Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti predpisuje drugi odstavek 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.

Izrek

Pritožbama tožečih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem in stroškovnem delu spremeni v toliko, da je tožena stranka v roku petnajst dni dolžna ob že pravnomočno prisojenih zneskih prvemu tožniku plačati še nadaljnjih 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila, drugi tožnici pa še nadaljnjih 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila, ter da se znesek pravdnih stroškov 1.901,94 EUR v 3. točki izreka prvostopne sodbe nadomesti z zneskom 2.789,05 EUR.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, nespremenjenem delu potrdi.

Tožena stranka je dolžna v roku petnajst dni tožečima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,14 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko ena izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku še odškodnino v višini 126,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 1.251,88 EUR od 4.3.2004 do vključno 12.9.2004 in od zneska 14,61 EUR od 28.1.2004 do vključno 12.9.2004. V presežku za plačilo odškodnine v višini 2.121,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od 14,61 EUR od 18.1.2004 do 27.1.2004 pa je zahtevek prvega tožnika zavrnilo kot neutemeljen. Pod točko dve izreka je sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati drugi tožnici še odškodnino v višini 3.241,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.206,71 EUR od 4.3.2004 dalje do plačila in od zneska 4,54 EUR od 7.11.2003 dalje do plačila, od zneska 7,10 EUR od 6.1.2004 dalje do plačila, od zneska 23,63 EUR od 16.4.2004 dalje do plačila, od zneska 1.877,82 EUR od 4.3.2004 do vključno 17.11.2004 in od zneska 14,61 EUR od 28.1.2004 do 17.11.2004. V presežku za plačilo odškodnine v višini 5.374,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 26,24 EUR od 16.4.2004 dalje do plačila pa je zahtevek druge tožnice zavrnilo kot neutemeljen. Pod točko tri izreka je sodišče odločilo, da mora tožena stranka v roku petnajst dni tožečima strankama plačati pravdne stroške v višini 1.901,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne po pravnomočnosti sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se s skupno pritožbo pritožujeta obe tožeči stranki. Obe izpodbijata zavrnilni del sodbe glede zavrnitve svojega tožbenega zahtevka ter izrek o stroških postopka in uveljavljata pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju: ZPP. Navajata, da se pritožujeta zoper samo višino prisojene odškodnine, ki je glede na intenzivnost nezgode in utrpele posledice glede na sodno prakso prenizka (pri tem se sklicujeta na sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 724/94, II Ips 652/2003 in II Ips 657/2003), nasprotujeta pa tudi valorizaciji s strani tožene stranke plačanih delov odškodnine, in sicer valorizaciji zneska 1.251,88 EUR za tožnika in 1.877,82 EUR za tožnico, saj menita da za čas po 28.9.2003 (uveljavitev Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti – ZPOMZO-1) ni več pravne podlage za valorizacijo akontacij, pri tem pa se sklicujeta tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 6739/2006 in II Cp 617/2006. Pritožnika izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno presojalo uspeh tožeče stranke po posameznih fazah postopka, saj je zahtevek tožečih strank potrebno obravnavati kot enoten zahtevek. Potrebno je upoštevati, da je toženka nesporni del odškodnine, za kolikor je tožeča stranka delno umaknila svoj zahtevek, nakazala šele po vložitvi tožbe, zato je bil tožbeni zahtevek za navedeni znesek utemeljen in sta tožeči stranki s tem delom zahtevka uspeli v pravdi. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se prvemu tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.121,58 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugi tožnici pa se prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 5.374,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da se tožečima strankama prisodi celotne na prvi stopnji priglašene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglašata tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe glede izpodbijanja prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo kot prenizke bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Tožnika sta v tem postopku iztoževala odškodnino za škodo, utrpelo v škodnem dogodku dne 16.11.2003, ko sta se poškodovala v prometni nezgodi s čelnim trčenjem, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku kot primerno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem določilo znesek 1.000,00 EUR od zahtevanih 2.200,00 EUR, iz naslova pretrpelega strahu znesek 300,00 EUR od zahtevanih 800,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 300,00 EUR od zahtevanih 500,00 EUR. Skupaj je sodišče prve stopnje iz naslova nepremoženjske škode kot primerno odškodnino tako določilo znesek 1.600,00 EUR od zahtevanega zneska 3.500,00 EUR, nato pa upoštevaje delno plačilo tekom postopka prvemu tožniku prisodilo še znesek 126,54 EUR s pripadki.

Prvi tožnik je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel udarnino leve strani prsnega koša ter številne udarnine, kar pritožbeno ni izpodbijano. Tožnik v pritožbi tudi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede iztoževane odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, iz naslova strahu ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, temveč uveljavlja le, da je odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine v tem delu materialnopravno zmotna, saj je tožnik upravičen do celotne iztoževane odškodnine iz navedenih naslovov, kar naj bi izhajalo tudi iz sodne prakse v podobnih primerih.

Prvi tožnik utemeljeno izpodbija po sodišču prve stopnje na 1.000,00 EUR odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem kot prenizko. Ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin prvega tožnika ter glede po njemu utrpelih neugodnosti tekom zdravljenja, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo po mnenju izvedenca medicinske stroke – specialista kirurga in travmatologa, ter podrobno opisalo v drugem odstavku na strani osem obrazložitve sodbe, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja primerno in pravično denarno odškodnino iz tega naslova znesek 2.000,00 EUR, zlasti ob dejstvu, da je bolečinsko obdobje in samo zdravljenje trajalo mesec dni ter so bile življenjske aktivnosti prvega tožnika v tem obdobju začasno zmanjšane, saj je bil zaradi bolečin onemogočen oziroma omejen pri opravljanju običajnih opravil. Prav tako prvi tožnik utemeljeno izpodbija na 300,00 EUR odmerjeno odškodnino iz naslova pretrpelega strahu kot prenizko. Glede na pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o utrpelem hudem primarnem strahu ob sami nezgodi ter o srednje hudem sekundarnem strahu ob prvem pregledu v urgentni ambulanti in nato lahkem strahu ob pregledih pri osebnem zdravniku ter ob RTG slikanju ter glede na zaskrbljenost za izid zdravljenja v trajanju enega meseca, predstavlja po presoji pritožbenega sodišča primerno in pravično denarno odškodnino iz tega naslova znesek 600,00 EUR in je takšna odškodnina v skladu z merili in kriteriji iz 179. člena OZ. Neutemeljeno pa prvi tožnik izpodbija po sodišču prve stopnje na 300,00 EUR odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, katere je sodišče prve stopnje ugotovilo v drugem odstavku na strani devet obrazložitve sodbe. Ker so pri tožniku kot delna posledica škodnega dogodka ostale le lažje težave pri težjem fizičnem delu in ob spremembah vremena, ki pa so bile prisotne že prej, prvemu tožniku pa je ostal tudi strah pri vožnji z avtomobilom, je utemeljen zaključek, da prvi tožnik zaradi lažjih omejitev življenjskih aktivnosti trpi lažje duševne bolečine. Zato je po sodišču prve stopnje na 300,00 EUR odmerjena denarna odškodnina iz tega naslova primerna in pravična denarna odškodnina, upoštevaje tudi tožnikovo starost 59 let ob škodnem dogodku. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 2.900,00 EUR tudi kot celota predstavlja pravično denarno zadoščenje glede na vrsto in obseg škodnih posledic, ki jih je prvi tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku in je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v bistvenem podobnih primerih. Glede na delno utemeljenost pritožbe v tem delu je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna prvemu tožniku v roku petnajst dni plačati še nadaljnjo odškodnino v višini 1.300,00 EUR skupaj s pritožbeno neizpodbijanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je drugi tožnici kot primerno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem določilo znesek 3.100,00 EUR od zahtevanih 6.259,39 EUR, iz naslova pretrpelega strahu znesek 800,00 EUR od zahtevanih 1.251,88 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 1.500,00 EUR od zahtevanih 2.921,05 EUR. Skupaj je sodišče prve stopnje iz naslova nepremoženjske škode kot primerno odškodnino tako določilo znesek 5.400,00 EUR od zahtevanega zneska 10.432,32 EUR, nato pa upoštevaje delno plačilo tekom postopka drugi tožnici prisodilo še znesek 3.206,71 EUR s pripadki.

Druga tožnica je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela udarnino glave po desni strani, lažji pretres možganov, udarnine sprednje stene prsnega koša, sicer pa je pri njej zaradi škodnega dogodka prišlo tudi do poslabšanja depresivno-anksioznega stanja ter do poslabšanja že pred nezgodo verificiranega stanja z motnjami zavesti, kar pritožbeno prav tako ni izpodbijano. Druga tožnica v pritožbi tudi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede iztoževane odškodnine iz naslova strahu ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, temveč uveljavlja le, da je odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine v tem delu materialnopravno zmotna, kar uveljavlja tudi glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, pri čemer v pritožbi v tem delu še navaja, da je izvedenec Z. ugotovil, da ima tožnica zaradi udarca v glavo težave v smislu izvršilnih funkcij, kar vpliva na slabše načrtovanje, miselno fleksibilnost, pričetek pravilnih akcij itd., in da sta depresivnost in bolečina deloma prekrivajoči posebnosti, sicer pa je po ugotovitvah izvedenca prometna nezgoda intenzivirala zdravljene simptome in sindrome tožnice (degenerativne spremembe hrbtenice, anksiozno-depresivno stanje) in je na področju tožničinega duševnega zdravja prometna nezgoda pomenila sprožilni dejavnik za ponovitev in interaktivno delovanje vseh bolezenskih stanj, zaradi česar je po mnenju druge tožnice po teoriji adekvatne vzročnosti šteti, da je obravnavana prometna nezgoda pomenila sprožilni element za njene težave. Da je zaradi doživetega v prometni nezgodi pri drugi tožnici prišlo do poslabšanja depresivno-anksioznega stanja pa naj bi potrdila tudi izvedenka C. Drugi tožnici je v zvezi z odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju najprej pojasniti, da sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljene ugotovitve izvedenca Z. o tožničinih težavah v smislu izvršilnih funkcij in ugotovitve izvedenca Z. ter izvedenke C. o poslabšanju tožničinega depresivno-anksioznega stanja utemeljeno ni upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti pri zdravljenju, saj jih je pravilno umestilo med zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice ter pri tem upoštevalo, da je prometna nezgoda pomenila sprožilni dejavnik za tovrstne tožničine težave. Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem pa je prvo sodišče prav tako upoštevalo ugotovitve izvedenca Z., da je prometna nezgoda intenzivirala zdravljene simptome in sindrome tožnice, tudi degenerativne spremembe hrbtenice, in da je na področju tožničinega duševnega zdravja prometna nezgoda pomenila sprožilni dejavnik za ponovitev in interaktivno delovanje vseh bolezenskih stanj, pri čemer se doživljanje bolečine lahko prepleta z znaki depresivnosti. Druga tožnica pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja materialnopravno zmotnost po sodišču prve stopnje na 3.100,00 EUR odmerjene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem kot prenizke. Glede na pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin druge tožnice ter glede na po njej utrpele neugodnosti tekom zdravljenja, ki jih je sodišče prve stopnje opisalo v drugem odstavku na strani enajst in v prvem odstavku na strani dvanajst obrazložitve sodbe, po presoji pritožbenega sodišča predstavlja primerno in pravično denarno odškodnino iz tega naslova znesek 4.000,00 EUR zlasti ob dejstvu, da je druga tožnica v posledici škodnega dogodka opravila sedemkratno RTG slikanje ter mamografijo, EEG in ultrazvok trebuha, in da je bolečinsko obdobje trajalo okoli osem tednov, zdravljenje pa dva meseca in pol. Neutemeljeno pa druga tožnica s pritožbo izpodbija po prvem sodišču odmerjeno odškodnino za utrpeli strah. Upoštevaje v tem delu pritožbeno neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v drugem odstavku na strani dvanajst obrazložitve sodbe, je po presoji pritožbenega sodišča po prvem sodišču na 800,00 EUR odmerjena odškodnina iz tega naslova primerna in pravična denarna odškodnina, ki ustreza kriterijem iz 179. člena OZ. Utemeljeno pa druga tožnica kot prenizko izpodbija na 1.500,00 EUR odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, katere je sodišče prve stopnje ugotovilo v zadnjem odstavku na strani dvanajst sodbe in v prvem odstavku na strani trinajst sodbe. Prvostopno sodišče je ugotovilo, kar pritožbeno ni izpodbijano, da je v posledici škodnega dogodka prišlo do poslabšanja tožničinega depresivno-anksioznega stanja ter epileptičnih napadov z motnjo zavesti kot kombinacije internističnega in psihičnega stanja druge tožnice, ki prav tako predstavlja poslabšanje že prej verificiranega stanja, prišlo pa je tudi do lažjega deficita druge tožnice na področju izvršilnih funkcij (ki se kaže v slabšem načrtovanju, miselni fleksibilnosti, težavah pri pričetku pravilnih akcij in zaustavitvi neustreznih akcij ter pri zbiranju ustreznih informacij) ter do 2% zmanjšanja življenjskih aktivnosti druge tožnice zaradi poslabšanja že prej prisotnih težav z vratno hrbtenico. Glede na navedeno in glede na ugotovitve prvega sodišča, ki temeljijo na tožničini izpovedbi, da je tožnica postala pozabljiva, zmedena in jo je strah pred novimi nalogami, prav tako pa jo je strah nenapovedanih epileptičnih napadov, zato se izogiba stopnic in v kuhinji dela pod nadzorom domačih, opustila pa je tudi aktivnosti v okviru tretje univerze, po presoji pritožbenega sodišča za navedene omejitve tožničinih življenjskih aktivnosti, ki so sicer blažje oblike oziroma predstavljajo poslabšanje že prej prisotnega stanja, predstavlja primerno in pravično denarno odškodnino znesek 2.000,00 EUR upoštevaje tudi tožničino starost 53 let v času škodnega dogodka. Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 6.800,00 EUR tudi kot celota predstavlja pravično denarno zadoščenje glede na vrsto in obseg škodnih posledic, ki jih je druga tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, in je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v bistvenem podobnih primerih. V pritožbi izpostavljene sodbe Vrhovnega sodišča RS pa se ne nanašajo na primere, ki bi bili po vrsti in obsegu škodnih posledic primerljivi z obravnavanim škodnim dogodkom. Glede na delno utemeljenost pritožbe v tem delu je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna drugi tožnici v roku petnajst dni plačati še nadaljnjo odškodnino v višini 1.400,00 EUR skupaj s pritožbeno neizpodbijanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila.

Pravno zmotne so pritožbene trditve o neobstoju pravne podlage za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo, ker je prenehal veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri zamudnih obresti. Ta zakon namreč ni neposredna podlaga valorizaciji odškodninskih obveznosti iz naslova nepremoženjske škode za čas od 1.1.2002 dalje. Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti predpisuje drugi odstavek 168. člena OZ, ki določa, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine in tako predstavlja njeno valorizacijo. Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Takšno stališče v zvezi s pravno podlago za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin za nepremoženjsko škodo je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 738/2007. S tem pa se izkažejo kot neutemeljena pritožbena nasprotovanja tožečih strank valorizaciji že plačanih zneskov odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje.

Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno računalo uspeh tožnikov v pravdi po posameznih fazah postopka. Za uporabo kriterija uspeha strank v pravdi je namreč odločilen praviloma končni uspeh (154. člen ZPP). Spreminjanja uspeha pravdnih strank med postopkom v konkretni zadevi pri odmeri stroškov ni moč upoštevati, saj je bil tožbeni zahtevek prilagojen le zaradi plačila nespornega dela odškodnine po vložitvi tožbe, s strani prvega tožnika pa tudi zaradi prilagoditve zahtevane odškodnine izvedenskemu mnenju. V pravdni uspeh tožnikov pa je potrebno všteti tudi po vložitvi tožbe plačan nesporni del odškodnine. Upoštevaje spremembo odločitve o glavni stvari sta tožnika od prvotno zahtevanega celotnega zneska odškodnine v višini 18.819,20 EUR (8.360,64 EUR in 10.458,56 EUR) uspela z zneskom 9.700,00 EUR (prvi tožnik z zneskom 2.900,00 EUR in druga tožnica z zneskom 6.800,00 EUR) ter sta tako v pravdi uspela z 52 % tožbenega zahtevka. Vsota tožnikoma priznanih in pritožbeno neizpodbijanih stroškov znaša 5.450,44 EUR, zato sta upravičena do povrnitve 2.834,22 EUR. Vsota toženi stranki priznanih in pritožbeno neizpodbijanih stroškov znaša 94,09 EUR in je upravičena do povrnitve 48 % tega zneska, to je 45,16 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka tožnikoma tako pravilno povrniti znesek 2.789,05 EUR in ne 1.901,94 EUR, kot je to odločilo prvostopno sodišče. Napačen znesek je bilo zato potrebno nadomestiti s pravilnim zneskom (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožečih strank zaradi neutemeljenosti uveljavljanih pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje v zvezi z izpodbijano sodbo niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožečima strankama, ki sta v pritožbenem postopku delno uspeli, priznalo potrebne priglašene pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeči stranki sta uspeli z zneskom 2.700,00 EUR od pritožbeno spornih 7.495,60 EUR (2.121,58 za prvega tožnika in 5.374,04 EUR za drugo tožnico), torej s 36 %. Tako je pritožbeno sodišče, upoštevaje pritožbeno sporno vrednost, tožniku priznalo 400 točk za sestavo pritožbe v skladu s tarifno številko 21/1 Odvetniške tarife – OT, ki se v obravnavanem primeru uporablja na podlagi na podlagi 41. člena Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT, in 20 točk za poročilo tožniku o uspehu pritožbe v skladu s tarifno številko 39/4 OT, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR skupaj znaša 192,78 EUR, priznalo pa je tudi 2% vrednosti storitve za materialne stroške (3,85 EUR) in 10% povečanje nagrade zaradi zastopanja dveh strank (19,66 EUR) ter 20 % DDV na vrednost odvetniških storitev (21,62 EUR), skupaj tako 237,91 EUR za odvetniške storitve, poleg tega pa je pritožbeno sodišče priznalo še povračilo stroškov takse za pritožbi v zneskih 147,80 EUR in 131,36 EUR. Skupaj znašajo priznani pritožbeni stroški tožečih strank 517,07 EUR. Pritožbeno sodišče tožnikoma ni priznalo stroškov za poročilo tožniku o prejeti sodbi, saj je ta strošek potrebno priglasiti tekom prvostopenjskega postopka, prav tako pa pritožbeno sodišče ni priznalo stroška za poročilo tožnikoma o vloženi pritožbi, saj je ta storitev zajeta v sestavi pritožbe. Glede na svoj uspeh sta tožnika upravičena do povrnitve 186,14 EUR pritožbenih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnikoma v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je navedeno v izreku te sodbe (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 313. člena ZPP).