Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 1257/2003

ECLI:SI:VDSS:2003:PDP.1257.2003 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

prenehanje delovnega razmerja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zadržanje učinkovanja odločbe zloraba bolniške odsotnosti enakost pred zakonom začasna odredba pogoji za izdajo začasne odredbe verjetnost obstoja terjatve nedenarna terjatev ZDR 2002
Višje delovno in socialno sodišče
24. julij 2003
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Verjetnost terjatve ni izkazana, saj so izpolnjeni pogoji po 1. odstavku 110.člena ZDR (2002), izkazan pa je tudi odpovedni razlog po 6.alinei 111. člena ZDR (2002) (zloraba bolniškega staleža).

Tožnik, ki ni vključen v sindikat, ni diskriminiran oz. ni slabše obravnavan od delavcev, ki so sindikalno organizirani, čeprav zanj ne pride v poštev 85. člen ZDR (2002). ZDR (2002) tudi delavcu, ki ni član sindikata, daje možnost, da se obrne na inšpekcijo za delo, ki lahko zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za sodno varstvo (oz. arbitražo), v skladu z določbo 3. odstavka 227. člena ZDR (2002), zato ni podana kršitev 14. in 22. člena URS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče zadržalo učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 2/03 z dne 3.6.2003, za čas do pravnomočnega zaključka delovnega spora. V kolikor tožena stranka ne bi spoštovala izdane začasne odredbe, je tožeča stranka predlagala izrek denarne kazni v višini 500.000,00 SIT, zahtevala pa je tudi povrnitev stroškov postopka v zvezi z začasno odredbo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje začasne odredbe do plačila.

Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, saj je verjetnost terjatve izkazana. Po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z istim zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Kumulativno morata biti podana oba pogoja. Prvostopno sodišče je štelo, da je tožena stranka izkazala tudi obstoj drugega pogoja, vendar tožena stranka razen pavšalne navedbe predhodnih kršitev, ki naj bi opravičevale izredno odpoved, drugega pogoja ni izkazala. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v izključnem interesu tožene stranke, nikakor pa tožnika, ki je zelo zainteresiran za nadaljevanje delovnega razmerja, ker bo težko našel drugo zaposlitev, ni zakonskih pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče ni verjelo izpovedi tožeče stranke v postopku pred delodajalcem, da ji je direktor tožene stranke dovolil odhod domov. Tožena stranka je vedela, da tožeče stranke čez vikend ne bo na naslovu začasnega prebivališča in je zato tudi naročila kontrolo prisotnosti na domu, ki je bila opravljena 17.5.2003 in 18.5.2003. Verjetnost obstoja terjatve je zato podana, saj tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala obstoja okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevanje delovnega razmerja. Napačna je tudi ugotovitev, da je tožena stranka odpoved podala v zakonsko določenem roku. Kontrola prisotnosti je bila opravljena 17. in 18. 5.2003, tožena stranka pa je izredno odpoved datirala 3.6.2003, kar je 16. dan po domnevni kršitvi. Da je bila odpoved podana še kasneje, jasno izhaja iz dejstva, da je bila tožeči stranki vročena šele 6.6.2003 zvečer. Napačna je tudi ocena prvostopnega sodišča, da je izostanek podpisa le oblikovna pomanjkljivost. Nepodpisna odločba ni odločba. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo tudi iz razloga, ker ni podana predpostavka, da je sindikat s svojim obrazloženim mnenjem nasprotoval dani odpovedi. Ta predpostavka res ni podana iz razloga, ker tožeča stranka ni članica nobenega sindikata. Zaradi tega pa ne sme biti slabše obravnavana od delavcev, ki so sindikalno organizirani. Po 14. členu Ustave RS so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Po 22. členu Ustave pa je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ker je za zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pogoj, da sindikat, katerega član je delavec, nasprotuje izredni odpovedi, je dejansko delavec, ki ni član sindikata, diskriminiran glede na delavce, ki so člani sindikata. Zato je podana kršitev 14. in 22. člena Ustave RS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Skladno s 1. odstavkom 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS, št. 51/98, 75/2002), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev.

Predpogoj za začasno odredbo je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazana terjatev (če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala - 1. odstavek 272. člena ZIZ). To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka v dosedanjem postopku še ni verjetno izkazala, da naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

V obravnavani zadevi gre za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 6. alineje 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/02), ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Na obstoj navedenega odpovednega razloga kažejo listine v spisu, zlasti pa dejstvo, da je tožnik sam priznal, da je bil v času od 16.5.2003 do 18.5.2003 na svojem domu v P. in da o tem, ali sme iti domov, ni vprašal zdravnika, čeprav je bil v bolniškem staležu od 5.5.2003 do 24.5.2003. To izhaja iz zapisnika o zagovoru z dne 3.6.2003, ki je bil opravljen pred direktorjem tožene stranke S.Š., ki je o navedenem zaslišal tudi pričo Š. M., ki je tožnika odpeljal v P. in nazaj v L.. V tej fazi postopka tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni verjetna trditev tožnika, da naj bi mu odhod v P. dovolil direktor, saj sicer ne bi izvajal kontrole prisotnosti tožnika v času bolniškega staleža. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila izredno odpoved, tako da ni mogoče pritrditi tožniku, da ni kumulativno izkazala obeh pogojev iz 110. člena ZDR - okoliščine, ki jih je tožena stranka navedla v obrazložitvi kot odločilne za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja v tožnikovem primeru ni mogoče, kažejo na to, da je tudi drugi pogoj iz 110. člena ZDR podan in da tožena stranka, to je delodajalec, zaradi tožnikovega obnašanja nima interesa nadaljevati delovnega razmerja z njim do poteka časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pri tem interes delavca, da zadrži zaposlitev, ker bi jo težko našel drugje zaradi starosti in poškodbe, nedvomno ne more biti odločilnega pomena. Seveda pa bo morala tožena stranka v nadaljnjem postopku dokazati, ali so navedeni očitki glede obnašanja tožnika, ki sicer res niso natančneje obrazloženi, resnični in ali je izredna odpoved zakonita.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišče v zvezi s podpisom odpovedi. Upoštevati pa je treba tudi, da je direktor tožene stranke S. Š. tožniku posredoval pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je podpisana, poleg tega pa je tožnik pred direktorjem tožene stranke podal tudi zagovor, pri čemer je tudi zapisnik o zagovoru z dne 3.6.2003 podpisan s strani direktorja tožene stranke. Istega dne pa je bila izdana izredna odpoved, ki ni neveljavna le zato, ker pisni odpravek ni podpisan s strani direktorja tožene stranke.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izredna odpoved nezakonita, ker naj bi tožena stranka zamudila zakonsko določen rok. Skladno z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V obravnavanem primeru zaenkrat ni izkazano, da tožena stranka prekluzivnega 15-dnevnega roka ne bi spoštovala. Iz listin v spisu namreč izhaja, da je bila kontrola bolniškega staleža na domu s strani pooblaščene organizacije opravljena dne 17.5.2003 ter 18.5.2003, ko je bilo ugotovljeno, da delavec na naslovu, kjer začasno prebiva, ni prisoten. Delodajalec je poročilo o kontroli bolniškega staleža prejel 23.5.2003, kot izhaja iz obrazložitve izredne odpovedi, 30.6.2003 pa je tožniku poslal obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z vabilom na zagovor dne 3.6.2003. Zagovor je bil tega dne opravljen, istega dne, to je 3.6.2003 pa je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil delodajalec s poročilom o kontroli bolniškega staleža seznanjen dne 23.5.2003, z razlogi tožnikove odsotnosti iz kraja začasnega bivališča v L. v času kontrole pa šele po tožnikovem zagovoru dne 3.6.2003, je izredno odpoved vsekakor podal v okviru prekluzivnega roka iz citiranega 2. odstavka 110. člena ZDR. Pri presoji, ali je odpoved podana v zakonskem 15-dnevnem prekluzivnem roku, je treba upoštevati dan izdaje izredne odpovedi s strani delodajalca, ne pa datuma vročitve izredne odpovedi delavcu, kot zmotno meni pritožba.

Zmotno je stališče pritožnika, da naj bi bila tožeča stranka zato, ker ni vključena v sindikat, slabše obravnavana od delavcev, ki so sindikalno organizirani, ker niso podani pogoji iz 85. člena ZDR, s čemer naj bi bila podana kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. ZDR v 85. členu ureja zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi (do poteka roka za arbitražno oz. sodno varstvo), če sindikat nasprotuje redni odpovedi iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje. Takšen ukrep seveda pride v poštev le v primeru, če je delavec član sindikata. Kljub temu pa ni mogoče pritrditi pritožbi, da je delavec, ki ni član sindikata, diskriminiran glede na delavce, ki so vključeni v sindikat, in da gre za kršitev 14. in 22. člena Ustave RS. ZDR namreč tudi delavcu, ki ni član sindikata, daje možnost, da se obrne na inšpekcijo za delo, ki prav tako lahko zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za sodno varstvo (oz. arbitražo), v skladu z določbo 3. odstavka 227. člena ZDR.

Iz navedenih razlogov je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj niso izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ, ker terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia