Jedro

Ohranitev stvarne pristojnosti delovnih in socialnih sodišč tudi za rešitev sporov, ki do uveljavitve ZDSS niso bili končani pred prvostopnimi sodišči združenega dela, je v skladu z načelom učinkovitega pravnega varstva, ki temelji na ustavnem določilu 2. člena Ustave Republike Slovenije o pravni državi.

Izrek

Stvarno pristojno sodišče za odločanje v tem sporu je Delovno in socialno sodišče.

Obrazložitev

Splošna bolnišnica je dne 27.3.1991 pri Temeljnem sodišču, vložila na podlagi verodostojne listine - računov št. 90-022-024 z dne 22.10.1990, št. 1286/AMB z dne 13.9.1990 in št. 1444/AMB z dne 12.10.1990, izvršilni predlog zaradi izterjave 21.026,90 takratnih din. Po ugovoru tožene stranke je stekel pravdni postopek. Temeljno sodišče, se je s sklepom z dne 29.12.1992, izreklo za stvarno nepristojno. Sprejelo je stališče, da temelji terjatev tožeče stranke, ki je predmet tožbenega zahtevka, na določbah samoupravnega sporazuma o načinu in postopku za uživanje zdravstvenega varstva zunaj območja samoupravne interesne skupnosti, zdravstvenega zavarovanja in zdravstva, kateri zavarovanec pripada (Uradni list SFRJ, št. 43/84, 87/89). Ker so bila na podlagi takrat veljavnega 11. člena Republiškega zakona o sodiščih združenega dela za spore v zvezi z izvajanjem samoupravnega sporazuma pristojna sodišča združenega dela, je zadevo odstopilo v reševanje sodišču združenega dela.

Delovno in socialno sodišče je sprožilo spor o pristojnosti. V svojem dopisu z dne 20.5.1998, poudarja da po uveljavitvi zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS - 13.5.1994) spor v zvezi s plačilom zdravstvenih storitev ne sodi več v okvir pristojnosti delovnih in socialnih sodišč, opredeljenih v 4., 5. in 6. členu omenjenega zakona. Ker se po določilu 1. odstavka 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v zadevah, ki jih do uveljavitve zakona prejmejo sodišča združenega dela, postopek nadaljuje po tem zakonu, če še ni bila izdana odločba, s katero se je postopek pred pristojnim sodiščem končal, delovno in socialno sodišče za reševanje predmetnega spora ni več stvarno pristojno.

Takšno stališče je zmotno.

Po določbi 1. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ureja ta zakon pristojnost in organizacijo delovnih in socialnih sodišč ter pravila postopka, po katerih ta sodišča obravnavajo in odločajo o delovnih sporih in sporih s področja socialne varnosti. V tem zakonu so vsebovana pravna pravila, ki urejajo sodno uveljavljanje varstva v individualnih in kolektivnih delovnih sporih ter socialnih sporih. To procesno pravo sestavljajo: 1.) organizacijska pravila in 2.) pravila funkcionalnega procesnega prava. Organizacijske norme vsebujejo določbe o položaju in ustanovitvi sodišč, o volitvah sodnikov, zlasti pa o stvarni in krajevni pristojnosti sodišč. Pravil o stvarni pristojnosti ni mogoče izločiti iz organizacijskih predpisov zaradi njihove tesne povezanosti z organizacijo med splošnimi določbami sodišč, zato so zajeta v posebnem poglavju II. Med funkcionalne norme pa je šteti vsa pravila o postopku, o temeljnih procesnih načelih, o procesnih subjektih, o vsebini, obliki in učinkih procesnih dejanj, o poteku postopka, pravnih sredstvih itd. in so določena v IV.

poglavju.

V 1. odstavku 68. člena ZDSS je določeno, da se v zadevah, ki so jih do uveljavitve tega zakona prejela sodišča združenega dela, postopek nadaljuje po tem zakonu, če še ni bila izdana odločba, s katero se je postopek pred prvostopnim sodiščem končal. Izraz "postopek" iz omenjenega zakonskega določila je razlagati v pomenu prej omenjenih postopkovnih določb v ožjem smislu, torej zgolj pravil funkcionalnega procesnega prava in se ne nanaša na uporabo določb o stvarni pristojnosti iz II. poglavja zakona.

Če bi zakonodajalec imel namen določiti uporabo določb celotnega zakona, bi se 68. člen v 1. odstavku moral glasiti: "V zadevah, ki jih do uveljavitve tega zakona prejmejo sodišča združenega dela, se uporabljajo določbe tega zakona, če še ni bila izdana odločba, s katero se je postopek, pred prvostopnim sodiščem končal, če ni s tem zakonom drugače določeno." V tem primeru pa bi moralo biti s prehodnimi in končnimi določbami določena za posamezne spore stvarna in krajevna pristojnost določenega sodišča in predpisan čas prevzema pristojnosti za odločanje o njih. Takšnih pristojnostnih določb pa niti zakon o delovnih in socialnih sodiščih niti zakon o sodiščih ne vsebujeta, zato so za rešitev zadev iz 1. odstavka 68. člena pristojna delovna in socialna sodišča. Tak zaključek izhaja tudi iz določb 70. člena, ki govori le o prevzemu nerešenih zadev, ki so jih ob uveljavitvi tega zakona pred pristojnimi sodišči združenega dela reševali nepoklicni sodniki. V 1. odstavku 71. člena pa je ohranjena stvarna pristojnost Vrhovnega sodišča Republike Slovenije do dokončanja postopka v zadevah socialne varnosti, v katerih je bil do uveljavitve tega zakona sprožen upravni spor. To pomeni, da jim zaradi zakonske dodelitve teh sporov v reševanje delovnim in socialnim sodiščem ni bila z uveljavitvijo zakona odvzeta stvarna pristojnost. Na drugačno razlago ne more vplivati določba iz 2. odstavka 71. člena ZDSS, ki je ni mogoče razumeti kot izjemo od 4., 5. in 6. členu določenim področjem pristojnosti, pač pa jo je pripisati neusklajenosti prehodnih določb. Ohranitev stvarne pristojnosti delovnih in socialnih sodišč tudi za rešitev sporov, ki do uveljavitve ZDSS niso bili končani pred prvostopnimi sodišči združenega dela, je v skladu z načelom učinkovitega pravnega varstva, ki temelji na ustavnem določilu 2. člena Ustave Republike Slovenije o pravni državi. Ustavna določba o sodnem odločanju brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Republike Slovenije) pa je vsebovana v inštitutu načela ekonomičnosti postopka, ki zavezuje sodišče, da opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški (10. člen ZPP). Ta zakonska določba je namenjena varstvu človekovih pravic, med katere po 1. odstavku 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin nedvomno sodi pravica, da o civilnih pravicah in obveznostih odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče v razumnem roku. Zato je v varstvo človekovih pravic šteti vse tiste določbe, ki preprečujejo, da bi nekatera pravna razmerja trajala nerazumno dolgo (procesni in zastaralni roki, procesna predpostavka in tudi prenos pristojnosti). Zaradi uveljavitve omenjenih določb je razumljiva ureditev, da so z zakonom o delovnih in socialnih sodiščih ustanovljena delovna in socialna sodišča dolžna nadaljevati postopek o sporih, ki so bili začeti pred uveljavitvijo omenjenega zakona. Prenehanje veljavnosti določb Zakona o sodiščih združenega dela o stvarni pristojnosti sodišč združenega dela namreč ne vpliva na pristojnost delovnega in socialnega sodišča, da odloči o sporih, začetih pred uveljavitvijo zakona o delovnih in socialnih sodiščih, saj ni bila stvarna pristojnost za posamezne vrste sporov izrecno z zakonom prenešena na drugo sodišče. Ker se je postopek zaradi plačila zdravstvene storitve začel v času veljavnosti zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SRS, št. 38/74, 7/86 - prečiščeno besedilo 21/86), ki je v 13. členu določal stvarno pristojnost posebnih sodišč in ker je bilo po sklepu o zagotavljanju sodnega varstva v sporih o pravicah in obveznostih zdravstvenega varstva delovnih ljudi in občanov pri posebnem sodišču združenega dela Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter starostnega zavarovanja kmetov v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 28/79) to sodišče pristojno za odločanje o sporih s področja zdravstvenega varstva, se iz zgoraj omenjenih razlogov ta postopek nadaljuje pred delovnim in socialnim sodiščem.

Določbe ZPP je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) uporabilo kot republiški predpis.