Jedro

Podlago za odločitev v obravnavanem sporu vsekakor predstavlja določba 1. odstavka 963. člena OZ, po kateri z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep o priznanju stroškov začasnega zastopnika (II. izreka) v 1. in 2. odstavku izreka tako spremeni, da se poleg že odmerjenih stroškov začasnega zastopnika v višini 477,54 EUR prizna še strošek kilometrine v znesku 18,50 EUR.

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 69153/2008 z dne 18. 09. 2008 tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter odločilo, da se postopek nadaljuje kot po tožbi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 504,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 09. 2008 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 504,76 EUR od 27. 10. 2005 do 16. 09. 2008. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške v znesku 578,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. in III. izreka). S sklepom je toženi stranki priznalo stroške začasnega zastopnika v višini 477,54 EUR ter odločilo, da se ti po pravnomočnosti odločbe o odmeri stroškov v višini 477,54 EUR nakažejo iz sredstev založenega predujma na transakcijski račun začasnega zastopnika. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna doplačati manjkajoči predujem za poplačilo stroškov začasnega zastopnika v višini 277,54 EUR na račun Okrožnega sodišča v Kranju.

Zoper navedeno sodbo in zoper sklep se pritožuje toženec po začasnem zastopniku. Sklicuje se na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga spremembo oz. razveljavitev odločbe. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbe 451. in 452. člena ZPP, ker je upoštevalo dokaze ter navedbe, ki jih je tožeča stranka sodišču predložila oz. navajala v vlogi z dne 17. 07. 2009. Opozarja nadalje na kršitve materialnega prava. Ni izkazano, da je sploh nastopila situacija iz 10. člena kreditne pogodbe. Tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da bi bila tožena stranka v zamudi s plačilom prvega obroka ali dveh zaporednih anuitet, da je banka dala kreditojemalcu dodatni najmanj 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti ter da je banka podala izjavo, da razdira pogodbo. Ni jasno, na kateri naslov, če sploh na kateri, naj bi bili poslani opomini banke za plačilo. Prav tako tožeča stranka ni izkazala obstoja pogodbenega razmerja z Novo KBM d.d., ki naj bi utemeljevalo njene regresne zahtevke. Sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo tako z vidika zahtev, ki jih za tovrstne zahtevke predvideva kreditna pogodba, kot tudi zavarovalna pogodba med banko in tožečo stranko. Skladno z navedenima pogodbama tožeča stranka ni pridobila pravice, da od tožene stranke terja plačilo vseh še nedospelih anuitet kredita. Tožeča stranka je očitno razpolagala z vso potrebno dokumentacijo, s katero bi lahko dokazala utemeljenost svojega zahtevka, a tega po svoji krivdi ni storila. Pri obračunu stroškov začasnega zastopnika tožene stranke pa sodišče povsem neutemeljeno ni priznalo priglašenih stroškov kilometrine zaradi udeležbe začasnega zastopnika na glavni obravnavi dne 17. 05. 2010 v znesku 18,50 EUR.

Pritožba zoper sklep o priznanih stroških začasnega zastopnika je utemeljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Sodba in sklep, s katerima je bil končan spor v postopku majhne vrednosti, se po določbi 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se sicer sklicuje le na omenjena dva pritožbena razloga, vendar pa z zatrjevanjem kršitve materialnega prava v celoti izpodbija dejansko stanje, kot ga je v sodbi ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ugotovitve sodbe, da je bil toženec v zamudi s plačilom anuitet, saj razen prvih štirih ni plačal ničesar več, da mu je banka večkrat poslala poziv na plačilo neporavnanih obveznosti in mu dodelila rok za plačilo zapadlih obveznosti ter da je skladno s pogodbo pozivala na plačilo obveznosti tudi toženčevega delodajalca, vse navedeno so dejanske ugotovitve, ki jih toženec s pritožbo ne more izpodbijati, ker so posledica dokazne ocene sodišča prve stopnje. Enako velja za ugotovitve, da je prišlo do nastopa zavarovalnega primera zaradi nerednega odplačevanja posojila ter da je banka tožnici pravilno in skladno z zavarovalno pogodbo prijavila odškodninski zahtevek, tožnica pa ji je izplačala terjani znesek odškodnine. Zaradi vezanosti na vse navedene dejanske ugotovitve se zato tožena stranka v pritožbi ne more sklicevati na neizkazane pogoje za izterjavo anuitet na podlagi 10. člena kreditne pogodbe ter na neizkazan obstoj pogodbenega razmerja med N. d.d. in tožnico, ter s tem na neutemeljenost njenega regresnega zahtevka. Podlago za odločitev v obravnavanem sporu vsekakor predstavlja določba 1. odstavka 963. člena Obligacijskega zakonika, po kateri z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Da je za škodo odgovoren toženec, ki je prenehal z odplačevanjem obrokov in s tem ravnal v nasprotju s pogodbenimi določili kreditne pogodbe, pa sodba vsebuje obširne in pregledne razloge.

Izpodbijanje sodbe v sporu majhne vrednosti je omejeno tudi glede procesnih kršitev. Dovoljeno je zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa zaradi relativnih bistvenih kršitev iz 1. odstavka istega člena. Pritožba se sklicuje na kršitev postopkovnih pravil iz 251. do 253. člena ZPP, torej na kršitve prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganih dokazov, kar pa je, glede na prej navedeno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP nedopustno. Kljub temu pritožbeno sodišče odgovarja na te očitke in jih zavrača kot neutemeljene, saj šteje, da sodišče prve stopnje ni prekršilo določb o prekluziji pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, pravilno pa se je tudi sklicevalo na dolžnost opozorila glede omejitve procesnih pravic, kot izhaja iz določbe 456. člena ZPP.

Ker je torej pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katera mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zoper sodbo zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper višino priznanih stroškov začasnega zastopnika, o katerih je odločeno s sklepom v točki II. izreka odločbe. Začasni zastopnik je upravičen do priglašenih stroškov kilometrine za prihod na glavno obravnavo dne 17. 05. 2010 v znesku 18,50 EUR. Ker mu sodišče prve stopnje stopnje očitno po pomoti navedenega zneska ni priznalo, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, ki se ne nanaša na odločitev o glavni stvari. Zato na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sama krije svoje.