Jedro

Sporazum strank o obstoju terjatve je kompleten izvršilni naslov in ima moč sodne poravnave. Na njegovi podlagi lahko upnik poseže z izvršbo na zastavljeno nepremičnino ali drugo dolžnikovo premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo tožeče stranke zavrglo, ker naj bi bila o predmetu pravde že sklenjena sodna poravnava.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, pri čemer se sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 816/98, v istovrstni zadevi, v kateri je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da ima sporazum po 251.c členu ZIP učinek sodne poravnave le v obsegu izvršilnega naslova, na podlagi katerega lahko po zapadlosti terjatve upnik zahteva izvršbo na zastavljeno nepremičnino. V danem primeru je po tožencih dolgovani znesek, upoštevajoč tudi natekle obresti, takšen, da se tožeča stranka ne more poplačati le iz vrednosti zastavljene nepremičnine, zato ima interes za vložitev predmetne tožbe, saj ji sodba na podlagi vložene tožbe omogoča voditi izvršbo proti tožencema tudi na drugo njuno premoženje oz. prejemke.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje med pravdnima strankama glede na vloženo pritožbo ni sporno. Tako ni spora o tem, da je bil med pravdnima strankama sklenjen sporazum iz 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku o obstoju terjatve, času njene dospelosti in soglasje, da se z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnikov (tožencev) zavaruje denarna terjatev. Sporazum iz 251.c člena ZIP ima moč sodne poravnave in torej predstavlja izvršilni naslov. Sporno, glede na pritožbena izvajanja, je le, ali je takšen sporazum popoln izvršilni naslov, ki zagotavlja poplačilo terjatve tudi v primeru, ko vrednost v zastavo dane nepremičnine ne zadošča za kritje celotne upnikove terjatve. Izhajajoč iz namena, ki ga zasleduje določba 251.c člena ZIP, po katerem naj bi bila upniku olajšana izterjava njegove terjatve s tem, da mu izvršilni naslov, pridobljen na podlagi navedenega zakonitega določila, omogoča izterjavo njegove terjatve ne samo na račun v zastavo dane stvari, pač pa tudi na račun drugih dolžnikovih sredstev, tedaj je očitno, da upnik ne potrebuje dodatnega izvršilnega naslova, ki bi ga potreboval za popolno poplačilo svoje terjatve iz kateregakoli dolžnikovega premoženja. To pomeni, v kolikor ima upnik izvršilni naslov na podlagi sporazuma iz 251.c člena ZIP, tedaj ne more imeti pravnega interesa za vložitev tožbe, glede tistega morebitnega dela njegove terjatve, ki je vrednostno ne pokriva v zastavo dana stvar. Ob takem položaju se izkaže, da tožba, za katero stranka nima pravnega interesa (ker že ima izvršilni naslov), ne more biti dopustna, posledica take nedopustnosti pa je zavrženje tožbe. Prvo sodišče očitno stoji na stališču, da ima tožeča stranka popoln izvršilni naslov, ki zagotavlja, da bo prišla do poplačila terjatve ne samo z zastavljeno stvarjo, pač pa tudi, v kolikor bo to potrebno, s posegom na drugo dolžnikovo premoženje. Takšno pravno gledanje prvega sodišča je mogoče sprejeti kot skladno s pravovarstvenim namenom, ki smiselno izhaja iz 251.c člena ZIP. Pritožbeno sodišče se iz teh razlogov torej strinja s prvostopnim sodiščem, da ima tožeča stranka že popoln izvršilni naslov za izterjavo svoje terjatve proti tožencema, če pa je temu tako, potem je bila o celotnem predmetu, o katerem teče pravda, sklenjena sodna poravnava in je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi 323. čl. ZPP/77 tožbo zavrglo.

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene navedbe le dodaja, da je bilo v razlogih odločbe, citirane v pritožbi, res zavzeto stališče, kot se citira v pritožbi, vendar pritožbeno sodišče na to stališče v razlogih razveljavitvenega sklepa ni vezano. Zavzelo pa je identično stališče kot v tej odločbi, v svoji končni odločbi v pritožbi omenjane zadeve, in sicer v odločbi z dne 11.11.1998, opr. št. I Cp 1102/97, ki jo je tožeča stranka prejela in po podatkih pritožbenega sodišča proti njej ni bila vložena revizija.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.