Jedro

I. Ne glede na obstoj operativnih razlogov, zaradi katerih je postalo tožnikovo delo pri prvotoženi stranki trajno nepotrebno, ker je tožena stranka prenehala z nadaljnjim poslovanjem, zaradi tožnikove invalidnosti III. kategorije niso bili podani pogoji za izdajo sklepov o prenehanju delovnega razmerja. II. Za primer pravnomočne ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ZZZPB izrecno predvideva povrnitev izplačanih sredstev za čas brezposelnosti v obliki odškodnine s strani delodajalca, ne pa delavca oz. brezposelne osebe, podobno pa ureja odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi neizpolnjevanja obveznosti v zvezi z zaposlitvijo invalida tudi invalidska zakonodaja.

Izrek

Zavržeta se reviziji prvotožene stranke glede plačila zneska 72.913 SIT s pripadki in revizija tožnika glede odločitve o zahtevku zoper drugotoženo stranko G. V preostalem se reviziji zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa prvotožene stranke z dne 13.7.1995 in 11.8.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnika, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri prvotoženi stranki ni prenehalo in še traja in ga je le-ta dolžna pozvati nazaj na delo ter mu izplačati regres za letni dopust za leto 1995 v znesku 72.913 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Druge denarne zahtevke zoper prvotoženo stranko in zahtevke zoper preostale tožene stranke je sodišče zavrnilo, tožbo zoper toženko G. pa je zavrglo. Svojo odločitev je gradilo na ugotovitvah, da je sicer prvotoženka prenehala opravljati dejavnost, ni pa prenehala obstojati in zato tožniku pri njej delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati. Hkrati preostale toženke niso prevzele obveznosti prvotoženke in iz tega vidika niso nosilke obveznosti iz delovnega razmerja nasproti tožniku. Denarne zahtevke zoper prvotoženko je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožnik prejemal nadomestilo plače iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter iz naslova čakanja na ustrezno zaposlitev kot invalid III. kategorije, to je iz naslova invalidskega zavarovanja.

Na tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve denarnega zahtevka zoper prvotoženo stranko razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in soglašalo z njenimi razlogi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo tako prvotožena stranka, kot tožnik.

Prvotožena stranka uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščema prve in druge stopnje in razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni odgovorilo na navedbe, da je prvotoženka vse od leta 1995 v likvidacijskem postopku in da obstoja le še zgolj zaradi dokončanja nekaterih poslov v tujini. Tako je dejansko šlo za operativne razloge, zaradi katerih je prenehala potreba po delu vseh delavcev, tako da sta bila tudi sporna sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika zakonita. Sodišče je tožniku hkrati neutemeljeno dosodilo regres za letni dopust za leto 1995, saj je bil tožnik že od ugotovitve invalidnosti III. kategorije v letu 1994 na čakanju in v letu 1995 pravice do dopusta ni pridobil. Tožnik vlaga revizijo v zvezi z zavrnitvijo zahtevka zoper preostale toženke iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče solidarno zavezati vse toženke k zagotovitvi tožnikovih pravic iz delovnega razmerja. Dejansko je prvotožena stranka po sprejemu sklepa o prenehanju poslovanja ter prenehanju delovnih razmerij tri zaposlene prerazporedila v novoustanovljeno G., samo tožniku pa, kot invalidu, ni zagotovila druge zaposlitve. Ker je šlo za prenehanje prvotožene stranke v smislu določb ZGD o prenehanju družbe po skrajšanem postopku, ostale toženke, kot ustanoviteljice, solidarno odgovarjajo za ureditev delovnih razmerij vseh zaposlenih. Sicer je podana odgovornost preostalih toženk tudi na podlagi spregleda pravne osebnosti. Ker prvotožena stranka dejansko ne posluje, tožnik od nje ne more pričakovati uresničitve sodne odločbe, ne glede na to pa mu na podlagi takšne sodbe grozi obveznost vračila sredstev, ki jih je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in invalidskega zavarovanja.

Obe reviziji sta bili v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/04) vročeni nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Druga in sedma tožena stranka sta na revizijo tožnika odgovorili, zanikali obstoj revizijskih razlogov in predlagali njeno zavrnitev.

Revizija prvotožene stranke glede odločitve o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust in revizija tožnika glede odločitve o zahtevku zoper drugotoženo stranko G. nista dovoljeni.

V skladu s 1. in 2. odstavkom 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo (ob pogojih iz 384. člena ZPP pa tudi zoper pravnomočni sklep), izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Zahtevek za plačilo regresa za letni dopust v znesku 72.913 SIT je potrebno z vidika vrednosti spora v skladu z določbami 2. odstavka 41. člena ZPP obravnavati kot samostojni zahtevek, katerega vrednost ne dosega zgoraj navedene meje za dovoljenost revizije. Glede drugotožene stranke G. je sodišče prve stopnje s sklepom tožbo zavrglo. V tem delu zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, tako da je postal sklep o zavrženju tožbe pravnomočen.

Ker zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje glede premoženjskega zahtevka, katerega vrednost ne dosega revizijske meje, in zoper sklep sodišča prve stopnje, zoper katerega pritožba ni bila vložena, revizija ni dovoljena, je v skladu s 377. členom ZPP v gornjem obsegu sodišče revizijo prvotožene stranke in revizijo tožnika zavrglo.

V ostalem revizija prvotožene stranke in revizija tožnika nista utemeljeni.

I. Prvotožena stranka revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelila. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati.

Pri presoji v reviziji uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnika je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP). Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da je skupščina prvotoženke dne 12.7.1995 sprejela sklep, da prvotoženka preneha poslovati in da zaradi tega s 30.6.1995 preneha delovno razmerje vsem delavcem. Na podlagi tega je bil tudi tožniku izdan sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja, ne glede na njegovo invalidnost III. kategorije s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu. Hkrati sodišče ugotavlja, da prvotoženka ni bila izbrisana iz sodnega registra in je naknadno tudi formalno prilagodila svojo organiziranost Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD - Ur.l. RS, št. 30/93 in naslednji).

Sklep skupščine gospodarske družbe o prenehanju poslovanja je potrebno šteti za operativni razlog, zaradi katerega lahko postane delo delavcev trajno nepotrebno v smislu določb 29. in 33. člena takratnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Nižji sodišči sta zato zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tudi iz teh razlogov niso bili podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožnika. Ne glede na to pa revizijsko sodišče soglaša, da sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnika nezakonita, vendar iz drugih razlogov.

Ob dejstvu, da je postal tožnik v letu 1994 invalid III. kategorije pri prvotoženi stranki s pravico do dela na drugem ustreznem delu, ki mu ga je bila dolžna zagotoviti prvotožena stranka, je užival zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja v skladu z določbami 36.d člena ZGD (1990). V skladu s temi določbami pa je lahko delavcu invalidu, ki ni izpolnjeval pogojev za invalidsko pokojnino, iz naslova trajnega prenehanja potreb po njegovem delu prenehalo delovno razmerje le z njegovim soglasjem ali če mu je delodajalec zagotovil sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu (1. odstavek 36.d člena). Do zagotovitve ustreznega delovnega mesta je bil lahko tak delavec invalid poslan le na čakanje s pravico do nadomestila plače v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti (3. odstavek 36.d člena).

Ne glede na obstoj operativnih razlogov, zaradi katerih je postalo tožnikovo delo pri prvotoženi stranki trajno nepotrebno, ker je tožena stranka prenehala z nadaljnjim poslovanjem, niso bili podani zakoniti pogoji za izdajo spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ki jih je zato sodišče utemeljeno razveljavilo. Revizija prvotožene stranke v tem delu zato ni utemeljena.

II. Ker pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno, da bi tretja do sedma toženka v letu 1995 prevzele dejavnost prvotoženke, oziroma da bi bili podani pogoji za prevzem delavcev v smislu določb 15. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in bi bili preostali trije delavci prevzeti na delo k ostalim toženkam (po ugotovitvi sodišča je šlo za redno sklenitev delovnega razmerja), tožnik v reviziji neutemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Hkrati je bistvena ugotovitev nižjih sodišč, da likvidacijski postopek nad prvotoženo stranko še ni zaključen. V skladu s 394. členom ZGD bo lahko ta zaključen šele, ko bodo ustanovitelji prvotožene stranke registrskemu sodišču predložili notarsko overjeno izjavo, da so poplačane vse obveznosti družbe, da so urejena vsa razmerja z delavci, vključno s tožnikom in da prevzemajo plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Podobno je varovan tožnikov položaj tudi za primer izbrisa prvotožene stranke iz sodnega registra na podlagi določb 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod - Ur.l. RS, št. 54/99). Tako ne drži revizijska trditev, da je izpodbijana sodba pravno neučinkovita. Prav tako ne drži tožnikova navedba, da bi moral tožnik na podlagi izpodbijane sodbe vračati iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in iz naslova invalidskega zavarovanja prejeta sredstva. Za primer pravnomočne ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur.l. RS, št. 5/91 - 65/2000) izrecno predvideva povrnitev izplačanih sredstev v obliki odškodnine s strani delodajalca, ne pa delavca oziroma brezposelne osebe, podobno pa ureja odškodninsko odgovornost delodajalca zaradi neizpolnjevanja obveznosti v zvezi z zaposlitvijo invalida tudi invalidska zakonodaja (1. odstavek 283. člena ZPIZ - Ur.l. RS, št. 12/92 in 274. člen ZPIZ-1, UPB - Ur.l. RS, št. 20/2004).

V postopku pred nižjima sodiščema niso bila niti zatrjevana in niti ugotovljena dejstva, ki bi dokazovala odgovornost tretje do sedme tožene stranke na podlagi spregleda pravne osebnosti v smislu določb 6. člena ZGD. Zato se tožnik v revizijskem postopku na spregled pravne osebnosti ne more uspešno sklicevati.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP obe reviziji, kolikor nista bili nedovoljeni, kot neutemeljeni zavrnilo.