Jedro

Pravna teorija in sodna praksa ločita tako imenovano abstraktno javno korist (ki se predpiše z zakonom in je predpostavka za sprožitev razlastitvenega postopka; gre za tako imenovane razlastitvene namene) in konkretno javno korist (ki jo upravni organ ugotovi v vsakem primeru posebej). Zahteva po obstoju javne koristi obsega tehtanje obeh.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Uvodno o upravnem postopku

1.Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: Upravna enota) je zavrnila zahtevo za razlastitev nepremičnine parcelne številke 1579/21 katastrske občine ... Sklenila je, da tožeča stranka ni izkazala konkretne javne koristi za prevzem zemljišča gospodarske javne infrastrukture, niti da je ta ukrep nujno potreben in sorazmeren. Neizkazano je tudi ostalo, da bi imeli uporabniki moten dostop in da je ta odvisen od volje lastnikov, kakor tudi da slednji ovirajo varnost in ustrezno vzdrževanje ceste. Vzpostavitev javne kanalizacije in komunalne opreme lahko tožeča stranka doseže z milejšim ukrepom.

2.Takratno Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: Ministrstvo) je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

3.Z opisano odločitvijo se tožeča stranka ni strinjala. Po njeni oceni je Upravna enota konkretno javno korist ugotovila že z dovolitvijo izvedbe pripravljalnih del. Kasneje je svoje stališče spremenila. Poleg tega ni jasno, ali je razlastitev zavrnila, ker je javna korist izostala ali zaradi nesorazmernosti ukrepa. Razlastitveni zavezanci niso nasprotovali trditvam in dokazom tožeče stranke o konkretni javni koristi. Če je obstajal dvom, bi Upravna enota morala opraviti ogled. Instituti civilnega prava ne zagotavljajo trajne pravne ureditve dohodne poti. Posledično ni nujno, da so bližnji prebivalci moteni pri dostopu, dovolj je, da taka možnost obstaja. Z vidika uporabe se za razlastitvene zavezance ne bi nič spremenilo.

4.Na tožbo tožena stranka ni odgovorila, A. A. pa je poudaril, da javna korist za razlastitev ni bila podana. Tožena stranka ni bila dolžna našteti milejših ukrepov, dokazno breme obstoja predpostavk za razlastitev je bilo na tožeči stranki. Po nepremičnini strank z interesom ne teče cesta, sporni del predstavlja dvorišče družinske hiše.

Sojenje po sodnici posameznici

5.Med drugim odloča sodišče po sodniku posamezniku, če gre za enostavno dejansko in pravno stanje (tretja alineja drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1). Gre za izjemo od kolegialne (senatne) sestave sodišča (prvi odstavek 13. člena ZUS-1); kriterij zanjo pa je pravni standard: enostavno dejansko in pravno stanje.

6.Za rešitev tega upravnega spora je ključen obstoj javne koristi za razlastitev. Ne odpirajo se pomembne pravne dileme, niti ni dejansko stanje zahtevno (ni večjega števila pravno pomembnih dejstev, ni potrebe po obseženem dokaznem postopku). Senat je zato presodil, da je izpolnjena predpostavka iz tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 in sklenil, da o zadevi odloča sodnica posameznica (sklep z dne 29. 9. 2022).

7.Stranke tej odločitvi nista oporekali (druga stran listovne številke spisa 82).

Dokazni postopek

8.V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). V tožbi lahko tožeča stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

9.Tožeča stranka je z vlogo z dne 9. 10. 2020 sodišču izročila dve odločbi Upravne enote, obe izdani 30. 9. 2020 (prilogi A7 in A8).

10.Sodišče jo je v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) opozorilo na zgoraj citirana pravila navajanja dejstev in predlaganja dokazov (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1; listovna številka spisa 83). Omenjenih listin ni vzelo v obzir. Poleg tega, da tožeča stranka ni uveljavljala upravičenih razlogov za njihov izostanek v upravnem postopku, sta nastali po izdaji izpodbijane odločbe. Nenazadnje pa nista bili predlagani pravočasno - v tožbi.

11.Prebralo pa je ostale listine, ki sta jih stranki izročili (priloge A1 do A6, A9 do A11, B1 do B3), sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 3908/2021 z dne 16. 12. 2022 (priloga C2) in upravni spis številka 352-50/2018.

Materialno pravo

12.Lastninska pravica na nepremičnini se lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon (69. člen Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju: Ustava).

13.Lastninska pravica na nepremičnini se lahko odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi (v nadaljevanju: razlastitev) ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo (prvi odstavek 192. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-2). Razlastitev in omejitev ali obremenitev lastninske pravice je dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (drugi odstavek 192. člena ZUreP-2). Razlastitev in omejitev ali obremenitev lastninske pravice iz prvega odstavka tega člena ni dopustna, če država ali občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (tretji odstavek 192. člena ZUreP-2).

14.Med drugim se, ob izpolnjenih pogojih iz 192. člena ZUreP-2, lahko razlasti nepremičnina za prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture (2. alineja prvega odstavka 193. člena ZUreP-2). Za prevzem teh objektov in omrežij se šteje pridobitev lastninske ali druge stvarne pravice na teh nepremičninah, na katerih so zgrajeni ti objekti in omrežja (tretji odstavek 193. člena ZUreP-2).

15.Javna korist je izkazana, če so nepremičnine predvidene v državnem prostorskem načrtu, občinskem prostorskem načrtu, občinskem podrobnem prostorskem načrtu ali prostorskem izvedbenem aktu po četrtem odstavku 59. člena ZUreP-2, če so ti akti pripravljeni tako natančno, da je te nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, ali če je bilo zanje izdano celovito dovoljenje (prvi odstavek 194. člena ZUreP-2).

16.Po prejemu popolne zahteve za razlastitev upravni organ s sklepom odloči o uvedbi razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe (prvi odstavek 200. člena ZUreP-2).

17.Upravni organ lahko na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca ali investitorja izvedbe načrtovane prostorske ureditve z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, ki so predvidene za razlastitev. Pritožba ne zadrži izvršitve (prvi odstavek 201. člena ZUreP-2).

18.Upravni organ odloči o razlastitvi z odločbo po izvedenem ugotovitvenem postopku. Če se zahtevi ugodi ali delno ugodi, morajo biti v izreku odločbe natančno navedene nepremičnine, ki se razlaščajo. Upravni organ lahko v odločbi določi rok ali datum za prevzem razlaščene nepremičnine, če se o tem dogovorijo stranke postopka, in rok za začetek gradnje objektov, zaradi katerih je bila razlastitev predlagana (203. člen ZUreP-2).

K I. točki izreka

19.Tožba ni utemeljena.

20.Tožbene navedbe je v grobem mogoče strniti v sledeče očitke toženi stranki. Po njenem mnenju je Upravna enota konkretno javno korist za razlastitev že ugotovila, ko je dovolila izvedbo pripravljalnih del. Dalje, razlogi za dano odločitev so nejasni. Stranke z interesom (razlastitveni upravičenci) niso nasprotovale navedbam in dokazom o konkretni javni koristi za razlastitev, Upravna enota pa ni opravila ogleda. Končno je tožeča stranka prepričana, da instituti civilnega prava ne zagotavljajo trajne pravne ureditve dostopa in da ta ne sme biti odvisen od volje vsakokratnega lastnika dela zemljišča.

21.Po Ustavi je razlastitev odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist. Ustavno sodišče Republike Slovenije je o tem zapisalo: "Javni interes, ki opravičuje odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičninah, pa mora biti opredeljiv, stvarno upravičen in ustavno legitimen. Ukrepi za dosego cilja, temelječega na javnem interesu, morajo biti primerni in nujni. Izkazana pa mora biti tudi sorazmernost med posegom v lastninsko pravico in njegovimi učinki. Zato je razlastitev v našem pravnem sistemu, ki sledi zahtevam 69. člena Ustave, urejena tako, da je za konkretni primer, tj. za konkretno zemljišče, treba v ustreznem postopku ugotoviti, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist."

22.Odvzem lastninske pravice na nepremičnini ali njenem delu je gotovo najtežji poseg, možen pa je le pod pogoji, ki jih določa zakon. Zakonodajalec je ob sprejemu pravila iz 192. člena ZUreP-2 zapisal, da je razlastitev dopustna le za zakonsko določene namene in pod zakonskimi pogoji, proti odškodnini ali povrnitvi v naravi, z upoštevanjem načela sorazmernosti. Ukrep mora biti nujen, v javno korist in sorazmeren (drugi odstavek 192. člena ZUreP-2).

23.Pravna teorija in sodna praksa ločita tako imenovano abstraktno javno korist (ki se predpiše z zakonom in je predpostavka za sprožitev razlastitvenega postopka; gre za tako imenovane razlastitvene namene) in konkretno javno korist (ki jo upravni organ ugotovi v vsakem primeru posebej). Zahteva po obstoju javne koristi obsega tehtanje obeh. Omenjeno razlikovanje se odraža v ZUreP-2 in dveh korakih razlastitvenega postopka. Upravna enota najprej uvede postopek (200. člen ZUreP-2), v nadaljevanju pa odloči o razlastitvi (primerjaj peti odstavek 201. člena in 203. člen ZUreP-2). Sklep o uvedbi razlastitvenega postopka sprejme, če je zahteva za razlastitev popolna (prvi odstavek 200. člena v zvezi z drugim odstavkom 199. člena ZUreP-2), na predlog razlastitvenega upravičenca ali investitorja pa lahko dovoli tudi pripravljalna dela (prvi odstavek 201. člena ZUreP-2).

24.Drugače kot njegov predhodnik, ZUreP-2 ne vsebuje izrecne zahteve po ugotavljanju (abstraktne) javne koristi za uvedbo razlastitvenega postopka (prvi odstavek 100. člena ZUreP-1). Vseeno pa naslovno sodišče ne dvomi, da mora biti ta podana za uvedbo postopka in izvedbo pripravljalnih del. Z drugimi besedami, upravna enota lahko dovoli pripravljalna dela le, če je abstraktna javna korist izkazana.

25.Konkretna javna korist pa je, tako kot po ZUreP-1, predmet odločitve o razlastitvi. Sodišče zato ne more pritrditi tožeči stranki, da je Upravna enota "enkrat tako imenovano konkretno javno korist za razlastitev že ugotovila, sicer ne bi smela izdati odločbe številka 352-50/2018-10 z dne 8. 11. 2018 v kateri je tožeči stranki dovolila izvedbo pripravljalnih del". Golo dejstvo, da je izdala odločbo za pripravljalna dela, še ne pomeni, da je dokončno presodila obstoj konkretne javne koristi. To iz nje niti ne izhaja. Upravna enota je le omenila, da je ob uvedbi postopka ugotovila javno korist (četrti odstavek na drugi strani Odločbe številka 352-50/2018-10 z dne 8. 11. 2018; v nadaljevanju: Odločba o pripravljalnih delih).

26.Sicer pa tudi v primeru, če bi Upravna enota v Odločbi o pripravljalnih delih (preuranjeno) tehtala konkretno javno korist, jo ta stališča ne bi zavezovala pri odločanju o razlastitvi. O slednji namreč presodi po izvedenem ugotovitvenem postopku, po 203. členu ZUreP-2. Navsezadnje je Upravna enota pripravljalna dela dovolila z izrekom Odločbe o pripravljalnih delih. Samo ta postane pravnomočen in ima posledice za stranke.

27.Podobno velja za pred tem sprejeti Sklep o uvedbi razlastitvenega postopka številka 352-50/2018-8 z dne 9. 10. 2018 (v nadaljevanju: Sklep; 200. člen ZUreP-2). V njem je Upravna enota res tehtala konkretno javno korist (četrti odstavek na tretji strani Sklepa). Toda slednjemu je, kot že rečeno, namenjen ugotovitveni postopek po 203. členu ZUreP-2 in izid le-tega se odraža v odločbi o razlastitvi. S tega vidika tožbena zatrjevanja o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe niso na mestu.

28.Neumestna so tudi tožbena zatrjevanja o vsebinsko nasprotujoči si obrazložitvi glede konkretne javne koristi in načela sorazmernosti. Tožeča stranka je spregledala, da je pogoj obstoja javni koristi, ki ga vsebuje že Ustava v 69. členu, tesno prepleten s sorazmernostjo. Splošno načelo sorazmernosti prepoveduje prekomerne ukrepe države; sam test sorazmernosti pa ima tri elemente. Poseg je dopusten samo, če je (1) nujen in (2) primeren (drugi odstavek 192. člena ZUreP-2) ter če je (3) sorazmeren v ožjem smislu (načelo proporcionalnosti). Presoja slednjega se opravi s tehtanjem javnega in zasebnega interesa: ali so posledice ukrepa proporcionalne zasledovanim ciljem oziroma koristim, ki bodo nastale.

29.Tako ne drži, "da ni razvidno ali je prvostopenjski upravni organ zahtevo za razlastitev zavrnil, ker naj ukrep razlastitve ne bi bil sorazmeren (nujen in primeren, proporcionalen) ali zato ker naj ne bi bilo zadoščeno merilo t. i. konkretne javne koristi." Upravna enota je svojo odločitev utemeljila; razložila je, da tožeča stranka konkretne javne koristi ni izkazala. Preverila je, ali so za razlastitev podane vse prvine načela sorazmernosti. Zaključila, je da ni podana ne nujnost posega, ne sorazmernost v ožjem pomenu (peti odstavek na tretji strani izpodbijane odločbe).

30.Na tem mestu sodišče pripominja, da mora biti razlastitev primerno in neizogibno sredstvo za dosego konkretne javne koristi. Tožeča stranka je zahtevala razlastitev za potrebe prevzema zemljišča gospodarske javne infrastrukture (5. točka prvega odstavka 3. člena ZUreP-2). Vztrajala je, da se le tako lahko zagotovi nemoten, varen urejen in vzdrževan dostop do nepremičnin, enaka povezanost z mestno infrastrukturo ter da namerava v bodoče zgraditi javno kanalizacijo in komunalno opremo. Omenila je, da cesta ni kategorizirana in da po njej poteka promet na način 24. točke prvega odstavka 2. člena v zvezi s 3. členom Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1). Dejala je še, da stranke z interesom ne bodo utrpele škode in da bodo nepremičnino uporabljale kot doslej.

31.Toda to se le splošne trditve. Tožeča stranka jih po pozivu Upravne enote ni določno opredelila. Tudi sklicevanje na zakonsko opredelitev po ZCes-1 ne predstavlja določnega zatrjevanja dejstev. Tako niso znane karakteristike ceste in spornega zemljišča, obstoj in oblika prometa (raba), niti število nepremičnin, ki se navezujejo nanjo. Ta dejstva bi lahko nudila podlago za presojo konkretne javne koristi in omogočila tehtanje nujnosti in sorazmernosti. Posledično je sklep Upravne enote, da so umanjkale trditve o konkretni javni koristi, nujnosti in sorazmernosti, osnovan.

32.Kar pa se tiče navajanj, da stranke z interesom niso določno in z dokazi oporekale zahtevi za razlastitev ter da bi tožena stranka v dvomu morala opraviti ogled, pa sodišče opozarja sledeče. Zahtevo za razlastitev vloži razlastitveni upravičenec, ki ji mora med ostalim priložiti razlastitveni elaborat z utemeljitvijo javne koristi in obrazložitvijo njene pravne podlage (tretja alineja drugega odstavka 199. člena ZUreP-2). Ni torej na razlastitvenih upravičencih, da jo ovržejo oziroma, da izkažejo, da javne koristi ni. Ravno obratno, razlastitveni upravičenec je tisti, ki jo mora utemeljiti; na njegovi ramenih sloni trditveno in dokazno breme.

33.Ogled pa se opravi, kadar je za ugotovitev kakšnega dejstva ali za razjasnitev bistvenih okoliščin potrebno, da se stvar neposredno ogleda (199. člen ZUP). Ta dejstva in okoliščine pa morajo biti najprej določno zatrjevana. Tožeča stranka je ogled, poleg posnetka Urbinfo, predlagala v podkrepitev navedbe, da je do stavb mogoč dostop le po cesti, ki v delu poteka po nepremičnini strank z interesom. Dejstvo, da ta ulica predstavlja edini pristop do objektov, med strankami ni netilo spora. S tega vidika je posnetek Urbinfo povsem zadostoval. Sodišče zato le ponavlja, da tožeča stranka ni postavila določnih trditev, ni zatrjevala določnih dejstev konkretne javne koristi, nujnosti in sorazmernosti. Pavšalnih navedb pa niti ni mogoče dokazovati.

34.V luči zapisanega so nadaljnja tožbena razglabljanja o trajni pravni ureditvi dostopne poti in o goli lastninski pravici brezpredmetne. O zadnji že po naravi stvari ni mogoče govoriti, saj (tudi) stranke z interesom pristopajo k svoji nepremičnini, kar nedvomno pomeni rabo oziroma uživanje lastninske pravice.

35.Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

36.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009.

Gre za odločbi, številki: 352-162/2019-14 in 352-149/2019-13.

Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 26/1999 z dne 15. 4. 1999, 96/2002 z dne 14. 11. 2002, 110/2002 z dne 18. 12. 2002, 2ZU/2004 z dne 15. 1. 2004, 52/2007 z dne 12. 6. 2007, 45/2008 z dne 8. 5. 2008, 74/2012 z dne 8. 10. 2012, 10/2017 z dne 27. 2. 2017, 32/2018 z dne 11. 5. 2018 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-255/99-28 z dne 5. 6. 2003, U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005, Up-258/03-14 z dne 22. 9. 2005, U-I-55/04-10 ter Up-90/04-15 z dne 6. 4. 2006, U-I-146/07-34 z dne 13. 11. 2008, U-I-279/08-8 z dne 17. 12. 2008, U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010, U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010, U-I-161/10-12 z dne 9. 12. 2010, U-I-74/12-6 z dne 13. 9. 2012, U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013, U-I-134/10-28 z dne 24. 10.2013 ter U-I-48/11-10, Up-274/11-9 z dne 16. 1. 2014, U-I-74/14-9 z dne 17. 6. 2016 in U-I-5/16-9 z dne 19. 1. 2017.

Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019, 12. točka, X Ips 147/2016 z dne 24. 1. 2018, 10. točka, X Ips 265/2015 z dne 30. 8. 2017, 16. točka, X Ips 341/2015 z dne 7. 12. 2016, 10. in 11. točka ter številne druge.

To je 30. 9. 2020.

Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 476/2013 z dne 5. 2. 2015, 32. točka ter sodbo I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019, 14. točka.

Objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije številka 61/2017 z dne 2. 11. 2017.

Odločba U-I-224/00-7 z dne 9. 5. 2002, 21. točka.

Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije dopolnitev -A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, stran 1004.

Predlog Zakona o urejanju prostora - ZUreP-2, EVA: 2016-2550-0006, stran 205.

Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije dopolnitev -A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011, stran 1005. Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 57/2021 z dne 8. 12. 2021, 15. točka in X Ips 43/2021 z dne 13. 10. 2021, 14. točka.

Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2010, strani 669 in 675.

Abstraktna javna korist: namen razlastitve (prvi in drugi odstavek 193. člena ter 194. člen ZUreP-2).

Predlog Zakona o urejanju prostora - ZUreP-2, EVA: 2016-2550-0006, stran 206. Dvofazni postopek je poznal že predhoden zakon (Zakon o urejanju prostora, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije številka 110/2002 z dne 18. 12. 2002 in sledeči; v nadaljevanju: ZUreP-1). Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 57/2021 z dne 8. 12. 2021, 15. točka, X Ips 43/2021 z dne 13. 10. 2021, 14. točka in X Ips 37/2015 z dne 6. 4. 2016, 9. točka.

Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 57/2021 z dne 8. 12. 2021, 15. točka in X Ips 43/2021 z dne 13. 10. 2021, 14. točka.

Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 43/2021 z dne 13. 10. 2021, 16., 17. točka in X Ips 57/2021 z dne 8. 12. 2021, 19. točka.

Glej Polonca Kovač in Janez Čebulj: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, strani 422, 436 in 513.

Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, 25. točka in U-I-244/00-7 z dne 19. 10. 2000, 20. točka.

Nujnost: cilja ni mogoče doseči brez posega (oziroma z blažjim ukrepom); primernost: ali je cilj dejansko mogoče doseči s predlaganim posegom (odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, 25. točka in U-I-244/00-7 z dne 19. 10. 2000, 20. točka).

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, 25. točka. Tako tudi Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2010, strani 668 in 675.

Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2010, stran 675. Primerjaj še odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002, 20. točka.

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, 25. točka.

Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2010, stran 675

Tako imenovani "ultimum remedium". Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2010, stran 675.

Objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, številke: 109/2010 z dne 30. 12. 2010, 48/2012 z dne 26. 6. 2012, 46/2015 z dne 26. 6. 2015, 10/2018 z dne 21. 2. 2018 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-37/12-17 z dne 8. 5. 2014.

Poziv za izjasnitev do ugotovitev upravnega organa številka 352-50/2018-14 z dne 10. 9. 2019.

Tudi sicer mora vsaka vloga obsegati vse kar je potrebno, da se obravnava (prvi odstavek 66. člena Zakona o splošnem upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUP; objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010 in 82/2013 z dne 8. 10. 2013). To med drugim pomeni, da vložnik navede dejstva in zanje ponudi dokaze (Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, GV Založba 2017, stran 167).

Četrti odstavek na četrti strani zahteve za razlastitev.

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 69 Zakon o urejanju prostora (2017) - ZUreP-2 - člen 192, 192/2, 199, 199/2, 199/2-3, 200, 200/1, 203

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.