Jedro

Zakoniti zastopnik delodajalca lahko drugo osebo pisno pooblasti za izvedbo celotnega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno pooblastilo je pravno veljavno, prav tako izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je pravica delavca, ki jo lahko izkoristi ali ne, delodajalčeva obveznost je le, da mu zagovor omogoči. Ker je tožena stranka storila vse, kar je potrebno, da bi tožniku zagovor omogočila (vročitev pisne obdolžitve, vabila na zagovor), je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke, 1, 2, 3, 4, 5, 6 in 8 izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.2006, s katero je tožena stranka odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 24.12.1991, nezakonita in se razveljavi (1. točka izreka). Tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo 8.5.2006, ampak še traja in jo je tožena stranka dolžna v 8 dneh pozvati nazaj na delo na delovno mesto zdravnik specialist - vodja večjih organizacijskih enot v OE U. Psihiatrična klinika, X (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati plačo za čas od 9.5.2000 do ponovnega nastopa dela in sicer tako, da od bruto plače od zneska 2.874,58 EUR mesečno, obračuna in odvede ter pri pristojnih blagajnah vplača vse obvezne prispevke za socialno varnost in dohodnino ter tako izračunane zneske neto plače v višini 1.708,10 EUR mesečno izplača tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega posameznega zneska mesečne neto plače od 11. dne v naslednjem mesecu do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (3. točka izreka), ter pri pristojni blagajni plačati za tožečo stranko premijo za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje javnih uslužbencev za čas od 9.5.2006 do ponovnega nastopa dela, v 8 dneh pod izvršbo (4. točka izreka). Nadalje je dolžna tožena stranka tožeči stranki vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 9.5.2006 do ponovnega nastopa dela in jo z 9.5.2006 prijaviti v vse oblike obveznega socialnega zavarovanja, v 8 dneh pod izvršbo (5. točka izreka), ji obračunati regres za letni dopust za leto 2006 tako, da od bruto zneska 621,77 EUR odvede in pri pristojni blagajni vplača dohodnino ter tožeči stranki izplača neto znesek 555,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (6. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delovno mesto zdravnika specialista - vodje oddelka 4 (Enota za prolongirano terapijo (7. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 867,97 EUR v 8 dneh, odtlej dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (8. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, torej zoper točke 1 - 6 in 8 izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila. Ne strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je potrebno v postopkih odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg postopkovnih določb, ki jih vsebuje ZDR, uporabljati tudi določbe ZPP. ZDR je namreč v celoti in sistemsko zaključeno določil pravila postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa nima določb, po katerih bi se za vprašanja, ki v ZDR niso urejena, subsidiarno uporabljala pravila ZPP. ZDR samo izjemoma v enem samem primeru napotuje na uporabo določil pravdnega postopka v 3. odst. 87. člena ZDR glede vročanja odpovedi. Ta določba jasno kaže na sistemsko ureditev ZDR, po kateri se določbe ZPP uporabljajo samo v primerih, ko nanje neposredno napoti določba ZDR, sicer pa ne. Opozarja, da je delodajalec dolžan delavcu omogočiti zagovor. Sodna praksa je doslej že večkrat odločila, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, ampak se lahko zahteva izpolni s tem, da se delavcu omogoči tudi pisni zagovor (sodba VDSS, opr. št. Pdp 1689/2004). Navedeno ne pomeni nič drugega kot to, da ZDR v postopku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne zahteva uporabe načela neposrednosti kot izhaja iz ZPP, zato tudi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razveljaviti zaradi kršitve tega načela. Neutemeljen je zaključek, da direktor tožene stranke ni sodeloval pri obdolžitvi. Iz uvoda k pisni obdolžitvi jasno izhaja, da jo izdaja Psihiatrična klinika X, ki jo po pooblastilu zastopa odvetniška družba. Pooblastilo je izdal direktor, kar med strankama niti ni sporno. Stališče sodišča prve stopnje, da ni sodeloval pri obdolžitvi je najmanj preuranjeno, saj v tej smeri sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja. Sodišče se v izpodbijani sodbi sklicuje na določilo 4. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstvenega in socialnega varstva, ki določa, da direktor lahko prenese svoja pooblastila na odločanje o vseh pravicah, obveznostih in odgovornostih na delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Sklicuje se tudi na določila 27. člena Statuta, ki podobno določa, da direktor odloča o pravicah in obveznostih zaposlenih. Navedeni določbi v konkretnem primeru nista bili kršeni, saj določata izključno notranje pooblastilna razmerja pri delodajalcu. Pooblastilo, ki ga direktor prenese za odločanje na odvetniško družbo, ima podlago v 2. členu Zakona o odvetništvu, po katerem odvetniku svetuje in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da naj bi tožnik odvetniški družbi dne 16.1.2006 po faksu posredoval dve listini, kar naj bi predstavljalo vabilo sodišča in prošnjo za preložitev zagovora. Pri tem je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj očitno sploh ni upoštevalo niti izvedlo dokazov, ki jih je predložil toženec in iz katerih izhaja, da odvetniška družba po faksu ni prejela nikakršnega pisanja s strani tožnika. Z zaslišanjem poslovne sekretarke V.B. v odvetniški pisarni bi lahko sodišče ugotovilo, da odvetniška družba faksa ni prejela. Sicer je očitno ravnalo povsem pristransko in nekritično sledilo navedbam tožnika in dokazov, s katerimi je svoje navedbe dokazovala tožena stranka, ni izvedlo, kaj šele, da bi se do njih vsebinsko opredelilo. Poudarja, da je sodišče v tej zadevi dne 15.2.2007 opravilo prvi narok, na tem naroku je ugodilo predlogu tožene stranke in mu odobrilo 15-dnevni rok za odgovor na navedbe tožnika, ki jih je podal na naroku. Ko je tožena stranka odgovorila, je nastopila pravna posledica, ki jo določa 286. člen ZPP, to je prekluzija strank glede navajanja novih dejstev in dokazov. Kljub temu pa je tožnik z vlogo, ki jo je vložil šele 23.3.2007 obsežno navajal nova dejstva, ki bi jih moral navesti najkasneje na prvem naroku in jih sodišče kasneje ne bi smelo upoštevati. Opozarja, da vabilo izvedencu ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev zagovora. Glede tega se sklicuje tudi na sklep opr. št. Pdp 688/2006 z dne 30.5.2006, v katerem je sodišče odločilo, da tožnik svoje odsotnosti ni ustrezno opravičil. Tožnik je vabilo na zagovor prejel že 9.1.2006, vabilo na sodišče pa šele 16.1.2006 in bi moral glede na zaporedje vabljenja svojo odsotnost upravičiti pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, ne pa pri toženi stranki. Ne drži torej, da tožniku ni bil omogočen zagovor ter da je izostal iz zagovora iz opravičljivega razloga. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju ZDR) v 1. odst. 18. člena določa, da če je delodajalec pravna oseba, lokalna skupnost, podružnica tuje družbe ali druge organizacije, nastopa v imenu delodajalca njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ta določba je sicer uvrščena v poglavje ZDR, ki se nanaša na sklepanje pogodbe o zaposlitvi, vendar ZDR nima določb, ki bi zastopniku prepovedovale, da tudi v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno pooblasti osebo, ki ga zastopa. Kadar je delodajalec pravna oseba, nastopa v imenu delodajalca njegov (zakoniti ali statutarni) zastopnik, ali od njega pooblaščena oseba. To pomeni, da zastopnik lahko izvede sam celoten "postopek" odpovedi in tudi odloči, ali pa za to v celoti ali le deloma pooblasti koga drugega (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 357/2006 z dne 13.2.2007 in opr. št. VIII Ips 447/2006 z dne 19.12.2006).

V obravnavani zadevi je nesporno, da je direktor tožene stranke dr. M.K. pooblastil odvetniško družbo Y iz Ljubljane za izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na zgoraj navedeno je bilo takšno pooblastilo pravno veljavno, pooblaščena oseba pa je bila upravičena izvesti celoten postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno s podajo same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na določbo 2. odst. 27. člena Statuta tožene stranke (priloga B2), po kateri lahko direktor svoje naloge izvaja neposredno ali pa nekatere naloge s splošnim ali posamičnim pooblastilom prenese na drug organ PK ali na delavce s posebnimi pooblastili. Vendar tudi tem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da Statut ni bil kršen, ker je pooblaščena oseba opravila le nekatera dejanja oziroma naloge v postopku pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (tožniku je vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor ter opravila zagovor), samo odpoved pa je izdal oziroma podpisal direktor tožene stranke. Ker ZDR tudi ne določa, da se v postopku izdaje redne odpovedi pogodbe uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je bilo kršeno načelo neposrednosti iz 4. člena ZPP. ZDR se namreč sklicuje na uporabo določb ZPP le v 3. odst. 87. člena in v 3. odst. 180. člena, ki se nanašata na vročanje redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in disciplinskega sklepa, sicer pa ne, zato sklicevanje sodišča prve stopnje na kršitev načela neposrednosti ni utemeljeno. Bistveno je le, da je odpoved tožniku izdala upravičena oseba, direktor tožene stranke, v postopku odpovedi pa je sodelovala pooblaščena oseba, ki je za to imela pooblastilo direktorja tožene stranke.

Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna tudi v delu, v katerem toženi stranki očita, da je kršila tožnikovo pravico do obrambe s tem, ko dne 17.1.2006 ni preložila zagovora. Zagovor je pravica delavca, ki jo lahko izkoristi ali pa ne, delodajalčeva obveznost je le, da mu zagovor omogoči. Tožena stranka je storila vse, kar je potrebno, da bi tožniku omogočila zagovor - vročila mu je pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ter s tem izpolnila obveznost iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Če pa se delavec ne udeleži zagovora, nosi posledice svojega ravnanja v celoti on sam in ne delodajalec (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 215/2004 z dne 12.10.2004). Res je, da bi bila preozka in napačna razlaga, da delodajalec izpolni svojo obveznost zgolj z določitvijo časa in kraja zagovora, ne glede na to, ali je s tem delavcu tudi dejansko omogočen zagovor. Glede na okoliščine konkretnega primera pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku omogočen zagovor, zato za odločitev ni bistveno, iz katerih razlogov se tožnik zagovora dne 17.1.2006 ni udeležil. Pri tem pritožbeno sodišče le še poudarja, da je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 688/2006 z dne 30.5.2006, saj v zadevnem sklepu, ki je bil izdan v postopku izdaje začasne odredbe, pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča glede upravičenega oziroma neupravičenega razloga za tožnikovo odsotnost z zagovora.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da je tožena stranka kršila procesne določbe v postopku podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ni ugotavljalo, ali je podan krivdni razlog iz 3. alinee 1. odst. 88. člena ZDR, v povezavi 31. členom ZDR, po katerem mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. Ker je ostalo dejansko stanje glede tega povsem neugotovljeno, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v skladu s 355. členom ZPP. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Po 30. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Namen citirane določbe ZDSS-1 je zlasti v tem, da se postopki pred sodiščem po nepotrebnem ne podaljšujejo. To pomeni, da je citirano določbo smotrno uporabiti, če je za pravilno odločitev treba ponoviti ali na novo izvesti le manjše število dokazov oziroma sanirati tiste procesne napake, ki ne obremenjujejo celotnega postopka. Za "popravo nepravilnosti" v smislu 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne da bi bilo potrebno obravnavo v celoti ponoviti. To bi pomenilo prelaganje sojenja s sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, kar pa vsekakor ni bil namen 30. člena ZDSS-1. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, je v skladu s 3. odstavkom 165. člena odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.