Up-194/97

26.11.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe V. J. iz M., ki ga zastopa N. G., odvetnik v M. na seji senata dne 26.11.1997

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba V. J. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 540/95 z dne 13.2.1997, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1314/94 z dne 24.1.1995 ter sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, št. I P 172/94 z dne 20.6.1994 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku Republike Slovenije kot tožnice, da mora pritožnik (ki je v pravdnem postopku nastopal kot toženec) izprazniti stanovanje, v katerega se je nezakonito vselil brez odločbe pristojnega organa in ker tudi nima sklenjene ustrezne najemne pogodbe. Sodišče druge stopnje je pritožbo pritožnika zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnikovo revizijo je kot neutemeljeno zavrnilo Vrhovno sodišče.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je ves čas postopka ostalo nerazščiščeno, kateri organ je aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Meni, da je tožbo vložilo Ministrstvo za obrambo, moralo pa bi jo Ministrstvo za okolje in prostor, ki naj bi bilo edino upravičeno razpolagati s spornim stanovanjem, kar naj bi jasno izhajalo iz druge sodbe, ki jo je Vrhovno sodišče predhodno izdalo v upravnem sporu. Pritožnik trdi, da je nato v spornem pravdnem postopku Vrhovno sodišče o istem vprašanju zavzelo docela nasprotno stališče. Zato naj bi bile prekršene njegove pravice po 14., 15. ter 22. členu Ustave.

Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Ustavno sodišče ni inštanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in zato ne more samo po sebi presojati, ali je bilo v izpodbijanih sodnih odločbah dejansko stanje pravilno ugotovljeno ter materialno in procesno pravo pravilno uporabljeno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ob tako omejeni pristojnosti Ustavnega sodišča pri odločanju o ustavni pritožbi bi se z vidika pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave, utegnile kot relevantne izkazati le pritožnikove navedbe o tem, da naj bi Vrhovno sodišče brez utemeljenega razloga v sporni zadevi zavzelo popolnoma drugačno pravno stališče (glede prave stranke v postopku), kot ga je predhodno v upravnem sporu glede istega pravnega razmerja. Za kršitev omenjene pravice namreč lahko gre v primeru, če sodišče samovoljno odloči drugače, kot sicer redno odločajo sodišča v istovrstnih primerih. Vendar je pritožnikov očitek neutemeljen. Res je sicer, da je Vrhovno sodišče v sodbi št. U 233/92 z dne 5.11.1992, izdani v upravnem sporu, zavzelo stališče, da ministrstvo za obrambo ni upravičeno zahtevati izpraznitve stanovanja in je zato v upravnem sporu proti temu ministrstvu razveljavilo njegovo odločbo, kot je tudi res, da je v izpodbijani sodbi v kasnejšem pravdnem postopku Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ni pomembno, katero ministrstvo je označeno v tožbi v pravdnem postopku, saj kot tožeča pravdna stranka nastopa Republika Slovenija. Vendar pa v navedenih sodnih odločbah ni šlo za odločanje v istovrstnih primerih.

V upravnem sporu gre za preizkus zakonitosti upravne odločbe in zato skladno s 15. členom Zakona o upravnih sporih kot tožena stranka nastopa ministrstvo, ki je v sporni zadevi odločalo na drugi stopnji, in tudi pri meritorni presoji je pomembno, ali je ministrstvo izpodbijano upravno odločbo izdalo v okviru svojih pristojnosti.

V pravdnem postopku pa ne gre za presojo zakonitosti upravne odločbe, pač pa za odločanje o premoženjskopravnih razmerjih, in kakor je lastnica spornega stanovanja lahko le Republika Slovenija kot pravna oseba in ne posamezno ministrstvo, je tako tudi le Republika Slovenija, in ne posamezno ministrstvo, kar je jasno obrazložilo tudi Vrhovno sodišče, sposobna biti stranka v pravdnem postopku (čl. 77 Zakona o pravdnem postopku). Ker v navedenih sodbah Vrhovnega sodišča ne gre za obravnavanje istovrstnih zadev, je tudi zatrjevana kršitev glede različne uporabe prava očitno neutemeljena.

4.Ker z izpodbijano sodno odločb očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata mag. Janez Snoj in sodnika Franc Testen in dr. Lojze Ude. Predsednik senata

mag. Janez Snoj