Jedro

Zoper odločbo ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi prošnje za stalno prebivanje tujca je dovoljena pritožba na Vlado Republike Slovenije. Sodišče je tožbo zavrnilo po 4. točki 1. odstavka 30. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo z dne 21.8.1992 ni ugodila tožničini prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ugotovila je, da je tožnica zaposlena v ZR Nemčiji, kjer tudi dejansko prebiva, zato ne izpolnjuje pogoja za stalno prebivanje po 1. odstavku 16. člena zakona o tujcih. V pravnem pouku je tožena stranka navedla, da je ta odločba v upravnem postopku dokončna, da zoper njo ni dovoljena pritožba, pač pa jo je dovoljeno izpodbijati v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije.

V tožbi je tožnica predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in navajala, da je res zaposlena v ZR Nemčiji, da pa ima tam le delovno vizo za začasno bivanje. Stalno prebivališče pa ima v občini L., Slovenija, drugega prebivališča pa nima.

Tožbo je bilo treba zavreči. V 1. odstavku 19. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I) je določeno, da dovoljenje za stalno prebivanje izda republiški upravni organ, pristojen za notranje zadeve. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je torej pristojno, da kot organ prve stopnje odloča o tem, ali so dani zakonski pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Če ta organ ugotovi, da ni pogojev za izdajo takšnega dovoljenja, mora po 1. odstavku 202. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, dovoljeno uporabljati kot republiški predpis) izdati negativno odločbo, čeprav v 2. odstavku 21. člena zakona o tujcih ni izrecno navedeno, da se izda odločba tudi v primeru, če se zavrne prošnja za stalno prebivanje.

Po 3. odstavku 21. člena zakona o tujcih (ZTuj) se zoper odločbo organa prve stopnje tujec lahko pritoži v roku treh dni. Po mnenju sodišča je potrebno navedeno zakonsko določbo razlagati tako, da se ta norma nanaša tudi na odločbo, s katero Ministrstvo za notranje zadeve tujcu zavrne prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Če ima tujec pravico pritožbe zoper odločbo o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje iz 2. odstavka 21. člena, ki ga prav tako izda Ministrstvo za notranje zadeve, je logično, da ima pravico pritožbe tudi zoper odločbo, s katero mu je bila zavrnjena izdaja dovoljenja za stalno prebivanje.

Za odločanje o pritožbah zoper odločbe, ki jih je na prvi stopnji izdal republiški upravni organ, je po določbi 9. člena zakona o sistemu državne uprave in izvršnem svetu skupščine SRS ter o republiških upravnih organih (Uradni list SRS, št. 24/79 do 18/88) v zvezi s 3. odstavkom 26. člena zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93), pristojna Vlada Republike Slovenije. Zoper izpodbijano odločbo tožene stranke je torej dovoljena pritožba, ta pa ni bila vložena, zato je moralo sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) tožbo zavreči. Napačen pravni pouk, ki ga je tožena stranka navedla v izpodbijani odločbi, tožnici ne more biti v škodo. Na podlagi 6. odstavka 21. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) začne za tožnico tridnevni rok za pritožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke teči šele od dneva vročitve tega sklepa.