Jedro

Pri sklepanju sporazuma o zavarovanju sta bila navzoča oba skupna lastnika, zato je pravno nepomembno, katerega od njiju je toženec (zastavni upnik) pri tem štel za lastnika stanovanja (predmeta zavarovanja); sodišču se z vprašanjem dobrovernosti zastavnega upnika zato ni bilo treba ukvarjati. Zastaviteljica, ki je zastavno pravico formalno ustanovila, je to storila po dogovoru s tožnikom oz. v soglasju z njim, saj bi v nasprotnem primeru tožnik sklenitev pravnega posla preprečil. Tak pravni posel na podlagi drugega odstavka 52. čl. ZZZDR ustvarja pravne posledice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, vodene na Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. In 430/2002, kolikor se z njo posega na 2/3 delež na stanovanju št. 1 na naslovu Š. 61. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da je tožeča stranka dolžna plačati pravdne stroške tožene stranke v višini 2.443,64 EUR.

Pritožuje se tožnik. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zaključek o tem, da je tožnik dal svoji ženi soglasje za razpolaganje s skupnim premoženjem oz. da je z njenim razpolaganjem soglašal, označuje za arbitraren. Opozarja na svoje drugačne trditve. Opozarja, da je zapisnik II R 995/98 podpisal kot dolžnik, kar je iz zapisnika razvidno. Iz zapisnika ne izhaja, da bi tožnik nastopal kot zastavitelj ali soglašal, da J. R. z njegovim deležem na skupnem premoženju razpolaga. Za drugačno sklepanje ni podlage, posebno, ker je tožnik tudi izrecno izpovedal, da ni nastopal kot zastavitelj. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do dejstva, da je bil sporazum o zavarovanju sestavljen s strani pooblaščencev tožene stranke in da je bilo tožniku pojasnjeno, da ga J. R. podpisuje kot zastaviteljica, ker je ona edini kupec navedena na prodajni pogodbi. Tako iz tožnikove izpovedi kot iz izpovedi J. R. izhaja, da je samo J. R. pri podpisovanju sodelovala kot zastaviteljica. Iz izpovedi obeh izhaja tudi dejstvo, da je stanovanje njuna skupna lastnina ter da J. R. ni imela soglasja za razpolaganje s tožnikovim deležem na skupnem premoženju. Trdi, da je v zadevi VSL II Cp 3462/2011 obravnavan drugačen dejanski stan. Meni, da bi prvostopenjsko sodišče v okviru materialno procesnega vodstva tožniku moralo razkriti, da kot pomembno ocenjuje tožnikovo privolitev k razpolaganju s skupnim premoženjem. Sodbo označuje za sodbo presenečenja. Za odločilno ocenjuje dobro ali slabo vero toženca, ki je sodišče ni presojalo in je zato dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ponavlja v postopku na prvi stopnji podane trditve o toženčevem védenju, da je stanovanje skupno premoženje in opozarja, da tožnikova izpoved in izpoved J. R. to potrjujeta. S 57. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2010 utemeljuje svoje stališče, da bi toženec na sporno premoženje lahko posegel šele po določitvi deležev na tem premoženju.

Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Da je stanovanje na naslovu Š. 61 skupno premoženje, v pritožbeni fazi postopka ni več sporno. Iz sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na tem stanovanju (v nadaljevanju sporazum – dokaz B5) je razvidno, da je stanovanje zastavila njegova lastnica J. R., pravdni stranki pa sta pri tem pravnem poslu sodelovali: toženec kot upnik terjatve, ki je bila predmet zavarovanja; tožnik kot dolžnik terjatve, ki je bila predmet zavarovanja. Iz navedene listine tožnikovo formalno soglasje, torej da bi tožnik soglasje za zastavitev stanovanja dal, ni razvidno.

Ni pa mogoče slediti pritožbi, da tožnik z zastavitvijo stanovanja ni soglašal. Če bi bilo to res, bi tožnik to dejanje (zastavitev) R. J. preprečil, saj je bil ob zastavitvi prisoten. Ni mogoče spregledati, da se je nepremičnina zastavljala za njegov dolg in torej ne samo, da je bil ob zastavitvi prisoten, tudi interes za sklenitev tega pravnega posla je imel. V prejšnji točki navedena listina formalno res ne izkazuje skupnega razpolaganja zakoncev R. s stanovanjem (prvi odstavek 52. čl. ZZZDR), gre pa nedvomno za razpolaganje na podlagi dogovora zakoncev oz. skupnih lastnikov, kakršno je kot pravno veljavno razpolaganje predvideno z drugim odstavkom 52. čl. ZZZDR (1). Če bi bilo drugače, bi tožnik posegel v dogajanje v zadevi zavarovanja terjatve II R 995/98 – na naroku, ki se je na sodišču vršil dne 6.8.1998, in zastavitev preprečil. Tega ni storil, zato ni nobenega dvoma, da je bila zastavna pravica na skupnem stanovanju ustanovljena z njegovo privolitvijo oz. soglasjem. Kdo je sporazum o ustanovitvi zastavne pravice sestavil, je povsem nepomembno, saj njegova vsebina ni sporna. Tožnikova neprepričljiva izpoved, da z zastavitvijo ni soglašal, do drugačnega zaključka ne more privesti. Kot razlog, da v dogajanje na naroku ni posegel, je tožnik zatrjeval izsiljevanje tretjih, ki naj bi se jih bal. Nasprotoval naj bi torej zastavitvi stanovanja nasploh, ne pa zastavitvi njegovega deleža. Da bi bila zastavitev izsiljena s strani tretjih, tožeča stranka ni zatrjevala, zato tega dejstva sodišče ni smelo ugotavljati. O vezanosti na trditve in dokaze strank se je sodišče prve stopnje izreklo v dvajseti, enaindvajseti in dvaindvajseti točki sodbe, pritožba pa tega ne graja. Ker je bilo stanovanje, na katerega je z izvršbo poseženo, zastavljeno s soglasjem obeh skupnih lastnikov, tudi tožnika, le-ta nedopustnost posega na njegov delež stanovanja oz. nedopustnost izvršbe neupravičeno uveljavlja .

Zaradi zgoraj navedenih ugotovitev se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z dobrovernostjo toženca pri zavarovanju terjatve oz. pri ustanavljanju zastavne pravice na spornem stanovanju. Pri pravnem poslu zavarovanja sta bila navzoča oba skupna lastnika, zato je pravno nepomembno, katerega od njiju je toženec pri ustanavljanju zastavne pravice štel za lastnika stanovanja (predmeta zavarovanja). Utemeljeno je lahko računal, da bosta zaščitila svoje interese, če se s pravnim poslom zavarovanja vanje posega. J. R., ki je s pravnim poslom, sklenjenim s tožencem, zastavno pravico formalno ustanovila, je to storila po dogovoru s tožnikom oz. v soglasju z njim. Tak pravni posel na podlagi drugega odstavka 52. čl. ZZZDR ustvarja pravne posledice. Ker sta z ustanovitvijo zastavne pravice soglašala oba skupna lastnika stanovanja, ni mogoče sledi pritožbi, ki se sklicuje na 57. čl. ZZZDR in nujnost določitve deležev na skupnem premoženju.

Pritožbeni očitek o pomanjkljivem materialnem procesnem vodstvu je neutemeljen, saj sta stranki zatrjevali vsa pravno pomembna dejstva. Kot odločilno se je izkazalo dejstvo, da je bil tožnik pri zastavitvi nepremičnine prisoten. To dejstvo ni bilo sporno, zato ni razumljivo, pritožba pa ne pojasni, k dokazovanju katerih dejstev naj bi prvostopenjsko sodišče tožnika še pozivalo. Obravnavana sodba ni sodba presenečenja.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).

(1) Drugi odstavek 52. čl. ZZZDR določa: Zakonca se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja to (opomba: skupno) premoženje ali njegov del ali da ga upravlja in z njim tudi razpolaga, upoštevaje koristi drugega zakonca.