Jedro

Dejstvo, da je toženec za krajši čas stopil na nepremičnino v posesti tožeče stranke, slednje ne upravičuje do sodnega varstva posesti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tej zadevi zahtevala ugotovitev motenja posesti, kakor je opisano v 1. točki izreka izpodbijane sodbe. Obenem je zahtevala tudi prepoved bodočega motenja.

2. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

3. Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma meni, da je sodišče nekritično ocenilo izpovedbo tožene stranke kot prepričljivo, saj ni upoštevalo, da je pooblaščenka tožene stranke sprva nesporno trditveno podlago po izvedenem dokaznem postopku popravila na podlagi toženčeve izpovedbe. Toženec prvega motilnega dejanja v odgovoru na tožbo ni zanikal, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je postavil trditev, da ni izvajal predhodnega grobega ometanja, ampak samo fini omet. Prav tako je toženec v odgovoru na tožbo priznal, da je stopil na parcelo tožeče stranke, po zaslišanju toženca pa je pooblaščenka sledila njegovi drugačni izpovedbi in postavila trditev, da ni bilo nobene potrebe, da bi se pri delih stopilo na tožnikovo parcelo. Sodišče se do tega ni opredelilo, čeprav gre za odločilno dejstvo, zato pritožba opozarja na kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP (1). Toženčeva izpovedba tudi ni skladna s splošno znanim dejstvom, kako se opravlja delo polaganja mrežice na pult dimenzije 1m x 2m, ki je 15cm oddaljen od meje. Ker za odločanje zadošča velika verjetnost, ta pa izhaja iz splošno znanega dejstva, na kakšen način se polaga mrežica in iz dejstva, da je toženec priznal, da je delo opravil, bi moralo sodišče prve stopnje šteti za dokazano, da si je toženec pri delu pomagal tako, da je stopil na zemljišče tožeče stranke.

4. Nadalje glede drugega motitvenega dejanja navaja, da je sodišče spregledalo navedbo tožeče stranke, da je priča A. G. opozorila, da toženec na njenem zemljišču stoji, toženec pa je to dejstvo tudi priznal, zato je sodišče neutemeljeno diskreditiralo pričo. Sodišče tudi ne bi smelo izločiti izjave priče J. G. samo zato, ker je izpovedal, da je toženec delo opravljal čepe. Toženec je tudi samovoljno ravnal, saj v skladu s 4. odstavkom 76. člena SPZ (2) pred pričetkom izvedbe del ni obvestil tožeče stranke kot lastnice, katere nepremičnino je v ta namen uporabil. 5. Pritožba tudi navaja, da ima tožeča stranka ekonomski interes preprečiti samovoljne posege toženca, saj je ta že večkrat posegal preko meje, do tega pa se sodišče ni opredelilo, zato ni pravilna ugotovitev, da gre za enkraten in minimalen poseg.

6. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično ocenilo izpovedbo tožene stranke, ni utemeljen. Pritožba opozarja na to, da je pooblaščenka po izvedenem dokaznem postopku spremenila prej nesporno trditveno podlago in jo prilagodila toženčevi izpovedbi, sodišče prve stopnje pa pri oceni prepričljivosti toženčeve izpovedbe tega ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne glede na to, da obstaja razlika med prvotnimi navedbami in toženčevo izpovedbo, ni podan dvom o tem, katere trditve so resnične oz. upoštevne. Stranke namreč lahko v skladu s 1. odstavkom 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navajajo (nova) dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov in ponudijo dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb. Glede na to, da je pooblaščenka tožene stranke spremenila trditveno podlago na prvem naroku, je to storila povsem upravičeno in pravočasno, sodišče pa je ravnalo pravilno, ko je te navedbe upoštevalo.

9. Pritožbeno sodišče ne dvomi v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je vestno in skrbno ter v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo, da se izpoved toženca razlikuje od prvotne trditvene podlage še ni razlog za nekritično oceno izpovedi, saj trditve same po sebi niso predmet dokazne ocene, temveč so njen predmet zgolj v dokaznem postopku izvedeni dokazi, iz sodbe pa izhaja, da je sodišče v zadostni meri ocenilo vsak dokaz posebej, nato pa še vse dokaze skupaj. Iz enakega razloga pritožbeno sodišče zavrača tudi očitke glede neutemeljene diskreditacije prič A. in J. G., saj je iz obrazložitve smiselno razvidno, zakaj sodišče prve stopnje izvedbi dokaza z njunim zaslišanjem ni podelilo večje teže. 10. Glede prvega motilnega dejanja pritožba zmotno navaja, da ga je tožeči stranki uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vsa dela, vključno z nanosom mrežice na steno pulta tožena stranka opravila izključno s svoje parcele, tožnika pa tega niti nista videla. Dimenzije pulta, neposredna bližina parcele tožnikov, način polaganja mrežice (česar ni mogoče šteti za splošno znana dejstva, ugotavljanje poteka polaganja pa ni bilo predmet dokaznega postopka) ter samo dejstvo, da je toženec priznal, da je delo opravil, so zgolj indici oz. spoznanja, ki zgolj dopuščajo možnost, da je bilo delo opravljeno s strani parcele tožnikov. Za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pa ne zadošča velika verjetnost, kot to zmotno meni pritožba, ampak prepričanje, takšnega dokaznega standarda pa navedena spoznanja ne izpolnjujejo.

11. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na 4. odstavek 76. člena SPZ. Konkretna zakonska določba se po mnenju pritožbenega sodišča nanaša na primere, ko gre za vzdrževalna dela, ki pomenijo resnejše posege v nepremičnino. Glede na to, da se je toženec na parceli oz. na skupni ograji zadrževal krajši čas, pri čemer nepremičnine ni z ničemer obremenjeval ali spreminjal, njegovega dejanja ni mogoče šteti za vzdrževalno delo v smislu 4. odstavka 76. člena SPZ, zato tudi ni šlo za zlorabo pravice oz. za samovoljno ravnanje brez predhodnega obvestila sosedov.

12. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, torej je, da toženec ni hodil po nepremičnini tožnikov. Največ, kar je, je po tem ko je prišlo do spora, stopil čez mejo in tako obstal krajši čas. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem izpodbijanega sklepa, da je ekonomski interes varstva posesti tožnikov glede na konkretne okoliščine primera tako zanemarljiv, da obravnavani zahtevek ne predstavlja takšnega izvrševanja pravice do posestnega varstva, ki bi ustrezal njegovemu namenu (3). V primeru ugoditve zahtevku bi šlo za zlorabo instituta sodnega varstva posesti. Pri presojanju ekonomskega interesa pa v danem primeru tudi ni mogoče upoštevati drugih toženčevih posegov preko meje, saj je tožeča stranka tožbo usmerila zgolj na varstvo dveh motilnih ravnanj, ki ju je obravnavalo sodišče, zato bi upoštevanje drugih posegov pomenilo preseganje varstvenega zahtevka.

13. Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in tudi ni podanih drugih kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(2) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002).

(3) Prim. pravno mnenje, občne seje VSS z dne 24. in 25. 06. 1986.