Jedro

Pomanjkanje pisnega soglasja soseda za manjši odmik od predpisanega pomeni, da v zadevi ni izpolnjen eden od pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da bi moral tožnik za sporno gradnjo objektov pridobiti gradbeno dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje dveh opornih zidov (zid A in zid B) na meji med zemljiščema parc. št. 9 in 13/2 k.o. ... V 1. točki izreka mu je naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi njuno gradnjo, v 2. točki pa, da zidova odstrani v roku 60 dni od vročitve odločbe in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje, sicer se bo v skladu s 3. točko izreka opravila izvršba po drugih osebah. V 4. točki je za objekta izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bila meja med omenjenima zemljiščema ugotovljena v nepravdnem postopku (zadeva N 716/94) in da zid A poteka v dolžini 7,3 m na meji med obema parcelama oz. da odmik od meje ni v celoti 0,5 m, kot to zatrjuje tožnik. Ob upoštevanju lege mejnih znamenj z oznakama C in B je zid B umeščen celo na sosednjo parcelo. Za take odmike pa bi moral tožnik kot investitor v skladu z 20. členom Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga je treba v zadevi uporabiti glede na čas gradnje, predložiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Upravni organ je glede zidu A ugotovil še, da leži v varovalnem pasu občinske ceste, saj je najbližja točka zidu od roba asfalta občinske ceste oddaljena 0,8 m. Za tak odmik bi moral tožnik v skladu z 10.4 točko 4. člena Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto B8 Beričevo (v nadaljevanju PUP) pridobiti pozitivno mnenje Občine ..., s katerim pa ne razpolaga. Iz navedenega izhaja, da v zadevi za gradnjo zidov niso bili izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe prvostopenjsko odločbo odpravil v 4. točki izreka in jo nadomestil z novo, tako da je prepoved vpisov in sprememb vpisov v zemljiški knjigi ter prepoved prometa z zemljiščem omejil le na tožnikovo zemljišče parc. št. 9 k.o. ..., sicer pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim se ne strinja, da zemljišča ni mogoče vzpostaviti v prvotno stanje. Iz priložene dokumentacije namreč izhaja, da sicer obstaja višinska razlika med zemljišči, ki jih ločuje oporni zid, vendar ta ni tolikšna, da bi bil oporni zid nujno potreben.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je nepravilna navedba v izreku izpodbijane odločbe, da je zid A lomljen pravokotno na stanovanjski objekt, ki leži na parcelah št. 9 in 13/2 k.o. ... Takega objekta v naravi ni, ampak na prvi parceli leži tožnikova stanovanjska hiša, na drugi pa hiša A.A. V odločbi tudi ni nobene utemeljitve, zakaj je bil postopek po petih letih razširjen še na zid B. Ne strinja se, da bi moral pridobiti soglasja upravljavca ceste in občine, saj opornega zidu ni gradil na meji oz. proti cestišču ali pločniku. Ker mejnik proti javni površini ni razviden, rob asfalta pa ni mejno znamenje, trditev, da leži zid A v varovalnem pasu občinske ceste, nima podlage. Meni, da inšpektor ne more sklepati o poteku meje, tudi sicer pa so mejna znamenja sporna, saj je za mejnik B v postopku navedel, da ne ve, kdo ga je postavil in na kateri podlagi. Meja v nepravdnem postopku N 716/94 je bila le na točki C določena z vkopanim betonskim mejnikom, medtem ko sta bili mejni točki A in B označeni na ograjnih stebrih kot zarisani črti. Slednje tudi pomeni, da je betonska ograja že v letu 1995 stala na meji med parcelama in da se je takrat sosed A.A. z ograjo na mejni črti strinjal in je svoj pristanek dal s podpisom sodne poravnave. Ker je temelj betonske ograje sedanji mejni zid, je podano tudi sosedovo soglasje. Vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, saj se bo z odstranitvijo podpornega zidu vsulo tožnikovo dvorišče na sosednje zemljišče parc. št. 13/2, zemlja pa se bo „spodsula“ tudi ob njegovi hiši in cesti. Meni, da bi moral prvostopenjski organ zaslišati prijavitelja A.A., saj ga oporni zid prav nič ne moti in z njegovo postavitvijo v celoti soglaša. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in razveljavi odločbo drugostopenjskega upravnega organa, tožnikovi pritožbi pa ugodi in prvostopenjsko odločbo odpravi. Zahteva povračilo stroškov tega postopka.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, nanjo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pa sodišče preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po izrecni določbi drugega odstavka 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. To pomeni, da mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, zato se sodišče v upravnem sporu ni dolžno opredeljevati do navedb, ki jih je navajal v upravnem postopku.

Iz navedenega izhaja, da so predmet preizkusa v upravnem sporu le v tožbi razloženi (konkretizirani) razlogi. Tožnikovo sklicevanje na navedbe v pritožbi z dne 3. 10. 2011 je zato neupoštevno in jih sodišče ni bilo dolžno posebej ugotavljati in odgovarjati nanje. Tako stališče je razvidno tudi iz sodb v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007, I U 36/2011. Neutemeljeno je stališče, da bi moral upravni organ v izpodbijani odločbi posebej obrazložiti, zakaj je bil po več letih inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje izrečen tudi zaradi gradnje zidu B. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise, drži, da se prejšnji, v tem postopku izdani inšpekcijski odločbi (z dne 21. 5. 2008 in 2. 2. 2009, ki sta bili v predhodnih postopkih odpravljeni), na omenjeni oporni zid nista nanašali. Ker pa je to sodišče s sodbo I U 1239/2009 z dne 30. 6. 2010 prejšnjo odločbo gradbenega inšpektorja z dne 2. 2. 2009, ki se je nanašala na nelegalno gradnjo le enega opornega zidu, odpravilo, se je s tem inšpekcijski postopek vrnil v izhodišče. V ponovljenem postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je bil 6. 9. 2011 opravljen inšpekcijski pregled na kraju samem in na njem ugotovljeno, da je investitor postavil zid A in B. Iz zapisnika o pregledu je tudi razvidno, da je prisotni tožnik v zvezi z gradnjo obeh zidov podal izjavo.

Glede na navedeno ni bilo nikakršne ovire, da gradbeni inšpektor, ki je dolžan ukrepati po uradni dolžnosti, v ponovnem postopku ne bi izrekel inšpekcijskega ukrepa še za drugi objekt. Gradbeni inšpektor je namreč dolžan ukrepati v vseh primerih, ko ugotovi, da gre za nedovoljeno gradnjo. Tako mora tudi v primeru, če ugotovi, da gre za nelegalno gradnjo, v skladu s 152. členom ZGO-1 odrediti, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali njegov del v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. V zadevi ni sporno, da je v času gradnje opornih zidov veljal Pravilnik, ki je v 19. členu (v zvezi s takrat veljavnim tretjim odstavkom 3. člena ZGO-1) kumulativno določil pogoje, pod katerimi je bil enostavni objekt lahko grajen brez gradbenega dovoljenja, med drugim, da so pri njegovi gradnji izpolnjene zahteve, ki jih glede načina gradnje in odmika od sosednjih zemljišč določa 20. člen tega Pravilnika. V 2. točki 20. člena je bilo za ograje predpisano, da morajo biti od meje sosednjih zemljišč oddaljene toliko, kot je to predpisano z izvedbenim prostorskim aktom, če z njim odmik ni predpisan, pa mora biti oddaljenost od meje sosednjih zemljišč najmanj 0,5 m, ob manjšem odmiku pa je treba pred začetkom gradnje pridobiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. V zadevi ni sporno, da zemljišče posega leži v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M 11 Dolsko (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji ter Uradni list RS, št. 26/90 in naslednji). Ta v 4. členu glede skupnih meril in pogojev za posege v prostor napotuje na uporabo že omenjenega PUP, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba. V 10.4 točki 4. člena PUP je določen le odmik ograje in opornega zidu od utrjenega roba cestišča, ki mora biti 1,5 m, medtem ko odmiki od sosednjih zemljišč niso predpisani. To pomeni, da je treba v zadevi glede odmikov opornih zidov A in B od sosednjega zemljišča parc. št. 13/2 k.o. ... uporabiti tisti del 2. točke 20. člena Pravilnika, ki zahteva oddaljenost najmanj 0,5 m od meje sosednjih zemljišč, ob manjšem odmiku pa pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Zato je za odločitev v zadevi nepomembno ali zid B posega oz. stoji celo na sosednji parceli.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ ugotovil, da odmik zidov ni v celoti enak 0,5 m od parcelne meje z zemljiščem parc. št. 13/2 k.o. ..., ampak je manjši, zaradi česar bi tožnik moral imeti pisno soglasje soseda A.A. Ugotovitev glede lege je upravni organ oprl na potek parcelne meje, ki jo opredeljujejo na terenu vidne lege mejnih znamenj. Pri tem se organ v odločbi sklicuje na njihove oznake A (točka 1-1066), B (točka 2-2586) in C (točka 3-2587), ta meja pa je bila določena v nepravdnem postopku.

Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise, gre za točke, navedene v skici izmere z dne 22. 12. 2003, ki je sestavni del zapisnika z istim datumom, sestavljenega na mejni obravnavi o ureditvi meje. Iz zapisnika je tudi razvidno, da je v izvedbi upoštevana sodna poravnava N 716/94. Tožnik zato zgolj s posplošenim nasprotovanjem oz. izražanjem nestrinjanja z mejo, ki je bila na ta način določena, ne more vplivati na drugačno ugotovitev o njenem poteku in s tem posledično na drugačno ugotovitev glede odmikov spornih zidov od parcelne meje.

Sodišče se tudi ne strinja s stališčem, da je A.A. s tem, ko je podpisal sodno poravnavo v nepravdni zadevi N 716/94, v kateri sta bili mejni točki A in B označeni na takratnem betonskem stebru, dal pisno soglasje za ograjo, še manj pa za vse bodoče gradnje ograj na tem mestu na meji med njegovim in tožnikovim zemljiščem. Sklenjena poravnava se je namreč nanašala na potek meje med zemljiščema in ne na gradnjo.

Ker ni sporno, da tožnik v postopku ni predložil zahtevanega soglasja, je neutemeljeno tudi sklicevanje na okoliščino, da soseda oporni zid ne moti in da z njegovo postavitvijo v celoti soglaša ter da bi ga moral organ iz tega razloga tudi zaslišati.

Pomanjkanje pisnega soglasja pomeni, da v zadevi ni izpolnjen eden od pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da bi moral tožnik za sporno gradnjo objektov pridobiti gradbeno dovoljenje. Že navedeno je zadosten razlog za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje, zaradi česar se sodišče ni bilo dolžno opredeliti do nadaljnje okoliščine glede zidu A, in sicer, ali bi moral tožnik za njegovo gradnjo poleg sosedovega soglasja imeti tudi soglasje upravljavca občinske ceste.

Na odločitev v zadevi ne more vplivati tožbena navedba, da v naravi ni stanovanjskega objekta, ki bi ležal na parc. št. 9 in 13/2 k.o. ..., zaradi česar je nepravilna navedba v izreku izpodbijane odločbe, da je zid A lomljen pravokotno na stanovanjski objekt, ki leži na zemljiščih parc. št. 9 in 13/2 k.o. ..., in da zid B leži vzporedno ob stanovanjskem objektu, ki leži na zemljiščih parc. št. 9 in 13/2 k.o. ...

Po oceni sodišča je upravni organ z navedenim opisom le podrobneje pojasnil obliko oz. potek obeh zidov (zidu A, ki je lomljen in ima torej obliko črke L, in zidu B, ki leži na oddaljenosti 3,33 m od objekta, ki se začne ob mejniku C). Ker v zadevi ni sporno, na katera zidova se odločba nanaša, prav tako pa tudi ne, da oba ležita na strani, kjer poteka meja med tožnikovim zemljiščem parc. št. 9 in sosednjim zemljiščem 13/2 k.o. ..., nepravilen zapis o eni stanovanjski stavbi, ki da stoji na obeh parcelah (po podatkih upravnega spisa gre dejansko za tožnikovo hišo na parc. št. 9 in hišo A.A. na parc. št. 13/2), ne more vplivati na konkretizacijo spornih objektov in s tem na pravilnost izpodbijane odločbe.

Tožnik v tožbi tudi vztraja, da vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, ker da se bo z odstranitvijo podpornega zidu vsulo zemljišče. Na navedeni ugovor mu je odgovoril že pritožbeni organ in na podlagi priložene dokumentacije ugotovil, da sicer obstaja višinska razlika med zemljišči, ki jih ločuje oporni zid, vendar ta ni tolikšna, da bi bil oporni zid nujen. Do teh ugotovitev se tožnik v tožbi ni opredelil, zato je njegovo pavšalno zatrjevanje nezmožnosti izvršitve ukrepa neutemeljeno. Tudi sicer omenjeni očitek temelji na trditvi, da bo do škodljivih posledic prišlo zaradi odstranitve podpornega zidu, torej z odstranitvijo nelegalnega objekta, ki je glede na 152. člen ZGO-1 ukrep, katerega izrek je obligatoren. Iz tega izhaja, da je inšpekcijskemu zavezancu v tem primeru prepuščena izbira ravnanja, s katerim bo izvršil naložene ukrepe in poskrbel, da ob tem ne bo poseženo v pravice tretjih oseb.

Ker na odločitev ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).