Jedro

Pri uveljavljanju odškodnine za poklicno bolezen je delavec dolžan dokazati le, da je zbolel za poklicno boleznijo, in zaradi tega utrpel škodo. Delodajalec je za to škodo odgovoren, če ne dokaže, da je podvzel vse predpisane ukrepe za preprečitev poklicnih obolenj.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici iz naslova poklicne bolezni 4,050.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek tožnice, tožnica je zahtevala 9,750.000,00 SIT, je sodišče zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica zaradi izpostavljenosti hlapom metiletilketona, ki so se sproščali ob uporabljanju lepila pri delu, zbolela za poklicno boleznijo kože in ustne sluznice. Do obolelosti tožnice je prišlo po krivdi tožene stranke, ker je opustila oziroma ni izvajala dodatnih varstvenih ukrepov, letne ekološke preiskave in odpravo negativnih vplivov z lokalnim odsesavanjem škodljivih hlapov in plinov. Zaradi izpostavljenosti organskim topilom je bila v letih 1976 do 1988, ko je zbolela za navedeno poklicno boleznijo, njena splošna življenjska sposobnost zmanjšana za 50 %. Zaradi vnetja na sluznici ustne votline, vnetja očes in sapnic je v tem obdobju letno osem tednov trpela bolečine, in to dva tedna hude, štiri tedne srednje hude in dva tedna lahke bolečine. Trpela je tudi strah za izid zdravljenja, zaradi nerešenega eksistenčnega vprašanja in psihičnih stresov, zlasti ob hospitalizaciji, saj je bila pogosto v bolnici. Tožnica je zaradi tega postala invalid III. kategorije. Za fizične bolečine je tožnica zahtevala 4,100.000,00 SIT, sodišče pa ji je priznalo 1,000.000,00 SIT. Za pretrpljene psihične bolečine je tožnica zahtevala 550.000,00 SIT in sodišče ji je toliko priznalo. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče, od zahtevanih 5,000.000,00 SIT, priznalo tožnici 2,500.000,00 SIT.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbi tožnice in tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta obe stranki vložili pravočasni reviziji.

Tožena stranka uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in zmotno uporabo materialnega prava, predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da obstoja neskladje med mnenji izvedencev medicinske stroke glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice, ki ga sodišči nista razčistili. Dr. B. je jasno povedal, da je tožnica tako imenovani atopik, kar pomeni, da bi zbolela ne glede na vplive delovnega okolja. Nobeden drugi delavec ni zbolel. Zato je najmanj v enaki vzročni zvezi za nastanek bolezni tožničino gospodinjsko delo, tega pa sodišči nista upoštevali oziroma deleža nista razčistili. Po mnenju revidenta je prisojena odškodnina po višini pretirana po vseh priznanih temeljih.

Tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da priznana odškodnina za telesne bolečine ni ustrezna satisfakcija za prestane telesne bolečine, ki jih je prestala in jih še prestaja, saj je stalno pod zdravniškim nadzorom. Prav tako ji je priznana prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaradi poklicne bolezni je postala invalid in nesposobna za opravljanje svojega dela. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da ji v celoti prizna zahtevano odškodnino.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) sta reviziji bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njima ni izjavilo, in strankama, ki na revizijo nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti in zaradi katerih razlogov, in v kakšnem obsegu sme revizijsko sodišče preizkusiti z revizijo izpodbijano sodbo (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ne more preizkusiti ugotovljenega dejanskega stanja. Pravilnost uporabe materialnega prava pa preizkusi glede na ugotovljeno dejansko stanje. Revizijsko sodišče to poudarja zato, ker zlasti revizija tožene stranke očita nižjima sodiščema zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Tožena stranka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa ne navaja, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 354. člena ZPP bi naj sodišče zagrešilo. Revizijsko sodišče tudi iz obrazložitve revizije ni moglo ugotoviti, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka uveljavlja, zato je lahko le preizkusilo, če je podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Take kršitve revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da ni podana zmotna uporaba materialnega prava, očitana v reviziji tožene stranke. Pri uveljavljanju odškodnine za poklicno bolezen je delavec dolžan dokazati le, da je zbolel za poklicno boleznijo, in v posledici tega utrpel škodo. Delodajalec je za to škodo odgovoren, če ne dokaže, da je podvzel vse predpisane ukrepe za preprečitev poklicnih obolenj. Delodajalec mora dokazati, da je redno opravljal meritve škodljivih snovi v okolju, da so rezultati meritev bili vedno v dovoljenih mejah, ter da med meritvami ni prihajalo do sprememb, ki bi vplivale na povečanje vsebnosti zdravju škodljivih snovi (povzročiteljev poklicne bolezni). V obravnavanem primeru je tožnica dokazala, da je zbolela za poklicno boleznijo in da je zaradi nje utrpela škodo, tožena stranka pa ni dokazala, da bi podvzela vse potrebne ukrepe za preprečitev poklicne bolezni, zato je tožnici odgovorna za škodo, in to v celoti. Ni izkazano, da bi bila tožnica atopik, kot zatrjuje tožena stranka v reviziji, in da bi zato morala sama trpeti določen del škode. V obrazložitvi sklepa Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije št. I-583.112 z dne 28.9.1991 se celo navaja, da je Center konziliarnih specialistov Univerzitetnega inštituta za medicino dela ugotovil, da tožnica ni atopik. Torej ni izkazano, da bi tožnica s čimerkoli prispevala k nastali škodi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnici priznana pravična denarna odškodnina v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih. Glede na telesne bolečine, ki jih je tožnica trpela po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke, in po lastni izpovedbi, je 1,000.000,00 SIT ustrezna satisfakcija, upoštevajoč pri tem intenziteto teh bolečin in čas trajanja. Isto velja za odškodnino za strah v znesku 550.000,00 SIT in za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 2,500.000,00 SIT. V slednji odškodnini so zajete tudi vse neprijetnosti, ki jih bo tožnica še trpela in pa tožničina prikrajšanja, ker je morala opustiti določene aktivnosti oziroma ker bo pri upravljanju določenih aktivnosti izpostavljena riziku, da se ji zdravstveno stanje poslabša. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni.

Določbe ZPP in Zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/91).