Jedro

Tožeča stranka v reviziji, razen pavšalne navedbe pcto, ne obrazloži, kaj ta znesek predstavlja in kolikšen del izterjevanega davka je dejansko spornega. Kot hude posledice, ki naj bi ji nastale, tožeča stranka navaja, da bo morala isto terjatev plačati dvakrat po dveh pravnomočnih izvršilnih naslovih. Samo dejstvo, da proti tožeči stranki istočasno tečeta dva postopka prisilne izterjave, še ne pomeni, da bo morala tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik isti dolg plačati dvakrat, temveč bo zarubljena terjatev z izpolnitvijo prenehala. Posledice, ki jih kot hude navaja tožeča stranka, tako ne bodo nastopile.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetnici dne 17. 4. 2008 vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 5. 2006, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje z dne 26. 1. 2004, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnila. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je bilo tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naloženo plačilo neporavnanega zneska dolga po sklepu o prisilni izterjavi Davčnega urada Celje z dne 12. 3. 2003. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up 858/08 z dne 3. 6. 2008 ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Tožeča stranka zatrjuje obstoj pogojev za dovoljenost revizije po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločalo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Tožeča stranka je sicer v reviziji navedla vrednost spora (pcto) 105.033,00 EUR, kar pa po ustaljeni upravnosodni praksi samo po sebi ne zadostuje za dovoljenost revizije. Tožeča stranka bi morala, da bi zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, jasno in določno izkazati, kateri znesek predstavlja vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta. Tožeča stranka v reviziji razen pavšalne navedbe pcto ne obrazloži, kaj ta znesek predstavlja in kolikšen del izterjevanega davka je dejansko spornega. Iz tega razloga po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazala pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Tožeča stranka kot revizijski razlog navaja tudi 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravno-sodni praksi revizijskega sodišča mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Tožeča stranka v reviziji niti ne navaja, katero vprašanje šteje za pomembno pravno vprašanje, niti ne navaja odločb Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Samo s pavšalno navedbo določbe ZUS-1 kot podlage za revizijo tožeča stranka po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Tožeča stranka uveljavlja kot pogoj za dovoljenost revizije tudi 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Kot hude posledice, ki naj bi ji nastale, navaja, da bo morala isto terjatev plačati dvakrat po dveh pravnomočnih izvršilnih naslovih. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ta razlog za dovolitev revizije ni podan. Samo dejstvo, da proti tožeči stranki istočasno tečeta dva postopka prisilne izterjave, še ne pomeni, da bo morala tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik isti dolg plačati dvakrat, temveč bo zarubljena terjatev z izpolnitvijo prenehala. Posledice, ki jih kot hude navaja tožeča stranka, tako ne bodo nastopile.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške postopka.