Jedro

Tudi v postopku za izdajo kaznovalnega naloga se glede kršitev procesnega roka za vložitev ugovora smiselno uporabljajo druge določbe Zakona o kazenskem postopku.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba o kaznovalnem nalogu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 14.1.2005 ugodilo predlogu okrožnega državnega tožilca za izdajo kaznovalnega naloga, B.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ ter mu izreklo 70.000 SIT denarne kazni, ki jo mora plačati v roku treh mesecev. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka "iz 2. odstavka 92. člena ZKP".

Zoper navedeno sodbo je vrhovni državni tožilec svetnik F.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 2. odstavka 445.č člena ZKP v zvezi s 5. odstavkom 87. člena ZKP. Ugotavlja, da je bila s sodbo o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Krškem z dne 14.1.2005 obsojencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ izrečena denarna kazen 70.000 SIT, plačila stroškov kazenskega postopka pa je bil oproščen. Sodba je bila obsojencu vročena 20.1.2005, dne 28.1.2005 pa je obsojenec zoper njo vložil priporočeno po pošti ugovor, ki pa ga je očitno pomotoma poslal Okrožnemu državnemu tožilstvu v Krškem, namesto Okrajnemu sodišču v Krškem. Takšno ravnanje je po oceni vložnika zahteve posledica obsojenčeve nevednosti, saj ni imel zagovornika, deloma pa tudi pomanjkljivega pravnega pouka v sodbi, saj v njem ni navedeno, pri katerem organu je ugovor treba vložiti. Vložnik zahteve še ugotavlja, da je okrožno državno tožilstvo prejeti ugovor odstopilo pristojnemu sodišču šele 13.6.2005, med tem pa je sodišče že ugotovilo, da je sodba dne 31.1.2005 postala pravnomočna in 26.6.2005 začelo z izvršbo denarne kazni. Vložnik zahteve po navedenem predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo o kaznovalnem nalogu.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ustavna pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) posamezniku zagotavlja možnost za vložitev pritožbe ali drugega pravnega sredstva zoper posamične akte vseh organov državne in lokalne oblasti ter nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Smisel te določbe ni le v tem, da je prizadetemu zagotovljena možnost za vložitev pritožbe (pravnega sredstva), pač pa predvsem v tem, da prizadeti lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani svoje pravice oziroma pravne interese. Ta pravica pa mu ni zagotovljena, če pritožbeno sodišče pritožbe sploh ne obravnava oziroma če se ne seznani s pritožbenimi navedbami, prouči njihove dopustnosti in pravne relevantnosti in se do njih ne opredeli na enega od načinov, predvidenih v določbi 388. člena ZKP. V posebnem postopku za izdajo kaznovalnega naloga (XXV.a poglavje ZKP) je ta ustavna pravica izpeljana tako, da je obdolžencu (in njegovemu zagovorniku) dana možnost ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu (2. odstavek 445.č člena ZKP), s čimer mu je zagotovljeno drugo, enako učinkovito pravno sredstvo.

Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) zagotavlja, da so posamezniki v postopku glede varstva pravic v enakem položaju; zagotavlja jim torej enak standard pravnega varstva. Za nedopusten poseg v to pravico gre, če je posamezniku preprečen dostop do sodišča oziroma če je pritožniku (prizadeti osebi) odvzeto pravno sredstvo, do katerega je imel pravico in ga je tudi uveljavljal. Postopek za izdajo kaznovalnega naloga je poseben, poenostavljen postopek, v katerem sodišče obdolžencu na predlog državnega tožilca brez glavne obravnave izreče določeno kazensko sankcijo; če obdolženec ne ugovarja, sodba postane takoj pravnomočna. Omenjeno je že bilo, da je obdolžencu v tem postopku zagotovljeno posebno pravno sredstvo, to je ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, ki ga sme vložiti v osmih dneh od vročitve sodbe (2. odstavek 445.č člena ZKP). Sodba o kaznovalnem nalogu mora med drugim vsebovati tudi pravni pouk obdolžencu o pravici do ugovora in da bo po izteku roka za ugovor, če ta ne bo vložen, kaznovalni nalog postal pravnomočen in izrečena kazenska sankcija oziroma ukrep izvršen (3. odstavek 445.c člena ZKP).

Zakon o kazenskem postopku nikjer ne določa vsebine pravnega pouka v pisno izdelani sodbi. Po ustaljeni sodni praksi vsebuje pouk o pravici do pritožbe: rok za pritožbo, kdaj začne rok teči, v koliko izvodih in kje je treba vložiti pritožbo, kako se računa rok pri priporočeni pošiljki in katero sodišče bo odločalo o pritožbi. Navedeno smiselno velja tudi za pravni pouk v sodbi o kaznovalnem nalogu. Če je zoper sodbo vložen pravočasen in dovoljen ugovor, sodišče sodbo o kaznovalnem nalogu razveljavi in opravi glavno obravnavo na podlagi vloženega obtožnega predloga.

Postopek za izdajo kaznovalnega naloga nima posebnih določb o kršitvah procesnega roka za vložitev ugovora, zato se (tudi) glede tega vprašanja smiselno uporabljajo druge določbe Zakona o kazenskem postopku (445.e člen). Po 1. odstavku 87. člena ZKP se roki, ki so določeni v tem zakonu, ne smejo podaljšati, razen če to zakon izrecno dovoljuje. Če je vloga, ki je vezana na rok, zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred pretekom roka, k pristojnemu sodišču pa prispe po preteku roka, se šteje, da je pravočasna (5. odstavek 87. člena ZKP). Ta določba predstavlja izjemo od splošnega pravila in jo je kot takšno treba razlagati restriktivno, ne glede na to, ali je v korist ali škodo obdolženca. V komentarju ZKP (mag. Štefan Horvat, stran 201, točka 13) je navedeno, da se omenjena določba nanaša samo na situacijo, ko je vložnik pravočasno poslal vlogo nepristojnemu sodišču, ne pa tudi, če jo je pravočasno poslal drugemu nepristojnemu državnemu organu (npr. državnemu tožilstvu), ta pa jo je po preteku roka odstopil pristojnemu sodišču. Obravnavani primer je treba ocenjevati tudi v povezavi z dejstvi, da je bil obsojencu, ki je prava nevešča oseba in ki v postopku ni imel zagovornika, dan pomanjkljiv pravni pouk, saj v njem ni bilo navedbe, pri katerem organu je treba vložiti ugovor. Pravni pouk sam po sebi prizadetemu pravice do pravnega sredstva sicer ne zagotavlja, saj mu gre ta pravica že na podlagi samega zakona, pač pa mu omogoča njeno uveljavljanje, toda le pod pogojem, da je pravni pouk pravilen oziroma popoln, vsaj glede tistih sestavin, ki so zanj bistvene, to pa sta rok za vložitev pravnega sredstva ter organ, pri katerem je treba pravno sredstvo vložiti. Zakon o kazenskem postopku ne določa, kakšne so pravne posledice napačnega oziroma pomanjkljivega pravnega pouka. V sodni praksi prevladuje stališče, da takšen pouk (npr. glede roka za pritožbo) ne sme iti v škodo prava neveščega upravičenca.

Glede na dosedanjo obrazložitev je treba ugotoviti, da je bila v konkretnem primeru obsojencu odvzeta pravica do pravnega sredstva, ki mu jo zagotavljata Ustava (25. člen) in Zakon o kazenskem postopku (2. odstavek 445.č člena). Obsojenec je pisni ugovor zoper kaznovalni nalog vložil pravočasno v roku osmih dni od vročitve sodbe o kaznovalnem nalogu, vendar ga je poslal nepristojnemu državnemu organu, to je okrožnemu državnemu tožilstvu, kar pa je v konkretnem primeru zanesljivo moč pripisati njegovi nevednosti: omenjeno je že bilo, da obsojenec v postopku ni imel zagovornika, da je prava nevešča oseba in da v pravnem pouku ni bilo navedeno, pri katerem organu je treba ugovor vložiti. Ker je postopek za izdajo kaznovalnega naloga poseben postopek s poudarjeno vlogo državnega tožilstva, kar je razvidno tudi iz obrazložitve sodbe, je obsojenčeva vložitev ugovora pri tem organu do neke meje celo razumljiva, s tem pa je samo še poudarjen pomen popolnega pravnega pouka za udejanjanje pravice do ugovora v postopku za izdajo kaznovalnega naloga. Obsojenčeva zamuda za vložitev ugovora je bila torej pogojena z nepravilnim ravnanjem sodišča, deloma pa tudi okrožnega državnega tožilstva, ki je brez razloga skoraj šest mesecev zadrževalo prejeti ugovor, namesto da bi ga nemudoma odstopilo pristojnemu sodišču (ob tem je treba poudariti, da ZKP državnega tožilstva k takšnemu ravnanju sicer izrecno ne zavezuje). Zato takšna nezakrivljena obsojenčeva zamuda ne more iti v njegovo škodo. S tem, ko je bil obsojenčev ugovor poslan pristojnemu sodišču po preteku zakonskega roka za njegovo vložitev, je bil obsojenec prikrajšan pri uresničevanju pomembne procesne pravice, ki sodi med temeljna jamstva poštenega postopka, to je pravice do pravnega sredstva (ugovora). Posledica takšnega ravnanja državnih organov pa je bila ta, da sodba o kaznovalnem nalogu na podlagi ugovora (pravočasnega in dovoljenega) ni bila razveljavljena in da obsojencu ni bilo omogočeno, da se v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi zoperstavi obtožbi, s katero se, kot izhaja iz ugovora, očitno ne strinja.

Po navedenem je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti, kolikor vrhovni državni tožilec z njo uveljavlja kršitev ustavne in zakonske pravice do pravnega sredstva (ugovora), sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (1. odstavek 426. člena ZKP). To pomeni, da bo sodišče v nadaljnjem postopku moralo s sklepom razveljaviti sodbo o kaznovalnem nalogu in nadaljevati postopek po določbah 439 - 443.a člena ZKP (4. odstavek 445. člena ZKP).