Jedro

Dolžnik je obe nepremičnini že obremenil s hipotekami (za visoke zneske), zato dodatna obremenitev ne bo vplivala na (že sedaj) ovirano izvrševanje lastninskih upravičenj in bo z začasno odredbo dolžnik pretrpel le neznatno škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper začasno odredbo, s katero mu je sodišče (sklep z dne 17. 5. 2012) prepovedalo obremenitev, odtujitev ter kakršnokoli drugo razpolaganje z nepremičninama: parc. št. 591/8, k. o. A, in parc. št. 142/73, k. o. B, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo (napačno naslovljeno kot ugovor) toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Zanika, da se izmika komuniciranju z upnikom, saj z njim pisno komunicira preko sodišča in odgovarja na pisanje sodišča. Teče tudi postopek mediacije. Tako ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Toženec se ne skriva in ne izkazuje interesov odtujitve premoženja. Ne drži tudi, da je med dolžnikom in upnikom sklenjena kreditna pogodba, saj je predložena pogodba v spisu pravno neveljavna in ni podpisana s strani upnika. Dolžniško upniško razmerje bo sodišče lahko ugotovilo na osnovi pravno veljavnih dokumentov. Sodišče v obrazložitvi navaja tudi novo družbo E, d.o.o., s katero naj bi tožena stranka sklenila kreditno pogodbo. Ta družba in omenjena kreditna pogodba ne obstajata. Sodišče je odločalo na podlagi napačnih trditev. Tožencu z začasno odredbo nastaja velika materialna škoda, saj je vrednost nepremičnin 900.000,00 EUR. Tako ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, ki govori, da bi s predlaganim sklepom toženec utrpel le neznatno škodo.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe o zavarovanju denarne terjatve po prvem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve oziroma dejstvo, da mu bo ta zoper dolžnika nastala. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sklepa ugotovilo, da tožnik ima terjatev do toženca in da je ta že zapadla. To namreč izhaja iz predložene kreditne pogodbe, podpisane s strani toženca, v kateri ta potrjuje prejem posojila v višini 160.000,00 EUR ter svojo obveznost, da ga bo vrnil do 15. 12. 2011 (list. A2 spisa), pa tudi iz dopisa samega toženca, v katerem potrjuje obstoj obveznosti iz pogodbe ter predlaga sporazumno podaljšanje roka za vračilo posojila (dopis na list. št. A3). Pritožnik s pavšalno navedbo o neveljavnosti kreditne pogodbe, kar bo šele dokazoval v postopku, ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ izkazan z zadostno stopnjo verjetnosti, ne more izpodbiti. Sodišče pa verjetnost terjatve terjatve tudi ni oprlo na pogodbo z družbo E d.o.o., kot pritožnik zmotno pojasnjuje.

6. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve pa je poleg že opisanega temeljnega pogoja potrebno izkazati še enega od alternativno določenih pogojev iz drugega in tretjega odstavka 270. člena ZIZ. Upnik mora namreč verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma tega ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je slednji pogoj upnik izkazal. Obe nepremičnini je namreč toženec v preteklosti že obremenil s hipotekami za visoke zneske, zato zgolj dodatna obremenitev nepremičnine po oceni pritožbenega sodišča ne bo vplivala na že sedaj ovirano izvrševanje lastninskopravnih upravičenj na nepremičninah (upnik jih lahko nemoteno uživa ali oddaja v najem, oviran pa je v razpolaganju). V primeru, da ima toženec nepremičnino namen odtujiti ali obremeniti še za dodaten znesek (kar sicer zanika), pa je izpolnjen tudi pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, saj bi bila glede na nezanemarljivo višino terjatve (160.000,00 EUR) z nadaljnjim razpolaganjem uveljavitev upnikove terjatve nedvomno onemogočena ali precej otežena. Dolžnik namreč ne prereka upnikovih trditev, da drugega večjega premoženja nima.

7. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj s to vlogo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in ne gre za potrebne pravdne stroške (155. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).