Up-268/96

4.11.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe J. P. iz J., ki ga zastopa L. C., odvetnik v L. na seji senata dne 4. novembra 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba J. P. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 825/96 z dne 22.8.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 687/96 z dne 13.8.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo, vloženo 24. septembra 1996, izpodbija sklep izvenobravnavnega senata o podaljšanju pripora (zaradi ponovitvene nevarnosti) in sklep drugostopnega sodišča, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper prvi sklep.

2.Po pritožnikovem mnenju je sodišče napačno sklepalo, da je varnost ljudi ogrožena že zaradi dejstva, da je sam v postopku zaradi večjega števila tatvin, s katerimi naj bi si pridobil večjo premoženjsko korist. Pritožnik meni, da bi bilo potrebno za utemeljeno odreditev pripora ugotoviti tudi druge okoliščine, ki bi pripor opravičevale z vidika neogibne potrebe za varnost ljudi. Pritožnik se sklicuje na odločbo št. Up-175/95, v kateri naj bi Ustavno sodišče zavzelo stališče, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo odtehtala posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi.

3.Pritožnik tudi navaja, da se mu ne očita, da bi uporabil silo ali grožnjo ter da osebni avtomobil, ki je v lasti podjetja, ne more predstavljati tiste najpomembnejše ustavno varovane dobrine, ki bi oškodovanca spravila ob sredstva za preživljanje.

4.Z izpodbijanimi sklepi naj bi bili kršeni 20. člen (odreditev in trajanje pripora), 22. člen (enako varstvo pravic), 27. člen (domneva nedolžnosti) in 29. člen Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku). Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov.

5.Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožniku podaljšalo pripor zaradi razloga po 3. točki drugega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljnjem besedilu: ZKP). Sodišče se pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti sklicuje na okoliščine, ugotovljene v prejšnjih odločitvah o priporu. Pritožnik naj bi bil utemeljeno osumljen kaznivih dejanj zoper premoženje, s katerimi naj bi si pridobil visoko premoženjsko korist. Zoper pritožnika naj bi tekli še drugi postopki zaradi istovrstnih kaznivih dejanj.

6.Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper prvostopni sklep. Po presoji pritožbenega sodišča so v konkretnem primeru podane tiste posebne okoliščine, na podlagi katerih je poseg v osebno svobodo obdolženca z vidika varnosti ljudi neogibno potreben. Pritrdilo je okoliščinam, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče. Poleg tega pa naj bi šlo pri pritožniku za celo serijo kaznivih dejanj, ki naj bi bila storjena v združbi.

B.

7.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 320/96.

8.Ob vpogledu je bilo ugotovljeno, da je sodišče že izdalo prvostopno sodbo, da je bil pripor zoper pritožnika po izreku sodbe podaljšan zaradi ponovitvene nevarnosti in da je pritožnik na njegovo zahtevo še pred pravnomočnostjo sodbe nastopil prestajanje kazni.

9.Ustava v prvem odstavku 20. člena določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. ZKP določa v 3. točki drugega odstavka 201. člena, da se sme pripor odrediti, če posebne okoliščine opravičujejo bojazen, da bo oseba ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. Ob odločanju o ustavnih pritožbah zaradi ponovitvene nevarnosti je Ustavno sodišče že večkrat obrazložilo (na primer v odločbi št. Up-75/95 z dne 7.7.1995; OdlUS 132, IV), na kakšen način naj sodišča uporabljajo ustavno in zakonsko določene pogoje, da se pri odrejanju pripora spoštujejo ustavne pravice posameznika. Tako opredeljeni kriteriji so tudi po odločbi št. U-I-18/93 z dne 18.4.1996 (OdlUS V/1,40), s katero je Ustavno sodišče odločilo o ustavnosti 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP, podlaga za presojo, ali je z odločitvijo o priporu kršena pritožnikova pravica do osebne svobode.

10.Ustavno sodišče je v svojih prejšnjih odločbah (že citirana odločba v zadevi Up-75/95 in Up-175/95, na katero se sklicuje pritožnik) sprejelo tudi načelno stališče, da iz vsebine pojma "neogibno potrebno za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. Ustavno sodišče je poudarilo, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo odtehtala posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. Sprejelo je tudi stališče, da mora iz vseh konkretnih okoliščin, ki opravičujejo bojazen, da bo prizadeti ponovil kaznivo dejanje, izhajati realna nevarnost, ki mora biti tako velika, da ob uporabi načela sorazmernosti opravičuje pripor.

11.Po presoji senata Ustavnega sodišča je sodišče, kakor izhaja iz obrazložitev izpodbijanih odločb, ugotovilo obstoj tistih konkretnih okoliščin, ki zadostijo ustavnim in zakonskim pogojem za podaljšanje pripora, ter opravilo presojo neogibne potrebnosti posega v pritožnikovo ustavno pravico do osebne svobode.

12.Iz konkretnih okoliščin, kot so ponavljanje kaznivih dejanj oziroma serija istovrstnih kaznivih dejanj, zasledovanje visoke premoženjske koristi, izvrševanje kaznivih dejanj v združbi, ki je domnevno del širše organizirane združbe, visoka stopnja organiziranosti kriminalne dejavnosti skupaj z načinom izvrševanja kaznivih dejanj ter dejstvo, da je pritožnik še v drugih kazenskih postopkih zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, je možno na podlagi življenjskih izkušenj utemeljeno sklepati na konkretno in realno nevarnost, da bi pritožnik taka kazniva dejanja na prostosti ponavljal. Pritrditi je treba stališču Višjega sodišča, da je utemeljen sum za organizirani kriminal ena od pomembnih okoliščin pri presoji dopustnosti posega v osebno svobodo s priporom. Pri presoji neogibne potrebnosti za varnost ljudi iz pojma "varnosti ljudi" ni mogoče izključiti posegov v premoženje ljudi, izvršenih s ponavljajočimi (serijskimi) delikti, ki jih spremlja visoka stopnja organiziranosti oziroma profesionalnosti in katerih cilj je pridobitev visoke premoženjske koristi.

Kriminalna dejavnost, kakršne je utemeljeno osumljen pritožnik, tako po svojem obsegu kakor po zasledovanem cilju pomeni tolikšen poseg v ustavno varovane dobrine oškodovancev, da glede na navedene kriterije načela sorazmernosti opravičuje poseg v pritožnikovo osebno svobodo.

13.Kljub temu, da ni mogoče pritrditi stališču pritožnika, da kazniva dejanja, storjena z vlomom ali s podobnim drugačnim načinom premagovanja večjih ovir, ne vsebujejo tudi elementa sile, je v pritožnikovem primeru prav organiziranost za izvrševanje očitanih kaznivih dejanj tista, ki tako po mnenju pristojnega višjega sodišča kakor tudi po mnenju senata Ustavnega sodišča odtehta poseg v pritožnikovo osebno svobodo. Pri tem se pritožnik neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi šlo za osebne avtomobile v lasti podjetja. V času, ko so pristojna sodišča odločala o podaljšanju pripora, so se pritožniku očitala tudi druga enakovrstna kazniva dejanja na škodo individualnih oškodovancev, poleg tega pa naj bi bili avtomobili odpeljani izpred stanovanjskih blokov ali naselij, kar pomeni, da njihovo lastništvo ni moglo biti vnaprej znano.

14.Iz zgoraj navedenih razlogov tudi ni podana zatrjevana kršitev 22. člena Ustave. Sodišča so dolžna na podlagi specifičnih in konkretnih okoliščin posameznega primera presojati vprašanji nujnosti in sorazmernosti ukrepa odvzema prostosti. V enakih pravnih položajih so dolžna odločiti enako, v različnih različno. Ker v konkretnem primeru ni prišlo do zatrjevane nepravilne interpretacije iz Ustave in zakona izhajajočih kriterijev, navedena kršitev ustavne pravice ni podana.

15.Pritožnik zatrjuje tudi kršitvi 27. in 29. člena Ustave.

16.Kršitev 27. člena Ustave naj bi bila podana zato, ker sodišče domneve nedolžnosti ni upoštevalo tudi v postopku podaljšanja pripora. Ker velja domneva nedolžnosti za že storjena kazniva dejanja, pritožnik meni, da mora še toliko bolj veljati glede kaznivih dejanj, ki so v smislu ponovitvene nevarnosti zgolj hipotetična. Pritožnik ob tem zatrjuje, da predpostavka nedolžnosti pomeni tudi, da dokazno breme nosi tožilec in ne obdolženec, kar bi moralo veljati tudi v primeru podaljšanja pripora. Ustavno sodišče je v zgoraj citirani odločbi št. U-I- 18/93 odločilo o ustavnosti nekaterih določb ZKP, ki urejajo pripor. Obrazložilo je, zakaj odreditev oziroma podaljšanje pripora ob izpolnjenih ustavnih in zakonskih pogojih ni v nasprotju z domnevo nedolžnosti, določeno v 27. členu. Iz istih razlogov (točke 65 do 67 obrazložitve citirane odločbe), na katere se senat Ustavnega sodišča v celoti sklicuje, tudi v tej zadevi ni podana kršitev 27. člena Ustave. K navedenemu senat Ustavnega sodišča pripominja še, da je bilo s citirano odločbo ugotovljeno tudi, da določbe ZKP, ki urejajo postopek odločanja o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora, niso v skladu z Ustavo. Vendar Ustavno sodišče teh določb, med njimi tudi določbe drugega odstavka 207. člena ZKP, ni razveljavilo. Te določbe torej še vedno veljajo in so jih sodišča tudi dolžna uporabljati. Zato je mogoče v posameznem primeru presojati le, ali ni v okviru obstoječe ureditve prišlo pri odločanju sodišča do kršitve katere od človekovih pravic. Pritožnik zatrjuje kršitev 29. člena, ki naj bi bila podana, ker mu naj sodišče ne bi ni zagotovilo možnosti izvajanja dokazov v njegovo korist. Senat Ustavnega sodišča ugotavlja, da pritožnik razen zgoraj že obravnavanih okoliščin ne navaja konkretnih dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev sodišča, če bi bili izvedeni. Pritožnik torej kršitve 29. člena Ustave ni izkazal, senat pa v podatkih tega primera tudi ni našel razlogov, ki bi potrjevali pritožnikovo stališče.

Sodišči sta torej ugotovili, presodili in ustrezno obrazložili vse tiste okoliščine, ki jih je terjala pravilna uporaba kriterijev za poseg v pritožnikovo pravico do osebne svobode.

Zatrjevane kršitve ustavnih pravic niso podane, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

17.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS; št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in sodnika dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič