Jedro

Pravilo milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 velja samo za določbe materialnopravne narave, zato pritožbeno sodišče v določbi drugega odstavka 2. člena ZP-1 ni imelo podlage za uporabo nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1. Glede na to, da se je postopek o prekršku začel pred uveljavitvijo novele ZP-1H, pa pritožbeno sodišče tudi ni imelo podlage za uporabo nove določbe v prehodnih določbah ZP-1H.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 139/2013 z dne 25. 10. 2013 kršen prvi odstavek 42. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je storilca B. D. s sodbo PR 185/2012 z dne 14. 5. 2013 spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in mu izreklo globo v višini 500,00 EUR in stranski sankciji za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije: devet kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila za čas enega meseca. Ob reševanju storilčeve pritožbe je Višje sodišče v Celju z izpodbijano sodbo PRp 139/2013 z dne 25. 10. 2013 po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo.

2. Zoper navedeno sodbo Višjega sodišča v Celju vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve prvega odstavka 42. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) na način iz 3. in 4. točke 156. člena ZP-1, ker je sodišče napačno ugotovilo, da je pregon zastaral in ker je pri tem uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo uporabiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v skladu z drugim odstavkom 426. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovi kršitev zakona, saj je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilcu.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se je o njej izjavil in v izjavi navaja, da je Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru odločalo v skladu z materialnopravnimi določili ZP-1, ki jih vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti očitno ne razume oziroma si jih tolmači po svoje.

B.

4. V obravnavani zadevi je Višje sodišče v Celju ob uradnem preizkusu s pritožbo izpodbijane sodbe o prekršku ugotovilo, da je podana kršitev materialnih določb ZP-1 iz 3. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1. V času po izdaji prvostopenjske sodbe dne 15. 5. 2013 in do odločanja pritožbenega sodišča o storilčevi pritožbi je namreč začela veljati novela ZP-1H (Ur. l. RS, št. 21-786/2013 z dne 13. 3. 2013), ki je spremenila prvi odstavek 42. člena ZP-1 tako, da je dodala nov stavek, ki se glasi: »Postopka o prekršku, ki je bil ugotovljen s tehničnimi sredstvi in kršitelj s kršitvijo ni bil seznanjen, ni dopustno začeti, če od dneva storitve prekrška preteče več kot 30 dni, ko je bil prekršek storjen.« V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 se v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, pri čemer morajo prekrškovni organi in sodišča upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi. Pritožbeno sodišče je štelo, da je ta nova določba, glede na to, da je umeščena med določbe o zastaranju pregona, materialnopravne narave, in nato ob uporabi načela milejšega zakona iz citiranega drugega odstavka 2. člena ZP-1 presodilo, da je ta določba za storilca milejša, saj v času izdaje prvostopenjske sodbe ZP-1 takšne procesne ovire, ki bi onemogočala pregon storilca prekrška oziroma začetek postopka o prekršku, ni predvideval. Na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZP-1, ki določa, da se postopek o prekršku začne na obdolžilni predlog prekrškovnega organa, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v obravnavanem primeru od storitve prekrška dne 25. 8. 2012 do vložitve obdolžilnega predloga dne 12. 10. 2012 minilo več kot 30 dni. Ob upoštevanju dejstva, da storilec s prekrškom na kraju ni bil seznanjen, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da po določbi spremenjenega prvega odstavka 42. člena ZP-1H niso bile izpolnjene procesne predpostavke za začetek postopka o prekršku zoper storilca. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z devetim odstavkom 163. člena ZP-1 po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper storilca ustavilo iz razloga po 9. točki (pravilno 10. točki) prvega odstavka 136. člena ZP-1. 5. Vrhovni državni tožilec se z navedeno odločitvijo pritožbenega sodišča ne strinja in meni, da je pritožbeno sodišče napačno ugotovilo, da je pregon zoper storilca zastaral, ker je zmotno štelo, da se postopek o prekršku lahko začne samo z vložitvijo obdolžilnega predloga, in zato ni upoštevalo dejstva, da je bil storilec o prekršku obveščen pred potekom 30-dnevnega roka za zastaranje pregona. Po mnenju vložnika zahteve se je postopek o prekršku v obravnavanem primeru začel (že) s pozivom prekrškovnega organa storilcu prekrška, naj se izjasni o dejstvih in okoliščinah storjenega prekrška. Pri tem vložnik pojasnjuje, da se redni sodni postopek sicer res začne z vložitvijo obdolžilnega predloga, kot to razlaga pritožbeno sodišče, vendar to ne pomeni, da začetek postopka o prekršku sovpada z začetkom rednega sodnega postopka. Postopek o prekršku se namreč po določbi prvega odstavka 50. člena ZP-1 začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje. Iz spisa je razvidno, da je bil prekršek storjen dne 25. 8. 2012, in ker storilec na kraju ni bil ustavljen, mu je prekrškovni organ dne 13. 9. 2012 poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. To obvestilo je bilo storilcu vročeno dne 24. 9. 2012, torej znotraj 30-dnevnega roka. Po mnenju vložnika ne more biti sporno, da se tudi takšno obvestilo šteje za začetek postopka o prekršku, saj je celo več kot »kakršnokoli dejanje«, ki glede na določbo prvega odstavka 50. člena ZP-1 že pomeni začetek postopka o prekršku in s tem izpolnitev procesne predpostavke iz novega stavka iz prvega odstavka 42. člena ZP-1. Ker se je torej postopek o prekršku začel znotraj 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 42. člena ZP-1H, pregon ni zastaral in zato po mnenju vložnika pritožbeno sodišče ne bi smelo uporabiti nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1, saj za njeno uporabo niso bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik zahteve utemeljeno uveljavlja, da pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru ne bi smelo uporabiti nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1, ki jo je prinesla novela ZP-1H, vendar iz drugih razlogov, kot jih v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja vložnik. Vrhovno sodišče je že sodbi IV Ips 117/2013 z dne 19. 11. 2013 in drugih zavzelo stališče, da ima ta nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 naravo procesne predpostavke za začetek postopka in gre torej za procesno določbo, kljub temu, da je umeščen med določbe o zastaranju, ki so po stališču Vrhovnega sodišča materialnopravne narave. Ker pravilo milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 velja samo za določbe materialnopravne narave, pritožbeno sodišče v določbi drugega odstavka 2. člena ZP-1 ni imelo podlage za uporabo nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1. Glede na to, da se je postopek o prekršku brez dvoma začel pred uveljavitvijo novele ZP-1H, ki je začela veljati 14. 6. 2013, pa pritožbeno sodišče tudi ni imelo podlage za uporabo nove določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1 v prehodnih določbah ZP-1H.

V enajstem odstavku 30. člena ZP-1H je namreč določeno, da se, v kolikor v prejšnjih odstavkih tega člena ni drugače določeno (za določbo spremenjenega prvega odstavka 42. člena ZP-1 ni drugače določeno), pred uveljavitvijo tega zakona začeti postopki nadaljujejo in končajo po dosedanjih določbah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo).

C.

7. Ker je torej po stališču Vrhovnega sodišča nova določba prvega odstavka 42. člena ZP-1 procesne narave in jo pritožbeno sodišče glede na prehodne določbe ZP-1H v obravnavanem primeru sploh ne bi smelo uporabiti, Vrhovno sodišče že iz navedenega razloga pritrjuje vrhovnemu državnemu tožilcu, da pregon v obravnavanem primeru ni zastaral. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo, da je bil s sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 139/2013 z dne 25. 10. 2013 v korist storilca prekršen prvi odstavek 42. člena ZP-1.