Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi za klasično kupno pogodbo iz leta 1966, za katero ni bil podlaga nobeden od predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, za zahtevo za denacionalizacijo velja splošna časovna meja, torej Ustava iz leta 1963. Ta pogoj ni bil izpolnjen, zato je bila odločitev o neutemeljenosti zahteve materialnopravno pravilna.

Sklep nepravdnega sodišča o napotitvi na pravdo ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP. Res je sicer po drugem odstavku 56. člena ZDen zoper odločitev sodišča druge stopnje dovoljena revizija, vendar se ta določba glede na prvi odstavek istega člena nanaša samo na sodno odločbo, s katero je odločeno o denacionalizaciji, sklep glede napotitve na pravdo pa ni taka odločba. Enako velja za revizijsko izpodbijani sklep o začasni odredbi.

Izrek

Revizija proti odločitvi glede napotitve na pravdo in glede začasne odredbe se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku pod točko 1 odločilo, da je po podlagi utemeljen predlog za denacionalizacijo nepremičnine sedaj parc. št. 137/1 k.o. ..., ki je bila predmet kupne pogodbe z dne 17.9.1966, sklenjene med denacionalizacijskim upravičencem in Občino .... V izreku pod točko 2 je zaradi zamude prekluzivnega roka zavrglo predlog za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 136/2 k.o. ... V izreku pod točko 3 je predlagatelje napotilo na pravdo z zahtevkom za ničnost desetih kupnih pogodb, sklenjenih za pet stanovanj v sporni stavbi. V izreku pod točko 4 je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah prve nasprotne udeleženke in predlagateljev odločilo tako, da je prvi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v izreku pod točko 1 spremenilo tako, da je zavrnilo predlog za denacionalizacijo parc. št. 137 (sedaj 137/1) k.o. ..., pritožbi predlagateljev pa je delno ugodilo in izpodbijano odločitev v izreku pod točko 3 glede napotitve na pravdo razveljavilo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanih delih v izrekih pod točko 2 in 4 potrdilo prvostopenjski sklep.

Predlagatelji v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavljajo vse revizijske razloge in predlagajo tako spremembo, da se njihovi pritožbi ugodi, pritožbo prve nasprotne udeleženke pa zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1. Opozarjajo, da druga nasprotna udeleženka pritožbe ni vložila, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča v izreku pod točko 1 v razmerju med predlagatelji in njo pravnomočna ter bo druga nasprotna udeleženka morala plačati podrejeno uveljavljano odškodnino. Pritožbeno sodišče je zmotno navedlo, da je pritožba prve nasprotne udeleženke tudi v korist druge nasprotne udeleženke, ker takšne določbe ne vsebuje niti Zakon o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), niti Zakon o nepravdnem postopku (ZNP; Ur. l. SRS, št. 30/86 in nadalj.), niti Zakon o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/91-I in nadalj.). Gre za kršitve materialnega in procesnega prava. V nadaljevanju graja razloge pritožbenega sodišča, da naj bi prvostopenjsko sodišče mimo navedb predlagateljev ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena namesto razlastitve, saj so se predlagatelji sklicevali na vsebino pogodbe in druga dejstva. Tudi celoten postopek pritiskanja in višina kupnine dokazujejo, da je bila pogodba podpisana namesto razlastitve, oblast si je celo dovolila pogodbo naknadno spreminjati. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da pogodba ni bila sklenjena namesto razlastitve in da zato ni v časovnem okviru ZDen, je nepravilna. Predlagatelji reviziji prilagajo še kopijo članka iz revije, povzemajo vsebino članka glede okoliščin smrti J. L., opozarjajo na dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka, med katerim je denacionalizacijski upravičenec, ki bi vedel največ povedati, umrl. Odločitev o delni ugoditvi pritožbi in razveljavitvi sklepa o napotitvi na pravdo je po mnenju revidentov sama s seboj v nasprotju. Odločitev o zavrženju predloga za denacionalizacijo parc. št. 136/2 k.o. ... je nepravilna, saj ta parcela tvori funkcionalno zemljišče, ki deli enako usodo kot stavba. Če so zahtevali denacionalizacijo hiše, sem sodi tudi funkcionalno zemljišče. Predlagatelji vztrajajo tudi pri utemeljenosti predlagane začasne odredbe.

Revizija proti odločitvi glede napotitve na pravdo in glede začasne odredbe ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

O neutemeljenem delu revizije Predlagatelji so zahtevali denacionalizacijo nepremičnine, vpisane v parc. št. 137 (sedaj 137/1) in 136/2 k.o. ..., ki sta bili predmet kupne pogodbe, ki jo je denacionalizacijski upravičenec B. L. 17.9.1966 sklenil z Občino ... Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor prve nasprotne udeleženke, da pogodba ne sodi v časovni okvir ZDen, ker je ocenilo, da je bila sklenjena namesto razlastitve, Zakon o razlastitvi pa je bil glede določitve pravične odškodnine usklajen z Ustavo iz leta 1963 šele s spremembo iz leta 1968. Nato je presojalo okoliščine iz 5. člena ZDen in glede hiše sedaj parc. št. 137/1 k.o. ... ugotovilo obstoj podlage za denacionalizacijo, za parc. št. 136/2 k.o. ... pa ugotovilo, da so predlagatelji zahtevo za denacionalizacijo za to parcelo, ki je v času odvzema obstajala ločeno od hiše, vložili šele 11.4.2003, rok pa je iztekel 7.12.1993. Pritožbeno sodišče se je z odločitvijo glede parc. št. 136/2 k.o. ... strinjalo, ne pa z odločitvijo glede stavbe na parc. št. 137 (sedaj 137/1) k.o. ... Ker je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je bila pogodba sklenjena namesto razlastitve na podlagi listinskih dokazov, je pritožbeno sodišče na podlagi istih dokazov samo ocenilo, da temu ni tako, kar je izrecno obrazložilo in še poudarilo, da je omenjeno sklepanje prvostopenjskega sodišča celo mimo trditvene podlage predlagateljev, ki poleg tega niso zatrjevali okoliščin, da so sploh obstajali pogoji za razlastitev v smislu splošne določbe 1. člena Zakona o razlastitvi. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri sporni pogodbi šlo za klasičen prehod upravičenčeve hiše na Občino ..., za tak prehod pa predstavlja časovni okvir za uveljavljanje denacionalizacije na podlagi 5. člena ZDen v letu 1963 sprejeta Ustava.

V zvezi s pravkar povzeto presojo pritožbenega sodišča, ki temelji na 2. točki 358. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, revizija ne uveljavlja nobene procesne kršitve. Revizijsko sodišče poudarja, da je ugotovitev, ali je bila pogodba sklenjena namesto oziroma zaradi razlastitve (da bi se izognilo razlastitvenemu postopku oziroma kakšen je bil namen pogodbe), vprašanje dejanske narave tako v primeru pritrdilnega kot zavrnilnega odgovora. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev, da ne gre za pogodbo, ki bi bila sklenjena zaradi ali namesto razlastitve. To pa pomeni, da je materialnopravno pravilen nadaljnji razlog pritožbenega sodišča, da je sporna pogodba klasična pogodba in ne sodi v časovni okvir 5. člena ZDen. Po ustaljeni sodni praksi revizijskega sodišča, ki temelji na pravnem mnenju iz leta 1993, tudi podlaga iz 5. člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, ki so zajeti v 3. in 4. členu ZDen. Ker gre v obravnavani zadevi za klasično kupno pogodbo iz leta 1966, za katero ni bil podlaga nobeden od navedenih predpisov, za zahtevo za denacionalizacijo velja splošna časovna meja, torej Ustava iz leta 1963 (primerjaj II Ips 380/2006). Ta pogoj torej ni bil izpolnjen, zato je bila odločitev o neutemeljenosti zahteve materialnopravno pravilna.

Predlagatelji sicer skušajo tako presojo izpodbiti s trditvijo, da so zmotni razlogi pritožbenega sodišča, da naj bi sodišče prve stopnje pri svoji presoji o pogodbi, sklenjeni namesto razlastitve, šlo mimo njihove trditvene podlage, vendar ne konkretizirajo, v kateri vlogi naj bi to trdili. V zahtevi za denacionalizacijo je omenjeno le, da je bila pogodba sklenjena v izogib nacionalizaciji. Glede slednje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila sporna nepremičnina res nacionalizirana v letu 1959, vendar je nacionaliziranec s svojo pritožbo uspel in je bila odločba o nacionalizaciji že v letu 1960 odpravljena. Revizijsko sklicevanje na izpoved enega od predlagateljev, da naj bi sicer hišo „vzeli“ in revizijska razlaga, kaj naj bi taka izpoved pomenila, ne more nadomestiti manjkajoče trditve.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je pritožba prve nasprotne udeleženke proti sklepu o obstoju podlage za denacionalizacijo glede hiše učinkovala tudi v korist druge nasprotne udeleženke, ki ni vložila pritožbe. Po naravi stvari same je lahko odločitev o obstoju ali neobstoju podlage samo enaka za obe nasprotni udeleženki, v primeru obstoja podlage pa je lahko odločitev različna za vsako od njiju samo glede oblike vrnitve premoženja. To pa pomeni, da sta si bili nasprotni udeleženki glede odločitve o podlagi denacionalizacije v položaju enotnih sospornic. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 37. člena ZNP smiselno in pravilno uporabilo 196. člen ZPP, ko je pojasnilo, da pritožba prve nasprotne udeleženke učinkuje tudi za drugo nasprotno udeleženko. Pri tem ni storilo nobene kršitve procesnega ali materialnega prava.

Revizijsko sodišče pritrjuje stališču obeh sodišč, da je bila 11.4.2003 tudi na parc. št. 136/2 k.o. ... razširjena zahteva za denacionalizacijo prepozna. Revizija tu le ponavlja trditve, na katere sta pravilno odgovorili že obe sodišči, da je bila namreč ta parcela v času sklenitve pogodbe samostojna parcela, ki je bila ločena od hiše. To je izhajalo tudi iz samih trditev predlagateljev, v kakšnih okoliščinah je naknadno prišlo do pripisa te parcele v pogodbo in iz v potrditev teh okoliščin predloženega dopisa z dne 4.6.1971 o možni vrnitvi te parcele prodajalcu.

O nedovoljenem delu revizije Odločitev sodišča prve stopnje o napotitvi predlagatelja na pravdo zaradi dokazovanja ničnosti desetih pogodb je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da jo je razveljavilo, ne da bi pri tem odločanje o tem vprašanju vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, kar je glede na njegovo odločitev o sami denacionalizaciji povsem logično. Revizija proti tej odločitvi pritožbenega sodišča pa ni dovoljena, saj sklep nepravdnega sodišča o napotitvi na pravdo ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP. Res je sicer po drugem odstavku 56. člena ZDen zoper odločitev sodišča druge stopnje dovoljena revizija, vendar se ta določba glede na prvi odstavek istega člena nanaša samo na sodno odločbo, s katero je odločeno o denacionalizaciji, sklep glede napotitve na pravdo pa ni taka odločba.

Podobni razlogi za nedovoljenost revizije veljajo glede odločitve o začasni odredbi. Tudi na tako odločitev se določba drugega odstavka 56. člena ZDen ne nanaša. Postopek v zvezi z začasno odredbo je urejen v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ta pa v prvem odstavku 10. člena določa, da revizija v postopkih izvršbe in zavarovanja ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. in 377. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP odločilo kot v izrekih tega sklepa. Ker se po drugem odstavku 71. člena ZDen za odločanje o stroških postopka uporabijo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo, je revizijsko sodišče o stroških revizijskega postopka predlagateljev in prve nasprotne udeleženke na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.