla, kaj se je spremenilo glede na sodbo sodišča z dne 28.9.2005, da uporaba teh poročil v izpodbijani odločbi ni več potrebna. V tem smislu tožena stranka ni ugotovila ključnih dejstev, ki so potrebna za odločitev. Prvostopno sodišče je toženi stranki naložilo, da izda nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek. Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča. Ponovi razloge, ki jih je za zapustitev izvorne države navedla tožnica in meni, da v obravnavanem primeru ne gre za preganjanje, ki se je izoblikovalo kot pravni standard preganjanja v azilnih postopkih v upravni in sodni praksi in kot ga opredeljuje Direktiva Sveta EU, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Sodišče je tožnico zmotno štelo za ranljivo osebo, ker je brez moža in s štiriletnim sinom. Tožnica je namreč na zaslišanju dne 21.2.2006 pojasnila, da je njen mož v Azilnem domu in da živijo kot družina. Ugotavlja, da je njen mož prav tako prosilec za azil. Ne zdi se ji smiselno, da bi morala v ponovljenem postopku v predhodni dokazni oceni upoštevati tudi ustrezna poročila o stanju Romov v BIH, saj po njenem mnenju tožničine navedbe ne dosegajo standarda preganjanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se njeni pritožbi ugodi in potrdi izpodbijano odločbo. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka v tej zadevi odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe prvostopnega sodišča, št. U 2488/2005 z dne 30.11.2005, v kateri je prvostopno sodišče zavzelo določena stališča (podrobno so navedena v izpodbijani sodbi) ter na tej podlagi odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Po določbi 3. odstavka 60. člena ZUS, je pristojni organ pri izdaji novega upravnega akta vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Tožena stranka pa je tudi v ponovljenem postopku odločila v t. i. pospešenem postopku, na isti dejanski in pravni podlagi (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) kot je temeljila odločitev v njeni prejšnji odločbi in presodila, da je iz prošnje tožnikov očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje in ni upoštevala stališč prvostopnega sodišča. Ker tožena stranka ni sledila stališču oziroma napotilu prvostopnega sodišča v navedeni pravnomočni sodbi, je ravnala v nasprotju z navedeno določbo ZUS in je odločitev prvostopnega sodišča, ki je po ugotovitvi, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile pomanjkljivo ugotovljene v upravnem postopku in tudi niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve in zato, ne more rešiti upravnega spora, po presoji pritožbenega sodišča, pravilna.

Ob navedenem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe in podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka tožnico zaslišala in na to zaslišanje oprla svojo odločitev, to pa tudi pomeni, da tožena stranka ni imela več pravne podlage za odločanje v t.i. pospešenem postopku in bi že zaradi tega morala odločati v rednem postopku (1. odstavek 35. člena ZAzil).

Glede na navedeno in ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.