Jedro

Rok iz tretjega odstavka 311. člena ZKP, ki ureja kdaj se mora preložena glavna obravnava začeti znova, je namenjen varovanju načela neposrednosti. Zaradi zagotavljanja načela neposrednosti določbe ZZUSUDJZ o prekinitvi teka rokov na rok iz tretjega odstavka 311. člena ZKP nimajo vpliva.

Prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, lahko pomeni relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za njeno uspešno uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, izkazan vpliv ali, če je vložnik kršitev uveljavljal že v pritožbi, možen vpliv na zakonitost sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1 mu je določilo kazen sedmih mesecev zapora, za vsako od kaznivih dejanj po prvem odstavku 251. člena KZ-1 pa kazen dveh mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obsojencu upoštevaje kazen desetih mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu III Ks 28821/2013 z dne 11. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 28821/2013 z dne 8. 1. 2020, pravnomočno dne 17. 1. 2020, in določene kazni po tej sodbi izreklo enotno kazen enega leta in osmih mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 84,74 EUR, plačilo potrebnih izdatkov in nagrado oškodovančevega pooblaščenca ter sodno takso v višini 300,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 600,00 EUR.

2. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh zakonskih razlogov vložil obsojenčev zagovornik. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti in jo ocenila kot neutemeljeno. Zagovornik ne sprejema stališča višjega sodišča, da v pritožbi ni zadostno konkretiziral pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevano kršitvijo tretjega odstavka 311. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, da glavne obravnave kljub trimesečni prekinitvi ni začelo znova. To stališče je zmotno. Vlagatelj ni izkazal, na kakšen način je ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe. Ne glede na navedeno pa se niti ni moč strinjati z argumentacijo višjega sodišča, ki je odstopilo od stališča prvostopenjskega sodišča, da procesni roki v nenujnih zadevah od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020 na podlagi aktov, sprejetih z namenom omejevanja epidemije, niso tekli. Tretji odstavek 311. člena ZKP, po katerem se mora glavna obravnava, če je preložena za več kot tri mesece, začeti znova, določa procesni rok, v katerem mora sodišče opraviti neko procesno dejanje. Gre torej za procesni rok, tek katerega je bil zadržan. Zadnji narok za glavno obravnavo pred pričetkom epidemije je bil opravljen 24. 1. 2020, naslednji pa 9. 6. 2020, zato ob upoštevanju prekinitve teka procesnih rokov o poteku trimesečnega roka ni mogoče govoriti. Zagovornik nadalje navaja, da je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, ko je dopustilo spremembo obtožbe na način, da se je obdolžencu namesto ponareditve očitala sprememba listin in dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 namesto enega. Kršitev ni podana. Tako prvotna kot spremenjena obtožba se nanašata na isti historični dogodek, pri čemer sodišče na pravno kvalifikacijo iz obtožnice ni vezano. Srž očitka je ostal enak, zato je šlo za dopustno modifikacijo. Obsojencu se je očitalo, da je na dveh potrdilih o prejemu denarja dopisal, da je ves izposojeni denar vrnil in navedeni listini predložil kot dokaz v pravdnem postopku. Okoliščina, da je državni tožilec med postopkom presodil, da gre za drugo od dveh izvršitvenih oblik, s katero je mogoče storiti obravnavano kaznivo dejanje, ne vpliva na dejstvo, da je predmet očitka še vedno isto kaznivo dejanje. Vlagatelj sodišču očita tudi nezakonit poseg v opis kaznivega dejanja poslovne goljufije, ko je izraz „ponarejeni“ spremenilo v izraz „spremenjeni“. Tudi o tej kršitvi ni moč govoriti. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo namreč ni absolutno pravilo. Sodišče sme samo glede na rezultate dokaznega postopka poseči v opis kaznivega dejanja, pri čemer opisa ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo ali ga obsoditi za povsem drugo kaznivo dejanje. V danem primeru je spremembi opisa botrovala sprememba obtožbe glede kaznivih dejanj ponarejanja listin, pri čemer se ta niti ne nanaša na odločilna dejstva, saj gre za navedbo dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je moč sklepati na preslepitveni namen, vprašanje, ali sta bili listini spremenjeni ali ponarejeni pa za sam obstoj kaznivega dejanja poslovne goljufije ni relevanten. Zahteva uveljavlja tudi kršitev načela prepovedi sojenja o isti stvari, ker naj bi izrek pod točko 1 napadene sodbe vseboval del očitka iz točke 2 izreka. Opis kaznivega dejanja poslovne goljufije res vsebuje del dejanja pod točko 2 izreka, vendar le z namenom konkretizacije preslepitvenega namena. Neutemeljeni so tudi očitki o nezadostni konkretizaciji zakonskih znakov opravljanja gospodarske dejavnosti in preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, mestoma pa zagovornik v zahtevi uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovna državna tožilka predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenčevemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil. Odgovor je skušalo vročiti tudi obsojencu in ga poslalo na obsojenčev naslov, od koder se je pošilja dvakrat vrnila z oznako „ni dvignil“.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev tretjega odstavka 311. člena ZKP, po katerem se mora glavna obravnava, ki je bila preložena za več kot tri mesece, začeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti.1 Opozarja, da sodišče med predzadnjim in zadnjim narokom za glavno obravnavo, ki ju je sodišče izvedlo 24. 1. 2020 in 9. 6. 2020, tega roka ni upoštevalo, saj da je med njima preteklo 5 mesecev in pol (pravilno 4 mesece in pol, opomba Vrhovnega sodišča).

6. To stališče obrambe je sodišče prve stopnje zavrnilo z navedbo, da roki zaradi predpisov, sprejetih z namenom zajezitve nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020 niso tekli, in sicer od 16. 3. do 28. 3. na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju Odredba)2, ki v 4. členu določa, da procesni roki v času trajanja posebnih ukrepov ne tečejo, razen kolikor gre za eno od nujnih zadev, navedenih v 2. členu Odredbe, od 29. 3. do 31. 5. pa na podlagi akona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ)3, ki v drugem odstavku 3. člena določa, da roki v sodnih zadevah, razen v tistih, ki se obravnavajo kot nujne, ne tečejo. Po stališču sodišča prve stopnje je bil tek roka iz tretjega odstavka 311. člena zaradi citiranih določb zadržan, zato sploh ni potekel in sodišču glavne obravnave ni bilo treba začeti znova.

7. Vrhovno sodišče se je o zadržanju teka rokov zaradi sprejema ZZUSUDJZ že izreklo. V sodbi I Ips 4404272017 z dne 15. 4. 2021 je sprejelo razlago, da pomeni določba drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ podlago za zadržanje teka zastaralnih rokov za kazenski pregon iz prvega odstavka 90. člena KZ-1, v sodbi I Ips 22807/2014 z dne 6. 5. 2021 pa, da je zaradi iste odločbe bil prekinjen rok za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 62. člena KZ-1, po katerem lahko sodišče pogojno obsodbo zaradi neizpolnitve obveznosti, določene po tretjem odstavku 57. člena KZ-1, najkasneje v enem letu po poteku preizkusne dobe preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.

8. Tek roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP se od teh dveh situacij, ki ju je Vrhovno sodišče že obravnavalo, bistveno razlikuje. Določba tretjega odstavka 311. člena ZKP je namenjena varovanju načela neposrednosti, ki zahteva, da se glavna obravnava obravnava opravi zdržema in pred istim senatom. Vsaka preložitev že začete obravnave škoduje udejanjanju načela neposrednosti, posebej, če je bila prestavljena za daljši čas.4 Tak način, ko je neposredni vtis izvedenih dokazov še dovolj prisoten, svež in ne zamegljen zaradi poteka predolgega časovnega obdobja od njihove izvedbe, izkustveno gledano zagotavlja pravilno in popolno oceno posameznega dokaza, kot tudi njihove medsebojne prepletenosti, skladnosti, prepričljivosti in s tem tudi dokazne vrednosti.5 Časovna povezanost dejanj sodišča je zato eden od vidikov zagotavljanja načela neposrednosti.6

9. Iz narave roka zato izhaja, da njegovo spoštovanje ne more biti odvisno od prekinitve teka rokov, ki je bilo urejeno zaradi epidemije kot izrednega dogodka. Z vidika zagotavljanja načela neposrednosti oziroma čimkrajših razkorakov med posameznimi naroki za glavno obravnavo je namreč vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Za zagotavljanje namena, ki se z rokom iz tretjega odstavka 311. člena ZKP zasleduje, tako ni pomembno, da je do štiriinpolmesečnega razmaka med naroki prišlo zaradi ukrepov, sprejetih z namenom zajezitve epidemije. Časovna odmaknjenost procesnih dejanj z izvedbo dokazov na sodnika in njegov spomin vpliva enako, kot bi vplivala preložitev iz kateregakoli drugega razloga. Ker določbe ZZUSUDJZ na tek roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP niso vplivale, je torej sodišče s tem, ko je zadnja dva naroka pred razglasitvijo sodbe izvedlo 24. 1. 2020 in 9. 6. 2020, tj. s štiriinpolmesečnim razmakom, navedeno določbo prekršilo, kar je pravilno ugotovilo že višje sodišče, ko je odgovarjalo na zagovornikove pritožbene navedbe.

10. Bistveno v predmetni zadevi pa je, kot pravilno ugotavlja višje sodišče, da lahko pomeni prekoračitev zakonsko določenega roka, v katerem se lahko glavna obravnava še nadaljuje, relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer pa mora biti, za njeno uspešno uveljavljanje z zahtevo za varstvo zakonitosti, izkazan vpliv ali, če je vložnik kršitev uveljavljal že v pritožbi, možen vpliv na zakonitost sodbe.7 Tako v pritožbi kot v zahtevi za varstvo zakonitosti je vložnik navajal le, da pride v primeru, ko sodišče roka ne spoštuje do nepravilnega in nepopolnega presojanja dokazov, kar zagotovo predstavlja okoliščino, ki vpliva na zakonitost sodbe. Tek predmetnega postopka je po njegovem stališču privedel do situacije, ko sodba temelji na dokazih, ki v postopku sploh niso bili izvedeni. Sodišče si zaradi poteka časa ni moglo ustvariti ustreznega vtisa o dokazih, še posebej, ker se je v vmesnem času med narokoma sodišče ukvarjalo z izrednim stanjem in je bil pozornost usmerjena v druge okoliščine. Gre za navedbe, ki so tako posplošene in pavšalne, da v ničemer ne izkazujejo možnega vpliva na zakonitost sodbe. Da bi zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti (in prej pritožbo) lahko uspel, bi moral natančno z razčlembo poteka dokaznega postopka pojasniti, kako je prekoračitev roka vplivala na presojo posameznih dokazov in dokazni postopek kot celoto. Ker tega ni storil ne v pritožbi ne v zahtevi za varstvo zakonitosti, s svojimi navedbami ne more biti uspešen.

11. Zagovornik kršitev določb kazenskega postopka nadalje uveljavlja v zvezi s spremembo obtožbe, ki jo je državni tožilec podal na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Pred spremembo obtožnice se je obsojencu očitalo, da je v jeseni 2013 na potrdilih o prejemu denarja z dne 29. 11. 2012 in 10. 1. 2013 brez vednosti posijlodajalca B. B. lastnoročno dopisal, da mu je ves izposojeni denar vrnil, takšni ponarejeni potrdili pa je nato v oktobru 2013 predložil kot pravi v pravdnem postopku, ki je zaradi (ne)vračila denarja tekel pred Okrajnim sodiščem v Krškem. Državni tožilec je obtožnico spremenil tako, da je besedo „ponarejeni“ spremenil v besedo „spremenjeni“, pravno pa je dejanje kvalificiral kot dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, medtem ko se je obsojencu pred spremembo obtožnice očitalo le eno kaznivo dejanje po tej določbi. Po zagovornikovem videnju je sodišče s tem, ko je tako spremembo obtožnega akta dopustilo, kršilo določilo 344. člena ZKP in hkrati poseglo v obsojenčevo pravico do obrambe. Ne sprejema stališča nižjih sodišč, da je bila modifikacija dopustna. Očitek ponareditve listine vsebinsko ni enak očitku spremembe listine. S spremembo pravne kvalifikacije pa se ni spremenila le slednja, pač pa celotna kriminalna količina in gre zato tudi v tem delu za nedopustno spremembo v škodo obsojenca.

12. Po prvem odstavku 344. člena ZKP sme tožilec, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Navedene določbe dajejo tožilcu pravico do spremembe obtožnega akta, če po njegovi presoji na glavni obravnavi izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga je zatrjeval v pravnomočni obtožnici. Sprememba obtožnice se lahko nanaša le na istega obtoženca ter na isti historični dogodek, pri čemer se z njo smejo spremeniti dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja.8 Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 izvrši, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Ponareditev oziroma sprememba listine ali uporaba ponarejene oziroma spremenjene listine so torej alternativno določeni zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja. S tem, ko je sprejelo spremembo obtožnice, po kateri se obsojencu ni več očitala ponareditev in uporaba ponarejenih listin, pač pa njuna sprememba, sodišče ni kršilo prvega odstavka 344. člena ZKP. Bistveno je namreč, da se obsojencu tudi po spremenjeni obtožnici očita poseg v isti listini, tj. potrdili z dne 29. 11. 2012 in 10. 1. 2013 ter njuna predložitev v pravdnem postopku. Gre torej za očitek, ki se tudi po spremembi obtožnice nanaša na isti historični dogodek. Prav tako ni podana kršitev v zvezi s spremenjeno pravno kvalifikacijo. Opis je tudi po tem ostal v enakih dejanskih okvirih, zato je očitek o povečani kriminalni količini neutemeljen. Posebej pa to velja upoštevaje dejstvo, da sodišče glede na izrecno določbo drugega odstavka 354. člena ZKP na pravno kvalifikacijo iz obtožbe niti ni vezano.

13. Sodišče prve stopnje je v opis kaznivega dejanja poslovne goljufije poseglo tako, da je očitek, da je obsojenec v pravdnem postopku predložil ponarejeni listini, spremenilo v očitek, da je predložil spremenjeni listini. Zagovornik meni, da sodišče zakonske podlage za tako postopanje ni imelo, kar pa ni utemeljeno. Drži, da ZKP v 354. členu ureja razmerje med obtožnim aktom in sodbo ter zahteva subjektivno in objektivno identiteto obtožbe in sodbe. Objektivna identiteta pomeni, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi, pri čemer sodna praksa absolutne vezanosti na opis, ki ne dopušča niti najmanjših posegov vanj, ne sprejema. Sprememba, ki bi pomenila, da je obsojenec spoznan za krivega ne le drugačnega, pač pa drugega kaznivega dejanja, sicer ni dopustna.9 V predmetni zadevi pa ni šlo za tak poseg, pač pa je prvostopenjsko sodišče le sledilo spremembi obtožnice glede kaznivih dejanj ponarejanja listin. Predložitev spremenjenih potrdil o plačilu je v opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije ena od okoliščin, s katero je konkretiziran obsojenčev preslepitveni namen. Pri tem je bistveno, da se opis kaznivega dejanja poslovne goljufije v tem delu tudi po posegu nanaša na isto obsojenčevo ravnanje, tj. predložitev potrdil, zato sodišče določbe prvega odstavka 354. člena ZKP ni zagrešilo.

14. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče kršilo načelo prepovedi sojenja o isti stvari. Zagovornik zatrjevano kršitev utemeljuje s tem, da je očitek o spreminjanju listin zajet že v opisu dejanja poslovne goljufije, zaradi česar bi ga moralo sodišče za dejanje ponarejanja listin oprostiti. Uporaba spremenjenih listin pa je v opisu kaznivega dejanja navedena le z namenom konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, ne gre pa za situacijo, ko bi bil obsojenec dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj na podlagi identičnih dejstev (idem factum). Bistvo očitka poslovne goljufije je namreč, da si je od oškodovanca izposodil denar ter ga z navedbo, da mu bo znesek vrnil, ko bo za opravljeno delo dobil plačilo od avstrijske družbe, preslepil, pri čemer denarja niti po prejemu plačila ni vrnil, v pravdnem postopku pa je lažno zatrjeval, da je denar vrnil, kar je podkrepil s predložitvijo spremenjenih listin. Gre torej za popolnoma drugačna dejstva, kot so podlaga za obsodbo za kaznivi dejanji ponarejanja listin in zato obsojenec z navedbami ne more biti uspešen.

15. Kršitev materialnega zakona, da dejanje, opisano pod točko 1 izreka, ni kaznivo dejanje poslovne goljufije, zagovornik utemeljuje z navedbami (1) da opisano ravnanje ne presega običajnega civilnopravnega pogodbenega razmerja ter da (2) dejanje ni v zvezi z izvajanjem gospodarske dejavnosti.

16. Kar se tiče očitka, da je v opisu konkretizirano le običajno pogodbeno razmerje drži, da morajo biti za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve v opisu navedene okoliščine, na podlagi katerih je ravnanje mogoče razločiti od običajne neizpolnitve pogodbenega razmerja. Da neizpolnitev civilnopravne zaveze pomeni tudi izvršitev kaznivega dejanja, mora opis vsebovati navedbo okoliščin, na podlagi podlagi katerih je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal plačilo, preslepil predstavnike oškodovane družbe. To storilčevo zavest, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve.10 Vendar pa očitek, da opis ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka preslepitve, ni utemeljen. Ne drži, da je v njem navedeno le, da je obsojenec vračilo posojila obljubil, pa obljube ni izpolnil. Posojilo si je obsojenec namreč zagotovil z obljubo, da bo denar oškodovancu vrnil, ko bo dobil plačilo za opravljeno delo s strani avstrijskih naročnikov, česar pa, kljub prejetemu plačilu, ni storil. S tem je konkretizirana lažna obljuba, da bo do vračila prišlo, ki je botrovala oškodovančevi odločitvi, da obsojencu denar posodi, da namena vračila obsojenec ni imel, pa izhaja ravno iz navedbe, da tega po prejemu plačila za avstrijski posel ni storil. Dodatno je njegova preslepitev konkretizirana z navedbo, da je z navedbami o izvršenem vračilu vztrajal tudi v pravdnem postopku in v ta namen sodišču predložil celo spremenjeni potrdili.

17. Da je bilo posojilo dano v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti, pa je v opisu konkretizirano z navedbo, da je bilo dano za potrebe izvedbe del v Avstriji, dejanje pa je obsojenec izvršil kot direktor in lastnik družbe A. d.o.o. ter v imenu te družbe kot posojilojemalke in si od oškodovanca v tem svojstvu priskrbel posojilo, zato niti ta zagovornikov očitek zagovornika ni utemeljen. Prav tako ne drži, da o tem vprašanju sodba nima razlogov, saj se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je obsojenec posojilni pogodbi sklenil v imenu družbe A. d.o.o. Iz njegovega zagovora ter izpovedbe oškodovanca izhaja, da je bilo posojilo namenjeno izvedbi nadaljnjih del v Avstriji, saj brez tega kapitala to ne bi bilo mogoče. S tem je družba torej pridobila sredstva, s katerimi je lahko opravljala svojo dejavnost. Poleg tega je na obeh potrdilih o prejemu denarja odtisnjen žig gospodarske družbe. Odtis žiga je sodišče skupaj z obsojenčevim zagovorom in oškodovančevo izpovedbo ocenilo in presodilo, da gre za dodaten dokaz v prid sklepu, da gre za pravni posel, ki sodi v sfero opravljanja gospodarske dejavnosti.

18. Zagovornik v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije uveljavlja še očitek protispisnosti v zvezi s krajem, kjer je oškodovanec obsojencu izročil denar 10. 1. 2013. Oškodovanec je navajal, da je denar obsojencu izročil pri sebi doma v ..., v opisu dejanja pa je naveden kraj .... Navedba sodišča, da spadajo ... v območje pošte ... ne drži. Sodišče bi moralo presojati, da se je dejanje res zgodilo tam, kot se obsojencu očita, saj je kraj kaznivega dejanja ena od ključnih opredelitev dejanja, ki mora biti izkazana in dokazana. V tem nasprotju vidi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar pa ni utemeljeno. Kraj namreč ni zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije. Bistveno je, da iz razlogov sodbe izhaja, da sta glede posojila obsojenec in oškodovanec (obsojenec namreč prejema denarja ni zanikal) navajala iste časovne in krajevne okoliščine, ki izhajajo tudi iz priloženega potrdila. Ker sama izročitev ni sporna, točne krajevne okoliščine za presojo niti niso bistvene, zato zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

19. Zagovornik kršitev zakona uveljavlja tudi glede kaznivih dejanj ponarejanja listin. Navaja, da dopis obdolženca na listini ne pomeni ne spremembe ne ponarejanja listine, saj je na potrdili zgolj pripisal opombo o tem, da je do vračila prišlo. Da ni šlo za ponarejanje po njegovem stališču izhaja tudi iz dejstva, da je tudi oškodovanec v pravdnem postopku navajal, da „neki zapisi stranke ne morejo imeti dokazne vrednosti“. Oškodovanec v zapisih torej ni prepoznal obsojenčevega namena spreminjanja prvotnih listin. Zahteva niti v tem delu ni utemeljena. Kaznivi dejanji ponarejanja listin sta namreč konkretizirani z očitkom, da je brez vednosti oškodovanca obsojenec na potrdili dopisal, da sta bili posojili vrnjeni, tako spremenjeni potrdili pa je kot pravi predložil v dokaz v pravdnem postopku. Zagovornikove navedbe, da pripis ne pomeni spreminjanja listine, ne vzdržijo resne presoje, saj je sprememba listine definirana ravno z dodajanjem ali izbrisom besed, ločil, številk ipd., pri čemer storilec vzbudi vtis, da je bila listina izdana na ta način.11 Očitek, da z opisanim ravnanjem nista konkretizirani kaznivi dejanji ponarejanja listin, ni utemeljen, za pravno kvalifikacijo dejanja pa tudi ni relevantno, kakšen pomen je v pravdnem postopku spremenjenim listinam pripisoval oškodovanec.

20. V preostanku zahteve zagovornik navaja, da je sodišče zmotno ocenilo oškodovančevo pričanje ter pričanje zaslišanega C. C., obdolženčevemu zagovoru pa neutemeljeno ni poklonilo vere. Z navedbami pod videzom uveljavljanja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifno številko7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 V času, ko je v predmetni zadevi tekel postopek pred sodiščem prve stopnje, je bil v tretjem odstavku 311. člena določen trimesečni rok, kasneje, s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-O), Uradni list RS, št. 200/2020 z dne 29. 12. 2020, pa je bil ta rok podaljšan na šest mesecev. 2 Uradni list RS, št. 21/2020 z dne 13. 3. 2020. 3 Uradni list RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020 in naslednji. 4 Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, d.o.o., 2004, str. 670. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41147/2014 z dne 5. 2. 2015. 6 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 6676/2010 z dne 19. 10. 2017. 7 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 41147/2014 z dne 5. 2. 2015. 8 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 260/2003 z dne 6. 11. 2003. 9 Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, d.o.o., 2004, str. 731-733; sodba Vrhovnega sodišča I Ips 320/2009 z dne 25. 3. 2010. 10 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017. 11 J. Stanjko, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga (ur. D. Korošec, K. Filipčič in S. Zdolšek), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 1179.