Jedro

Materialnopravni preizkus pravilnosti odmerjene odškodnine je pokazal, da je odškodnina za telesne bolečine prenizka, da je tožnik upravičen do odškodnine za prestan strah, pravilno pa je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh plačati tožniku znesek 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 1. 2016 do plačila in pravdne stroške tožeče stranke v višini 2.627,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, vse pod izvršbo.

2. Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.“

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča plačati 21,00 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna v 15. dneh plačati tožniku 18.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in pravdne stroške v znesku 2.588,58 EUR s pripadajočimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri odločanju o odškodnini za strah pa tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V pritožbi poudarja, da se je tožnik po poškodbi zdravil vse do 4. 4. 2018. Če se izlušči numerično ocena pretrpljenih bolečin tožnika je ta kar 111 dni trpel občasne hude telesne bolečine. Lahke telesne bolečine pa je trpel 3 leta in 10 mesecev. Lahke telesne bolečine pa bodo prisotne tudi v bodoče. Glede odmerjene odškodnine za pretrpljen strah pritožba sicer navaja, da se izvedenec ni opredelil do strahu, vendar to ni ovira, da sodišče o strahu ne bi moglo odločiti. Tožnik je že v tožbi podal trditve glede primarnega in sekundarnega strahu in izpovedal, da se je ob samem padcu močno prestrašil, v nadaljevanju pa ga je skrbelo kakšen bo izid zdravljenja. Glede odmere odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je sodišče premalo upoštevalo starost tožnika. Tožnik je v najbolj aktivnem obdobju in bo moral biti aktiven še vsaj 20 let do upokojitve in tudi kasneje. Ob tem sodišče ni ustrezno upoštevalo, da je tožnik zaposlen kot gasilec in da ima težave tudi v vsakdanjem življenju. Po mnenju pritožnika bi bila primerna odškodnina za to postavko 14.000,00 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožniku prisodi višjo odškodnino.

3. Toženka v pritožbi zoper sodbo poudarja, da je že v odgovoru na pritožbo opozorila na omejitve zavarovalnega kritja. Dogovorjena je bila zavarovalna vsota v višini 50.000,00 EUR ter 10% odbitna franšiza, ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo in odškodnine ni omejilo z dogovorjeno odbitno franšizo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da od prisojene odškodnine odšteje odbitno franšizo.

4. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženke je utemeljena.

5. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je stvar materialnega prava. Sodišče je vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), torej stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu za odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Načelo objektivizacije je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami in glede na težo primera.

6. Materialnopravni preizkus pravilnosti odmerjene odškodnine je pokazal, da je odškodnina za telesne bolečine prenizka, da je tožnik upravičen do odškodnine za prestan strah, pravilno pa je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

7. Po ugotovitvi sodbe, ki temelji na izvedenskem mnenju, je tožnik utrpel poškodbo levega kolena, pri čemer je pri poškodbi v posledici dogodka z dne 2. 3. 2014 šlo za poškodbo na že prej spremenjenem kolenu in je v 75% pripisalo k kasnejšim težavam. Upoštevaje ugotovitve sodbe o naravi poškodbe, poteku zdravljenja, intenziteti in trajanju bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob pravilnem upoštevanju meril 179. člena OZ primerna odškodnina za telesne bolečine 8.500,00 EUR in ne le 6.500,00 EUR, kot oceni sodba.

8. Po ugotovitvah sodbe je tožnik trpel občasne hude bolečine prisotne kumulativno vzeto od poškodbe še dva tedna po 2. 3. 2014. Po prestanku teh bolečin so nastopile permanentne lahke bolečine. 9. 6. 2014 je bila narejena artroskopija, po kateri so zopet nastale občasne hude bolečine v obdobju enega tedna po operaciji, kasneje pa so nastopile permanentne lahke bolečine, ki pa so bile v kombinaciji z občasnimi hudimi bolečinami prisotne do druge operacije 17. 11. 2014, ko je bila narejena rekonstrukcija sprednje križne vezi. V obdobju med obema artroskopijama je šlo za obdobje permanentnih lahkih bolečin, neposredno po operaciji so bile prisotne občasne hujše bolečine, v celotnem obdobju med obema artroskopijama pa so bile pri določenih gibih prisotne prav tako občasne hude bolečine, kumulativno vzeto 10% časa od permanentnih lahkih bolečin. Pri operaciji 17. 11. 2014 so bile ponovno prisotne občasne hude bolečine, kumulativno pet tednov po operaciji. Po izteku teh težav so nastale lahke bolečine z občasnimi intervali občasnih hudih bolečin. Tožnik je bil 19. 1. 2018 ponovno artroskopiran zaradi levega kolena, ponovno so bile po tej operaciji prisotne nastale občasne hude bolečine v obdobju enega tedna po operaciji, kasneje pa so nastopile permanentne lahke bolečine v kombinaciji z občasnimi hudimi bolečinami, ki so kumulativno prisotne 25% časa, še en mesec po 9. 1. 2018, vzeto kumulativno. Po tem datumu so prisotne permanentne lahke bolečine, vzeto kumulativno. Sodba ne upošteva v zadostni meri, da je bilo bolečinsko obdobje dolgo in tudi ne, da so bili zaradi težav s kolenom potrebni trije artroskopski posegi ter zdravljenje dolgotrajno. Z mnenjem izvedenca so izkazane tudi vse nevšečnosti in po presoji pritožbenega sodišča je sodišče odmerilo odškodnino v prenizkem znesku, zato jo je pritožbeno sodišče zvišalo za 2.000,00 EUR.

9. Tožnik se utemeljeno zavzema tudi za odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu. Zatrjevan strah v tožbi, ki mu toženka ni oporekala (prerekala je le višino vtoževane odškodnine za strah), daje podlago za zaključek, da je pritožnik utrpel kratkotrajen strah ob dogodku in sekundarni strah za izid zdravljenja (trikrat opravljena operacija), vsled česar je bilo porušeno tožnikovo ravnovesje, kot je navajal v tožbi in izpovedal zaslišan kot stranka. Izpostavil je strah za opravljanje poklica, saj je gasilec, njegov odziv mora biti hiter, potrebna je gibljivost kolena. Glede na ugotovljeno pritožbeno sodišče meni, da je ustrezna odškodnina za strah 500,00 EUR.

10. Pritožnik neutemeljeno izpodbija prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da so mu zaradi poškodbe ostale trajne posledice, ki se kažejo v zmanjšani sposobnosti za hitro hojo, večje bolečine in utrujenost pri daljši hoji, omejena zmožnost teka in ukvarjanja s športom. Je pa izvedenec tudi pojasnil, da zaradi stanja po delni odstranitvi poškodovanega zunanjega meniskusa pri tožniku njegove profesionalne delovne sposobnosti niso omejene. Oškodovanec opravlja enaka dela kot jih je opravljal pred poškodbo in v polnem delovnem času brez razbremenitev, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni ustrezno upoštevalo, da je tožnik poklicni gasilec. Neutemeljen pa je tudi tožnikov pritožbeni očitek, da je sodišče težave zaradi omejitev v vsakdanjem življenju ugotovilo v premajhnem obsegu. Drži, da ima tožnik težave pri športnih aktivnostih, a tega sodišče prve stopnje ni spregledalo in je glede na ugotovljeno okrnjeno funkcioniranje tudi po mnenju pritožbenega sodišča višina prisojene odškodnine v znesku 12.000,00 EUR ustrezna, tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu.

11. Pritrditi pa je pritožbi toženke, da je potrebno znižati odškodnino za odbitno franšizo, ki je bila dogovorjena z zavarovalno pravico OD 40100012290. Sodišče prve stopnje je zavarovalno polico vpogledalo, vendar dogovorjene odbitne franšize ni presodilo, čeprav jo je v dokaznem sklepu navedlo. V navedeni polici zavarovanja Splošne odgovornosti, na katero se je toženka sklicevala že v odgovoru na tožbo, je dogovorjena 10% udeležba pri škodi, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR. Po prvem odstavku 965. člena OZ ima tožnik neposreden odškodninski zahtevek zoper toženko, vendar največ do zneska njene obveznosti. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in odškodnino 21.000,00 EUR znižalo za 2.000,00 EUR na 19.000,00 EUR.

12. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v celoti ugodilo, pritožbi tožnika pa delno in priznalo še 2.000,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in 500,00 EUR za pretrpljen strah (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sicer je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP).

14. Ob upoštevanju spremenjene odločitve se je uspeh tožnika povečal na 63,5%. Ob upoštevanju odmere, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in opravljenem pobotu je tožnik upravičen do povračila 2.627,00 EUR stroškov postopka.

15. Ker je tožnik s pritožbo uspel 30% (glede na v pritožbenem postopku še sporen znesek), toženka pa 100% je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženka tožniku dolžna povrniti sorazmerni del stroškov. Ob upoštevanju Odvetniške tarife in ZST-1 je tožniku priznalo: sodno takso, 500 točk za sestavo pritožbe in 22% DDV, toženki pa sodno takso in 10,00 EUR materialnih stroškov. Toženka je po pobotanju dolžna plačati 21,00 EUR pritožbenih stroškov.