Jedro

Izplačila nadomestila plače za delo v skrajšanem delovnem času iz invalidskega zavarovanja ni mogoče vtoževati z direktno tožbo pred socialnim sodiščem. Sodno varstvo je d t. i. izpodbojno tožbo mogoče uveljavljati zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne posamične uprave akte (252. člen ZPIZ-1 v povezavi z 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1). Za neposredno tožbo na obračun nadomestila plače za sporno obdobje ni zakonske podlage. Ker ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o primarnem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje tožba v tem delu zakonito zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sodna odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu o višini starostne pokojnine odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 2. 2012 v 1. do 3. točki izreka in odločbo št. ... z dne 29. 9. 2011 v 1. odstavku izreka ter zadevo vrnilo v ponovno predsodno upravno odločanje (I. točka izreka).

Tožbo v delu primarnega zahtevka, da toženec obračuna nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 1. 6. 2009 do 31. 12. 2010, plača prispevke in davke iz tega naslova ter za isto obdobje izplača tožniku 16.761,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrglo. Zavrglo je tudi tožbo v delu podrednega zahtevka, s katerim je predlagana odprava odločb št. ... z dne 16. 10. 2012 in št. ... z dne 11. 4. 2012 ter obračun istovrstne denarne terjatve za isto časovno obdobje, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo 16.761,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Hkrati je izreklo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 255,20 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka cit. sodne odločbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Kljub temu, da je tožena stranka o izplačilu nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom odločala z upravno odločbo, gre po mnenju pritožnika za premoženjski spor o plačilu denarnega zneska. Sklicuje se na zadevo Psp 320/2013, iz katere v sporu o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja izhaja, da predpisi ne predvidevajo izdajo upravnih odločb, in da gre za premoženjski spor.

Prvostopenjskemu sodišču očita, da je zavzelo napačno stališče o pravnomočnosti odločbe tožene stranke, ne da bi se ukvarjalo z upravičenostjo do izplačila nadomestila, kar pomeni bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Nadomestila za delo s skrajšanim delovnim časom zaradi insolventnosti ni mogel uveljaviti pri delodajalcu, zato ima pravico do plačila neposredno od tožene stranke. Takšno stališče je zavzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča Ips 534/2008. Denarno nadomestilo za delo s skrajšanim delovnim časom je pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne iz delovnega razmerja. Gre za dajatev, ki jo sicer izplačuje delodajalec v breme zavoda, in izplačana sredstva refundira. Z izpodbijano sodbo je kršeno materialno pravo in nedopustno poseženo v pravico iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani del prvostopenjske sodne odločbe o zavrženju tožbe (II. tč. izreka) je ob ugotovljenem procesnem stanju izdan ob pravilno uporabljenih določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007 in 45/ 2008; v nadaljevanju ZPP) ter Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1).

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti s pritožbo zatrjevane kršitve. Ob dejstvu, da za meritorno sojenje o izplačilu nadomestila plače za delo v skrajšanem delovnem času (v nadaljevanju: nadomestilo plače) ni procesne predpostavke, se ni dopustno ukvarjati z razčiščevanjem utemeljenosti takšnega tožbenega zahtevka, kot zmotno meni pritožnik. Smiselno uveljavljana kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

5. Pri spornem nadomestilu plače gre za denarno dajatev na temelju II. kategorije invalidnost, ugotovljene leta 1985 po tedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(1) (ZPIZ-83). Nadomestilo plače, pridobljeno po prejšnjih predpisih, se obračunava in izplačuje na enak način kot ob pridobitvi, vse dokler zavarovanec ne pridobi novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Torej kot razlika med osebnim dohodkom, ki ga dobiva zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega in osebnim dohodkom, ki bi ga dobival, če bi opravljal ista dela poln delovni čas (46. člen ZPIZ-83). Glede na 51. člena ZPIZ-83 je nadomestilo plače dolžan odmerjati in izplačevati delodajalec, izplačana sredstva pa mu na zahtevo v skladu z 52. členom ZPIZ-83 povrne oz. refundira nosilec zavarovanja po preteku vsakega tromesečja.

Med delodajalcem in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije gre za premoženjsko terjatev in v morebitnem sodnem sporu med njima za gospodarski spor(2). To pa seveda ne velja za razmerje med zavarovancem in zavodom. Pritožnik se zato ni more uspešno sklicevati na zadevi VIII Ips 269/2008 ali Psp 320/2013, saj sploh ne gre za istovrstni predmet spora. V navedenih judikatih je šlo za odločanje o stvarni pristojnosti sodišča v sporu med delodajalcem in zavodom, torej nosilcem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v zvezi z refundacijo.

6. Način izplačevanja nadomestila plače v zvezi z uresničevanjem pravice do dela s krajšim delovnim časom, priznane na temelju ZPIZ-83 samo po sebi ne pomeni, da zavarovanec denarne dajatve ne bi mogel uveljaviti pri nosilcu obveznega invalidskega zavarovanja, če delodajalec zaradi insolventnosti ali kakšnega drugega razloga te obveznosti ne izvršuje. Podobno stališče je v sodni(3) in celo v ustavno sodni(4) praksi dejansko zavzeto glede izplačila nadomestila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja za odsotnost z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo, ki se izvršuje na istovrsten način kot nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, priznanim po ZPIZ-83. 7. Socialni spor med zavarovancem in toženim zavodom seveda ni spor premoženjske narave, temveč spor o izplačevanju invalidske dajatve. Po prej veljavnih(5) in tudi sedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(6) pa se o pridobitvi pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, njihovi višini in tudi izplačevanju vedno odloča s posamičnimi upravni akti.

Izplačilo nadomestila plače iz invalidskega zavarovanja torej ni mogoče uspešno vtoževati z direktno tožbo pred socialnim sodiščem. Sodno varstvo je z t. i. izpodbojno tožbo mogoče uveljavljati zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne posamične uprave akte (252. člen ZPIZ-1 v povezavi z 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1). Za neposredno tožbo na obračun nadomestila plače za obdobje od 1. 6. 2009 do 31. 12. 2010 ter izplačilo 16.761,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, ni zakonske podlage. Ker ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o takšnem primarnem tožbenem zahtevku, je tožba z izpodbijano II. tč. izreka sklepa zakonito zavržena.

8. Enako velja za zavrženo tožbo o podrednem tožbenem zahtevku na odpravo odločb št. ... z dne 16. 10. 2012 in 11. 4. 2012 ter izplačilo iste denarne dajatve v isti višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaradi pravnomočnosti navedenih zavrnilnih upravnih odločb na izplačilo nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom 1. 6. 2009 do 31. 1. 2011, ni dopustna njuna vsebinska presoja in posledično niti meritorno sojenje o vtoževanem znesku nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zato je na temelju 1. odstavka 274. člena ZPP tudi tožba o podrednem tožbenem zahtevku, zakonito zavržena.

9. Potrebno je sicer pritrditi pritožniku, da je izplačilo nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom dolžan zagotoviti nosilec obveznega zavarovanja, v kolikor tega iz objektivnih razlogov ne realizira delodajalec. Vendar pa je odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočnih zavrnilnih odločb mogoče ob uporabi izrednih pravnih sredstev, urejenih z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP), ali s t. i. nepravo obnovo postopka v smislu 183. člena ZPIZ-2, uveljavljati le v predsodnem upravnem postopku pred organom, ki je dokončna posamična upravna akta izdal. 10. Pritožba ni utemeljena niti zoper stroškovno odločbo prvostopenjskega sodišča. Glede na ugoditveni del sodbe (I. tč. izreka) zaradi odmere višje starostne pokojnine, ki ni izpodbijan in je zato že pravnomočen ter sočasno zavrženje tožbe v delu, ki je predmet tega pritožbenega postopka, je tožnikov uspeh le delen. Ob uporabi 2. odstavka 154. člena ZPP mu je zato po uspehu v sporu zakonito dosojenih le 50 % odmerjenih stroškov.

11. Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče na temelju 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. tč. izreka.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

(1) Uradni list SRS št. 27/1983

(2) npr. sodbi Psp 320/2013 in VIII Ips 269/2008

(3) npr. v sodbi VIII Ips 99/2013 z dne 27. 5. 2013

(4) Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-791/2011 z dne 21. 2. 2013

(5) Npr. Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/ 1999; ZPIZ-1)

(6) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; ZPIZ-2)