Jedro

Kljub temu, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, izrečno določeno, da je za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil te pogodbe, pristojna arbitraža delodajalca, je sodno varstvo dopustno, saj takšne arbitraže, kot je bila dogovorjena, ni bilo mogoče konstituirati. Arbitražna klavzula je bila določena v zvezi s podjetniško kolektivno pogodbo, ki je veljala v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi in ki je določala postopek konstituiranja arbitraže, v času nastanka spora pa je za tožnico zaradi spremembe delodajalca veljala druga panožna kolektivna pogodba, ki je o tem vsebovala drugačna pravila.

Sklep tožene stranke, da se vsem režijskim delavcem obračuna negativna stimulacija v vnaprej določenem odstotku (kljub temu, da se je faktor uspešnosti poslovanja od meseca do meseca spreminjal) vse dotlej, dokler rezultati družbe ne bodo dosegli plansko določenih ciljev, ne more biti podlaga za znižanje plače tožnice za takšen odstotek. Za zakonitost obračuna negativnega dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja bi morala tožena stranka za vsak mesec posebej opraviti izračun uspešnosti poslovanja in šele na podlagi takšnega izračuna bi lahko tožnici znižala plačo za ugotovljeni faktor uspešnosti poslovanja.

Okoliščina, da je tožnica v nekaterih mesecih prejela del plače iz naslova delovne uspešnosti, ki po višini presega negativno stimulacijo iz naslova uspešnosti poslovanja, ne pomeni, da tožnica za te mesece ni upravičena do plačila neutemeljeno znižane plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača razliko v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela v skupnem znesku 156.920,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna razliko v plači za obdobje od marca 2002 do aprila 2004 v skupnem bruto znesku 147.901,80 SIT, od njega odvede prispevke v skupnem znesku 32.686,30 SIT in akontacijo dohodnine v skupnem znesku 5.230,10 SIT in ji izplača neto znesek 109.985,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 26.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18.10.2006 dalje do plačila (3. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta se pravni prednik tožene stranke in tožnica v pogodbi o zaposlitvi sporazumela, da bosta vse spore, ki bi nastali pri uresničevanju pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, reševala pred arbitražo. Zaradi izključitve sodne pristojnosti bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica glede na določbo 186. člena Kolektivne pogodbe pravnega prednika tožene stranke, to je družbe XY d.d., lahko prosto izbirala, ali bo zahtevala varstvo pravic pred arbitražo ali pred sodiščem. V kolikor se delavec in delodajalec s pogodbo sporazumeta za arbitražno reševanje sporov in če je takšno reševanje sporov predvideno s kolektivno pogodbo delodajalca, gre za obvezen arbitražni dogovor v skladu z drugim odstavkom 205. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Nesmiselno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je arbitražno reševanje sporov glede na dikcijo 186. člena Podjetniške kolektivne pogodbe družbe XY d.d., predvideno le za spore, za katere je po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR obvezen predhodni postopek in za spore o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi za spore o denarnih terjatvah. Stranki sta arbitražno reševanje sporov v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za vse spore, ki bi utegnili nastati iz delovnega razmerja, zato dogovor velja tudi za denarne zahtevke. Določba 4. odstavka 204. člena ZDR, po kateri delavec lahko neposredno na sodišču uveljavlja denarne terjatve, velja le, v primeru, če delodajalec in delavec nista sklenila dogovora o arbitražnem reševanju sporov. Nepravilno naj bi bilo tudi stališče sodišča prve stopnje, da arbitražno reševanje nastalega spora ni mogoče, ker arbitraža tožene stranke ni ustanovljena, zaradi česar naj ne bi imela nobenih pristojnosti. ZDR za veljavnost arbitražnega dogovora ne zahteva, da bi ob njegovi sklenitvi arbitraža že morala biti ustanovljena in da bi arbitri morali biti imenovani. Zahteva le, da je arbitražni dogovor sklenjen in da ima podlago v kolektivni pogodbi, pri čemer mora ta določati sestavo, postopek in druga vprašanja, pomembna za delo arbitraže, kar obravnavana kolektivna pogodba dejansko določa. Tudi ni bistveno, ali sta podpisnika kolektivne pogodbe sprejela poslovnik o delu arbitraže, saj je kolektivna pogodba družbe XY d.d. (enako pa velja tudi za kolektivno pogodbo tožene stranke), določa pravila postopka, sestavo arbitraže, uporabo prava in rok, v katerem je arbitraža dolžna odločiti. Sicer pa, v kolikor tožnica kljub temu ne bi mogla arbitražno rešiti tega spora, bi še vedno lahko v 30 dneh potem, ko arbitraža v 60 dneh ne bi sprejela odločitve, uveljavljala svoje pravice pred sodiščem. Navedeno pomeni, da sta stranki arbitražnega dogovora dolžni vsaj poskusiti, da spor rešita pred arbitražo. Tožnica se je bila zaradi tega zakonskega določila dolžna predhodno obrniti na arbitražo tožene stranke, saj na ta način ne bi bila v ničemer prikrajšana. Tožena stranka ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se arbitražna klavzula nanaša samo na družbo XY d.d., saj je tožena stranka univerzalni pravni naslednik te družbe in je z njeno pripojitvijo vstopila v vse njene pravice in obveznosti. Tožnica je k toženi stranki prišla na podlagi instituta spremembe delodajalca, kar pomeni, da v arbitražno razmerje ni vstopil nekdo tretji, temveč univerzalni pravni naslednik. Sestavi arbitraže XY d.d. in tožene stranke se vsebinsko ne razlikujeta, saj gre v obeh primerih za arbitražni komisiji, ki štejeta šest članov, od katerih uprava imenuje dva člana, sindikat dva člana, ti pa nato iz vrst priznanih strokovnjakov iz področja delovnega prava sporazumno imenujejo predsednika in namestnika predsednika arbitražne komisije. Arbitraža družbe XY d.d., za katero se je po mnenju sodišča prve stopnje dogovorila tožnica in arbitraža tožene stranke, sta tako po sestavi povsem identični. V spornem obdobju je veljala podjetniška kolektivna pogodba družbe XY d.d., z dne 12.12.2001, ki je nihče ni izpodbijal, zato jo je potrebno šteti za zakonito pravno podlago za izvajanje plačilnega sistema pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku. Osnovna plača, ki je predmet spora v tej zadevi, je bila enaka izhodiščni plači po Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/98 - 90/2004, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) za 1. tarifni razred, pomnoženi s količnikom plačilnega razreda, v katerega je sodilo delovno mesto, na katerem je delala tožnica. Vendar le ob treh predpostavkah in sicer, da je tožnica delala poln delovni čas, v normalnih delovnih pogojih in da je dosegala načrtovane delovne rezultate. Žal pa tožnica, ki je bila režijska delavka, v spornem obdobju ni dosegala načrtovanih delovnih rezultatov. Gre za vnaprej planirane poslovne rezultate posameznih organizacijskih enot. K poslovnim rezultatom tožene stranke (dejansko družbe XY d.d.) so prispevali vsi njeni delavci, torej tudi režijski delavci. Tožnica je tako kot ostali režijski delavci v spornem obdobju prejela iz naslova uspešnosti poslovanja negativno oceno, ki ji ni nikoli oporekala. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da norme, ki so veljale pri toženi stranki za ugotavljanje uspešnosti poslovanja, niso bile merodajne glede na to, da jih ni dosegalo 90% delavcev tožene stranke. Za ugotavljanje uspešnosti poslovanja pri toženi stranki niso veljale norme, pač pa sistem, ki ga je določala kolektivna pogodba v 136. do 139. členu in organizacijski predpis o stimulativnem plačevanju delavcev na podlagi uspešnosti poslovanja (OP-01-00-10). V skladu s 138. členom podjetniške kolektivne pogodbe se je prispevek h gospodarnosti poslovanja ugotavljal za vse delavce tožene stranke, odvisno od ravni organiziranosti, organizacijske enote ter zahtevnosti posameznih delovnih mest. Pri tem se je upošteval delež dobička v prihodku organizacijske enote, njena produktivnost, tip organizacijske enote in makrolokacija. Vrednost teh elementov se je izračunavala na podlagi posebnih lestvic, ki jih je v letnem gospodarskem načrtu določala uprava. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšne so bile te lestvice v spornem obdobju, pač pa je verjelo navedbam tožene stranke, da je bilo poslovanje tožene stranke v spornem obdobju približno 5% pod pričakovanimi poslovnimi rezultati. Glede na določilo 139. člena podjetniške kolektivne pogodbe se je prispevek režijskih delavcev h gospodarnosti poslovanja ugotavljal glede na povprečno gospodarnost (uspešnost) poslovanja podrejenih organizacijskih enot. Podrejene organizacijske enote so bile prihodkovni centri, ki so bili v spornem obdobju ocenjeni s povprečno oceno -5%, zato je tudi tožnica prejela takšno oceno iz naslova uspešnosti poslovanja. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo, da je tožnica v maju 2002 in maju 2003 iz naslova delovne uspešnosti in uspešnosti poslovanja ob celotni osnovni plači prejela tudi določen stimulativni del plače, zato v teh dveh mesecih ni bila prikrajšana pri osnovni plači in je njen zahtevek neutemeljen tudi po višini. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-296/95 ni potrebno upoštevati, ker iz njene obrazložitve ne izhaja spornost povračila stroškov prevoza na delo in z dela, temveč zgolj spornost z davčnega vidika ter pristojnosti organa, ki je uredbo sprejel. Zakon o Ustavnem sodišču (ZustS, Ur. l. RS, št. 15/94, 64/01) sicer res nima določb o pravnih učinkih ugotovitvenih odločb, vendar to ne pomeni, da takšna odločba nima nobenih učinkov. Vse odločitve ustavnega sodišča je potrebno upoštevati v celoti, saj predstavljajo obvezujoč splošni akt v skladu s 1. členom ZustS. Ugotovitvena odločba lahko učinkuje le za naprej, kar pomeni, da učinkuje na posamična razmerja, v katerih ob uveljavitvi odločbe še ni bilo pravnomočno odločeno. Takšen pa je ravno obravnavani primer. Tožena stranka je zato tožnici stroške prevoza na delo in z dela izplačala v skladu z obstoječo pravno podlago, to je določilom 2. točke 52. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97, 54/00, 45/02, 38/03) in 2. točke 53. člena panožne kolektivne pogodbe in ji zato iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšne so bile lestvice, na podlagi katerih je tožena stranka ugotavljala prispevek h gospodarnosti poslovanja, je sicer možno razumeti kot smiselno uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar je že iz pritožbenih navedb razvidno, da navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Tožena stranka namreč sama navaja, da je sodišče prve stopnje verjelo njenim navedbam, da je bilo poslovanje tožene stranke v spornem obdobju približno 5% pod pričakovanimi poslovnimi rezultati. Glede na to, da tožena stranka zakonitost izplačevanja nižjih plač utemeljuje z nedoseganjem predvidenih poslovnih rezultatov, je odločilno dejstvo, kakšni so ti rezultati bili in ne, kakšna je vsebina lestvic, ki so bile osnova za ugotavljanje teh rezultatov oziroma za ugotavljanje gospodarnosti poslovanja. Sicer pa sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ni ugodilo zaradi tega, ker bi ugotavljalo, da so bili poslovni rezultati dobri, nasprotno, sprejelo je trditve tožene stranke o nedoseganju pričakovanih poslovnih razlutatov.

Tudi z navedbo, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica v maju 2002 in maju 2003 prejela stimulacijo, pritožba smiselno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni očitek ni resničen, saj sodišče prve stopnje na 7. strani obrazložitve izrecno ugotavlja, da tožena stranka višini vtoževanih razlik v plači ni ugovarjala, razen za navedena dva meseca. Ugovori tožene stranke pa so se nanašali ravno na to, da tožnici za ta dva meseca ne pripada razlika, saj je obakrat prejela tudi izplačilo iz naslova osebne uspešnosti, ki presega negativno stimulacijo iz naslova uspešnosti enote. Sicer pa ob pravilni uporabi materialnega prava višina izplačil iz naslova osebne uspešnosti niti ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Okoliščina, da je tožnica v maju 2002 in maju 2003 prejela del plače iz naslova delovne uspešnosti, ki po višini presega negativno stimulacijo iz naslova uspešnosti poslovanja, ne pomeni, da tožnica za ta dva meseca ni upravičena do plačila neutemeljeno znižane plače. V 1. odstavku 43. člena SKPgd, pa tudi v podjetniški kolektivni pogodbi je posebej predviden način oblikovanja dela plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti, posebej pa oblikovanje dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja. V kolikor je tožnica v maju 2002 in maju 2003 po kriterijih za ocenjevanje delovne uspešnosti prejela oceni uspešno ali zelo uspešno, zaradi česar je bila njena plača povečana za 5% oziroma 6%, to ne more vplivati na na utemeljenost tožničine terjatve za izplačilo neutemeljeno znižane plače iz naslova uspešnosti poslovanja.

Pri ugovoru, da sodišče prve stopnje zaradi dogovorjene arbitraže, ni pristojno za odločanje v tem sporu, ne gre zgolj za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, temveč tudi za vsaj smiselno uveljavljanje obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. V skladu s citirano določbo je namreč bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana vselej, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost. Seveda pa se takšna kršitev lahko ugotavlja le v primeru, če je tožena stranka ugovarjala sodni pristojnosti najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se je spustila v obravnavanje glavne stvari (464. člen ZPP). Tožena stranka je v skladu s citirano določbo ZPP sicer pravočasno ugovarjala sodni pristojnosti, vendar pa sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava (ZDR, podjetniška kolektivna pogodba, pogodba o zaposlitvi), kakor tudi ne določb ZPP, ko ni sledilo ugovoru tožene stranke, saj iz razlogov, ki bodo razloženi v nadaljevanju, arbitražne komisije, kakršna je bila dogovorjena, ni mogoče oblikovati.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je na podlagi 186. člena Kolektivne pogodbe XY d.d., tožnica imela izbirno pravico, ali bo vložila tožbo, ali pa sprožila arbitražni spor. Res je sicer, da drugi odstavek 186. člena Kolektivne pogodbe XY d.d. določa, da lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev, vloži tožbo na delovno sodišče ali pa sproži arbitražni spor, če delodajalec svoje obveznosti ni izpolnil v 8 dneh po vročeni pisni zahtevi delavca oziroma če ni odpravil kršitev. Vendar je potrebno upoštevati, da ta določba velja tudi za primere, ko pogodba o zaposlitvi ne vsebuje arbitražnega dogovora. Ravno za takšne primere je v tretjem odstavku 187. člena podjetniške kolektivne pogodbe z dne 4.6.2004 predvideno, da bo delodajalec vsakemu delavcu, ki bo sprožil postopek za varstvo svojih pravic, predlagal, da morebitni spor rešita pred arbitražno komisijo družbe XY d.d., ki se ustanavlja s to kolektivno pogodbo. Delavec, ki v pogodbi o zaposlitvi nima določbe o reševanju spora pred arbitražo, ima v resnici izbirno pravico, da se odloči, ali sprejme takšno ponudbo delodajalca za arbitražno reševanje individualnega delovnega spora, ali pa vloži tožbo na sodišče. V pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo podpisala tožnica in družba XY d.d., pa je v 24. členu izrecno določeno, da je za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju določil te pogodbe, pristojna arbitraža delodajalca, v skladu s kolektivno pogodbo delodajalca. Navedeno pomeni, da tožnica ne bi imela izbirne pravice, seveda pod pogojem, da bi bilo možno oblikovati arbitražo, kakršna je določena s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi v zvezi s podjetniško kolektivno pogodbo družbe XY d.d..

Prav tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da se arbitražna klavzula ne nanaša na denarne terjatve, češ da določba 186. člena podjetniške kolektivne pogodbe taksativno našteva spore, za katere ta določba velja, to pa naj bi bili le spori, za katere je po 1. in 2. odstavku 204. člena ZDR določen obvezen predhodni postopek in spori v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma disciplinsko odgovornostjo delavca. Vendar pa namen 186. člena podjetniške kolektivne pogodbe ni v določanju sporov, za katere je pristojna arbitraža, temveč gre le za povzemanje določb prvega in tretjega odstavka 204. člena ZDR glede načina uveljavljanja pravic pri delodajalcu in glede sodnega varstva. Bistvena je določba 23. člena pogodbe o zaposlitvi, ki pa povsem jasno določa, da je arbitraža pristojna za reševanje vseh sporov, ki bi utegnili nastati pri uresničevanju te pogodbe, kar pomeni, da je bila arbitraža dogovorjena za vse spore v zvezi z delovnim razmerjem, torej tudi glede denarnih terjatev delavca.

Pač pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je eden od pogojev za veljavnost arbitražne klavzule tudi ta, da mora biti na njeni podlagi mogoče konstituirati arbitražo, izpeljati arbitražni postopek in odločiti o sporu. Arbitražna klavzula je dogovorjena v zvezi s podjetniško kolektivno pogodbo, ki sta jo sklenila ZSSS Sindikat delavcev trgovine Slovenije, Sindikat družbe XY d.d. in družba XY d.d.. Tudi če je tožena stranka univerzalni pravni naslednik družbe XY d.d. in torej lahko vstopi tudi v postopek konstituiranja arbitraže, kakršna je dogovorjena s citirano kolektivno pogodbo, pa ni mogoče istega trditi za drugega podpisnika te kolektivne pogodbe, to je Sindikat družbe XY d.d.. V skladu s prvim odstavkom 188. člena Kolektivne pogodbe XY d.d. tako uprava delodajalca kot sindikat, podpisnik te kolektivne pogodbe imenujeta po dva člana, ti člani pa potem imenujejo predsednika in namestnika predsednika arbitražne komisije. Gre torej za povsem drugo in drugačno arbitražno komisijo, kot je predvidena s kolektivno pogodbo tožene stranke, to je kolektivno pogodbo P.S. X d.d., ne glede na to, da tudi arbitraža, ki je predvidena v tej kolektivni pogodbi, prav tako šteje 6 članov. Vendar pa se ti člani imenujejo na bistveno drugačen način, kot je bilo predvideno pri družbi XY d.d., saj uprava imenuje dva člana, vsak od reprezentativnih sindikatov, podpisnikov te pogodbe pa po enega člana. Podjetniško kolektivno pogodbo pri toženi stranki sta namreč z upravo sklenila dva sindikata in sicer Sindikat obvladujoče družbe X d.d. in Sindikat delavcev poslovnega sistema X/KS'90. Sodišče prve stopnje ima zato prav, ko ugotavlja, da gre za drugo stalno arbitražo in da bi tožena stranka kvečjemu lahko vstopila v arbitražo, ki bi bila oblikovana na način, kot je bil dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, torej v arbitražo, ki bi bila imenovana v skladu s podjetniško Kolektivni pogodbo družbe XY d.d..

Navedeno pomeni, da tožnici zgolj zaradi arbitražne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi ni možno odrekati sodnega varstva, saj na podlagi te klavzule ni mogoče konstituirati arbitraže, zaradi česar se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na pravno stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 331/03 (Ur. l. RS, št. 123/04).

Glede na vse navedeno niti ni bistveno, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi arbitraža že morala biti ustanovljena, ko sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi sporazumeli o reševanju spora pred arbitražo. Sicer pa družba XY d.d., isto pa velja tudi za toženo stranko, članov v arbitražno komisijo ni imenovala v 8 dneh po sklenitvi podjetniške kolektivne pogodbe, kakor je to predvideno v identičnih določbah 188. člena obeh podjetniških kolektivnih pogodb.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je o tožbenem zahtevku odločalo po vsebini. Iz plačilnih list tožnice za sporno obdobje je razvidno, da je bila njena plača vsak mesec iz naslova uspešnosti enote znižana za 5%. V skladu z določbami v spornem obdobju veljavne podjetniške kolektivne pogodbe, se je prispevek delavca k uspešnosti poslovanja organizacijske enote izračunaval na podlagi podatkov o gospodarnosti poslovanja, obračunu zalog in na podlagi normativov. S podjetniško kolektivno pogodbo določen sistem obračunavanja plače na podlagi uspešnosti poslovanja, sam po sebi sicer ni v nasprotju s SKPgd oziroma panožno kolektivno pogodbo, saj je v 43. členu SKPgd izrecno predvideno, da osnovno plačo delavca med drugim sestavlja tudi plača iz naslova uspešnosti poslovanja. Vendar pa uprava tožene stranke v določbah SKPgd, panožne in podjetniške kolektivne pogodbe ni imela osnove za to, da je na seji 12.4.2002 sprejela sklep, da se negativna stimulacija v višini -5% obračunava režijskim delavcem vse dotlej, dokler rezultati družbe ne bodo dosegli plansko zagotovljenih ciljev. Uprava tožene stranke je na podlagi 137. člena podjetniške kolektivne pogodbe sicer imela pooblastilo, da začasno določi merila za ugotovitev uspešnosti poslovanja, ni pa imela pooblastila za sklep, kakršnega je sprejela. Tožena stranka bi morala za vsak mesec posebej opraviti izračun uspešnosti poslovanja, pri čemer bi za takoimenovane režijske delavce v resnici lahko upoštevala povprečno gospodarnost poslovanja podrejenih organizacijskih enot, kakor je to izrecno predvideno v 131. členu podjetniške kolektivne pogodbe družbe XY d.d. z dne 4.6.2004 oziroma 139. členu podjetniške kolektivne pogodbe te družbe z dne 12.12.2001. Tožena stranka je za celotno sporno obdobje, razen za marec 2002 predložila izračune uspešnosti poslovanja. Že zgolj iz teh izračunov je razvidno, da jih tožena stranka očitno ni upoštevala na način, ki je bil predviden v podjetniški kolektivni pogodbi, saj je povprečni faktor uspešnosti poslovanja v tem obdobju nihal od -2,12 v decembru 2003 do -7,92 v februarju 2003, tožnici pa je ves čas osnovna plača bila zmanjšana za 5%, kljub temu, da je v posameznih mesecih spornega obdobja bil zelo različen izračun povprečnega faktorja uspešnosti poslovanja. V obdobju, za katerega je tožena stranka predložila izračune povprečnega faktorja uspešnosti poslovanja je od 25 mesecev ta faktor bil nižji od -5 v pretežnem delu tega obdobja (14 mesecev). Navedeno kaže na to, da je tožena stranka tožnici plačo iz naslova uspešnosti poslovanja znižala na podlagi citiranega sklepa uprave tožene stranke z dne 12.4.2002 in ne na podlagi vsakokratnih izračunov.

Takšno znižanje osnovne plače je nezakonito zaradi neupoštevanja določbe 4. odstavka 43. člena SKPgd. Znižanje osnovne plače zaradi nedoseganja planiranih poslovnih rezultatov namreč pomeni uveljavljanje določbe 3. odstavka 43. člena SKPgd o tem, da osnovna plača delavcev za poln delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja, ne more biti nižja od izhodiščne plače. Negativna ocena uspešnosti poslovanja organizacijskih enot, za katere je tožnica delo opravljala kot režijska delavka, pomeni, da niso bili doseženi vnaprej določeni delovni rezultati, zaradi česar bi bila osnovna plača lahko nižja od izhodiščne. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi določbo 4. odstavka 43. člena SKPgd o tem, da je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90% delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Kot takšne vnaprej določene kriterije za ugotavljanje delovnih rezultatov v smislu določbe 4. odstavka 43. člena, je potrebno šteti tudi merila za ugotavljanje prispevka delavcev k uspešnosti poslovanja organizacijske enote, določena v 136. do 145. členu podjetniške kolektivne pogodbe iz leta 2001 oz. člena 127. do 137. podjetniške kolektivne pogodbe iz leta 2004 in v organizacijskem predpisu. Res je, da ta merila niso norma v ožjem smislu besede, to je količina dela, ki ga mora delavec opraviti v določenem času. Vendar pa gre za merilo za merjenje delovnih rezultatov, zato tudi zanje velja citirana določba 4. odstavka 43. člena SKPgd.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da v spornem obdobju kar 90% zaposlenih v družbi XY d.d. ni dosegalo predvidenih meril za ugotavljanje uspešnosti poslovanja, zaradi česar jim je bila znižana osnovna plača. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da merila za doseganje pričakovanih rezultatov dela, izražena skozi ugotavljanje gospodarnosti poslovanja, obračanje zalog in normativov, niso bila ustrezna in zato ne morejo biti zakonita podlaga za znižanje osnovne plače tožnice v spornem obdobju.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici dosodilo zneske, za katere ji je bila osnovna plača znižana zaradi nedoseganja planiranih poslovnih rezultatov, saj takšno znižanje glede na določbo. 4. odstavka 43. člena SKPgd ni bilo zakonito.

Glede neutemeljenosti kompenzacije izplačila individualne delovne uspešnosti za maj 2002 in maj 2003 z znižanjem plače v istih mesecih zaradi nedoseganja planiranih poslovnih rezultatov, pa je pritožbeno sodišče že zgoraj zavzelo stališče, da gre za dva samostojna načina oblikovanja dela plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti oziroma uspešnosti poslovanja. Zgolj zato, ker je tožnica v maju 2002 iz naslova delovne uspešnosti posameznega delavca prejela 5% osnovne plače, v maju 2003 pa 6% osnovne plače, tožnica ni izgubila pravice, da terja plačilo nezakonito znižane plače zaradi nedoseganja planiranih rezultatov.

Sodišče tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožnici dosodilo vtoževano razliko med že izplačanim 60% povračilom stroškov prevoza na delo in z dela ter polnim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela. Okoliščina, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-296/95 z dne 22.12.1997 (Ur. l. RS, št. 82/97) ugotovilo, da Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek (Ur. l. RS, št. 72/93 in 40/94, 62/94 in 7/95 v nadaljevanju uredba) ni v skladu z ustavo, ne pomeni, da tožnica zaradi tega ni upravičena do polnega nadomestila prevoznih stroškov. Za čas od 1.1.2005 (sporno obdobje pa zajema tudi čas od 1.1.2005 do 30.9.2005) sploh ne velja več uredba, za katero je ustavno sodišče ugotovilo, da ni v skladu z ustavo, saj je z navedenim datumom pričela veljati uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 142/04, 7/05, 60/05, 26/06, 117/06). Razen tega ugotovitev, da uredba iz leta 1993 ni v skladu z ustavo, ne vpliva na ustavnost oziroma zakonitost uporabe tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi, ki se glede višine povračila stroškov v zvezi z delom sklicujeta na uredbo. Ugotovitev neskladnosti uredbe z ustavo, ker je vlada in ne zakonodajalec določil pomemben del davčne osnove, ne vpliva na pravico strank kolektivne pogodbe, da v kolektivni pogodbi kot avtonomnem pravnem viru, kot merilo za določitev povračila stroškov v zvezi z delom, določijo višino teh povračil, kakršna je določena z uredbo. S točko 4 tarifne priloge k SKPgd so podpisniki te pogodbe določili, da se povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo in z dela, službena potovanja, terenski dodatek) izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z uredbo. Identična je tudi določba tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi. S tem, je glede višine povračil stroškov v zvezi z delom uredba postala inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma tarifno prilogo k panožni kolektivni pogodbi in so jo delodajalci bili dolžni upoštevati tudi po tistem, ko je ustavno sodišče ugotovilo, da uredba ni skladna z ustavo.

Sicer pa je tudi vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22.11.2005, ki je bila torej izdana po citirani odločbi ustavnega sodišča iz leta 1997, zavzelo stališče, da mora nasprotni udeleženec iz kolektivnega delovnega spora delavcem obračunati in izplačati stroške za prevoz na delo in z dela v višini 100% stroškov javnega prevoza oziroma jim izplačati kilometrino v višini 15% cene neosvinčenega motornega bencina 95 oktanov, če prevoz z javnimi sredstvi ni mogoč. V citirani zadevi je sicer šlo za spor v zvezi z uporabo določbe 4. točke tarifne priloge h Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma (KPGit, Ur. l. RS, št. 83/87 - 87/04), ki pa je identična citirani določbi 4. točke tarifne priloge k SKPgd. Pri tem je revizijsko sodišče zavzelo povsem jasno stališče, da je bilo v KPGit povračilo stroškov prevoza na delo in z dela urejeno tako, da je bila v 68. členu (v SKPgd gre za 2. točko 52. člena, na katerega se sklicuje tudi pritožba), določena spodnja meja povračila teh stroškov, hkrati pa je bila v tarifni prilogi izrecno določena dejanska višina povračila stroškov v višini zgornjih zneskov, do katerih so izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek. V citirani zadevi je šlo sicer tudi za vprašanje pravilnosti razlage Komisije za razlago KPGit, vendar za naš individualni delovni spor sploh ni bistveno, da Komisija za razlago SKPgd oziroma Komisija za razlago panožne kolektivne pogodbe glede teh določb nista sprejeli nobene razlage, saj določbe vseh treh kolektivnih pogodb oziroma njihovih tarifnih prilog veljajo takšne kot so in jim tudi komisija za razlago ne more dati drugačnega pomena. V citirani sodbi je revizijsko sodišče to še posebej poudarilo, ko je navedlo, da bi sodišče prve stopnje moralo priti do enakega zaključka tudi brez razlage komisije, torej če bi moralo samo razlagati sporne določbe KPGit in njene tarifne priloge.

Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti stroške prevoza na delo in z dela v višini dejanskih stroškov prevoza z javnim prevoznim sredstvom, ne glede na to, da je 174. člen podjetniške kolektivne pogodbe z dne 12.12.2001 določal, da delavcem pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v višini najmanj 60% stroškov javnega prevoza. Kadar je določeno vprašanje že urejeno v SKPgd ali pa panožni kolektivni pogodbi, potem je s podjetniško kolektivno pogodbo to isto vprašanje lahko urejeno le enako ali ugodneje, tudi drugače, nikakor pa ne manj ugodno. Navedeno pomeni, da je pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela potrebno upoštevati določbe tarifne priloge k SKPgd oziroma tarifne priloge k panožni kolektivni pogodbi. Iz teh določb pa sledi, kakor je že razloženo zgoraj, da je delavec upravičen do povrnitve dejanskih prevoznih stroškov s sredstvi javnega prevoza oziroma do znižane kilometrine v višini 15% cene 95 oktanskega super bencina, če javni prevoz ni zagotovljen.

Ob ugotovitvi, da je tožnica v spornem obdobju prejemala povračilo stroškov na delo in z dela v višini 60%, je tožničin izračun povsem preverljiv, saj je tožbi priložila plačilne liste za celotno sporno obdobje. Tožnica tako dejansko vtožuje razliko med že prejetim povračilom stroškov prevoza na delo in z dela v višini 60% stroškov javnega prevoza in 100% povračilom teh stroškov.

Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno v celoti ugodilo tudi temu delu tožbenega zahtevka, saj je tožnica pri oblikovanju obrestnega dela upoštevala, da je že zastaral del zakonskih zamudnih obresti od sicer nezastaranih glavnic.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Dosojena zneska iz naslova razlike v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela in iz naslova razlike v plači ne dosegata revizijskega praga iz 2. odstavka 367. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-I - Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04) moralo odločiti o tem, ali bo dopustilo revizijo. V skladu s citirano določbo pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Pritožbeno sodišče je glede dopustitve revizije v zvezi s sporom o plačilu razlike med že izplačanimi povračili stroškov za prevoz na delo in z dela ter celotnimi stroški že zavzelo stališče v istovrstnem sporu (sodba in sklep opr. št. Pdp 919/2005 z dne 17.3.2006). Takrat se je postavilo na stališče, da je revizijsko sodišče o bistvenem pravnem vprašanju tega spora že odločalo v citirani sodbi opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22.11.2005, zaradi česar od tega sodišča ni mogoče pričakovati odločitve o pomembnem pravnem vprašanju. Prav tako zaradi navedenega ni mogoče šteti, da sodišče druge stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, razen tega pa tudi ne gre več za neenotnost prakse sodišč druge stopnje. Vendar pa je tudi glede tega dela spora od vrhovnega sodišča možno pričakovati stališče o pomembnem pravnem vprašanju glede sodne pristojnosti v zvezi z ugovorom arbitražne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s temi vprašanji vrhovno sodišče še ni odločalo, prav gotovo pa gre za pomembno pravno vprašanje.

Enako velja tudi glede odločitve v zvezi z znižanjem osnovne plače zaradi negativne ocene uspešnosti poslovanja. V zvezi s tem delom drugostopenjske sodbe je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati tudi odločitev o pomembnem pravnem vprašanju glede dopustnosti takšnega znižanja osnove plače, kakršnega je izvedla tožena stranka in glede tega, ali je tudi merila za ugotavljanje uspešnosti poslovanja potrebno obravnavati kot merila za merjenje delovnih rezultatov v smislu določbe 4. odstavka 43. člena SKPgd.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1. alinee 1. odstavka 32. člena ZDSS sklenilo, da dopusti revizijo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sklenilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben za pravilno odločitev v tem sporu in ga zato tudi ni mogoče šteti za stroške, ki je bil potreben za pravdo, v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da se pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upoštevajo samo tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo.