Jedro

Na podlagi vozniškega izpita, opravljenega na Hrvatskem po samostojnosti Slovenije, v Sloveniji ni mogoče pridobiti vozniškega dovoljenja. Vozniški izpit mora kandidat za voznika opraviti v Sloveniji pred izpitno komisijo v izpitnem centru, na območju katerega ima stalno ali začasno prebivališče najmanj 6 mesecev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo oddelka za notranje zadeve občine, s katero je navedeni prvostopni upravni organ zavrnil tožnikovo vlogo za izdajo vozniškega dovoljenja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbi 171. in 173. člena zveznega zakona o temeljih varnosti cestnega prometa in na določbi 101. in 102. člena republiškega zakona o varnosti cestnega prometa in navaja, da tožnik, ki je opravil vozniški izpit dne 9.1.1992 v Republiki Hrvatski, ne more pridobiti vozniškega dovoljenja. Ne glede na uveljavitev samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije bi namreč tožnik po navedenih določbah lahko pridobil vozniško dovoljenje le, če bi opravil vozniški izpit pred pristojno izpitno komisijo po kraju prebivališča, daljšega od šest mesecev. Tožena stranka še navaja, da se po določbi 180. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, izda vozniško dovoljenje v Republiki Sloveniji ob izpolnjevanju ostalih pogojev, le na podlagi tujega vozniškega dovoljenja, ki pa ga tožnik nima. Tožnik v tožbi navaja, da je vozniški izpit opravil pred ustrezno izpitno komisijo. Iz določb 171. in 173. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa namreč ne izhaja, da bi moral vozniški izpit opraviti na območju Republike Slovenije. Tožnik je dne 11.9.1991 prijavil prebivališče v občini B. (Hrvaška), vozniški izpit je opravil dne 9.1.1992 pred izpitno komisijo Avto moto kluba B., iz B. pa se je šele sedaj vrnil v Slovenijo. Vozniški izpit je torej opravil pri upravnem organu na območju, na katerem je imel začasno prebivališče več kot šest mesecev, zato izpolnjuje zakonski pogoj za pridobitev vozniškega dovoljenja. Tožnik še navaja, da je neživljenjsko razlagati predpis tako, da bi moral zaradi osamosvojitve Slovenije opravljati vozniški izpit v Sloveniji. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge za zavrnitev izdaje vozniškega dovoljenja kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter še navaja, da je tožnik do dneva, ko je opravil vozniški izpit v Bujah, v tej občini imel začasno prebivališče manj kot 4 mesece, zato pogojev za pridobitev vozniškega dovoljenja ne izpolnjuje. Tožba ni utemeljena. Iz predloženih spisov izhaja, da je tožnik opravil vozniški izpit na Hrvaškem dne 9.1.1992. Ker je Hrvatska od osamosvojitve Slovenije dalje druga država, je torej tožnik opravil vozniški izpit v tujini in na podlagi v tujini opravljenega vozniškega izpita ne more pridobiti vozniškega dovoljenja v Sloveniji. Tožnik bi lahko pridobil vozniško dovoljenje v Sloveniji le, če bi opravil vozniški izpit v Sloveniji in sicer pred izpitno komisijo v izpitnem centru, na območju katerega ima stalno ali začasno prebivališče več kot šest mesecev, kot to določa 102. člen zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 5/82, 40/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 1/91-I). Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna, tožba pa neutemeljena. Zato je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o splošnem upravnem postopku, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z že navedeno določbo ustavnega zakona.