Jedro

Ker tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje, da bi bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače in glede na to, da so bili za izdajo izpodbijane delne sodbe na podlagi pripoznave izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP, izpodbijana delna sodba na podlagi pripoznave ni bila izdana v nasprotju z določbami ZPP. To pa pomeni, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane delne sodbe na podlagi pripoznave ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi dne 30. 12. 2011, sklenjena med tožnikom in toženo stranko za delovno mesto „upravljalec knjigoveških strojev“, sklenjena za nedoločen čas. V II. točki izreka je ugotovilo, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo 31. 12. 2014, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2011. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za čas od 1. 1. 2015 do dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, mu za isto obdobje obračunati bruto zneske plače, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal pri toženi stranki v višini 1.064,17 EUR, od navedenega zneska odvesti akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter tožniku plačati mesečne neto zneske plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika (št. fiduciarnega računa izhaja iz izreka III. točke), v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, pod izvršbo. V IV. točki izreka je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je tožnik 29. 1. 2015 vložil tožbo, s katero je postavil ugotovitveni zahtevek, da je med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in da je ta 31. 12. 2014 nezakonito prenehala veljati. S tožbo je uveljavljal tudi reparacijski zahtevek, namesto reintegracijskega zahtevka pa je zahteval ugotovitev trajanja delovnega razmerja v skladu s 118. členom ZDR. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo v delu, ki je predmet meritorne odločitve izpodbijane sodbe, zahtevek pripoznala, nasprotovala mu je zgolj v delu, ki se nanaša na plačilo denarnega povračila po 118. členu ZDR. Med strankama je bil sicer začet mediacijski postopek, ki pa ni bil uspešen. Sodišče prve stopnje je zato postopek, ki ga je zaradi začetka mediacijskega postopka prekinilo, nadaljevalo, nato pa 20. 4. 2015 izdalo predmetno izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave. Ta je bila toženi stranki vročena 29. 4. 2015. Tožena stranka sklepa, da pred 29. 4. 2015 ta sodba ni bila vročena niti tožniku. To dejstvo pa je relevantno zato, ker sta pravdni stranki 24. 4. 2015 uspeli skleniti izvensodno poravnavo, tožnik pa je istega dne, torej 24. 4. 2015 podal umik tožbe, ki je bil s priporočeno pošiljko poslan sodišču. Toženi stranki umik tožbe s strani sodišča formalno še ni bil poslan, vendar je z njim seznanjena in z njim soglaša. Tožena stranka se zaveda, da je očitno prišlo do „križanja“ pošte, vendar pa bi po prepričanju tožene stranke umik tožbe ne glede na to moral učinkovati, saj je bil slednji podan v skladu s 188. členom ZPP pravilno in pravočasno. Razpolaganje tožnika z zahtevkom (umik tožbe) je bilo podano med glavno obravnavo in priporočeno poslano 24. 4. 2015, to je še pred vročitvijo izpodbijane sodbe. Tožena stranka zato meni, da drugače kot s pritožbo zoper sodbo v konkretnem primeru ne more ukrepati, zato pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, glede na umik tožbe tožnika in privolitev k umiku s strani tožene stranke pa predmetni postopek ustavi ter odloči o stroških pritožbenega postopka. Podrejeno navaja, da je tožnik v času od odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in prejema denarno nadomestilo za čas brezposelnosti v višini približno 680,00 EUR. Ker z odločbo o višini odmerjenega nadomestila tožena stranka ni razpolagala, je predlagala sodišču, da jo pribavi. Tožnik glede na tretji odstavek tožbenega zahtevka (reparacijski zahtevek) torej ni upravičen do izplačila celotnega nadomestila plače, temveč zgolj do razlike med obračunano neto plačo in zneskom prejetega nadomestila, ki ga sodišče prve stopnje v izpodbijani delni sodbi ni upoštevalo. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču ter razsodi tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi. Pri tem je upoštevalo tudi tretji odstavek 338. člena ZPP, na podlagi katerega se sodba na podlagi pripoznave lahko izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače. 5. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 17. 2. 2015 in tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 4. 2015 z jasno in nedvoumno izjavo pripoznala del tožnikovega tožbenega zahtevka, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave. Glede na to, da ni šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP) in ker tožena stranka pripoznave ni preklicala do izdaje sodbe, je imelo sodišče prve stopnje v prvem odstavku 316. člena ZPP podlago za izdajo izpodbijane sodbe. Ker tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače in glede na to, da so bili za izdajo izpodbijane delne sodbe na podlagi pripoznave izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana delna sodba na podlagi pripoznave ni bila izdana v nasprotju z določbami ZPP. To pa pomeni, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožena stranka v pritožbi nadalje zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane delne sodbe na podlagi pripoznave storilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, vendar ne pojasni, katere določbe ZPP sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo oziroma jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Glede na to se pritožbeno sodišče do te pritožbene navedbe tožene stranke niti ne more opredeliti. Tožena stranka pa v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti zato, ker je tožnik podal umik tožbe, še preden je prejel izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje o delni pripoznavi tožene stranke odločilo z izpodbijano sodbo z dne 20. 4. 2015, medtem ko je tožnik umik tožbe podal 24. 4. 2015 (torej po izdaji izpodbijane sodbe). Ker je torej do umika tožbe prišlo po tem, ko je sodišče prve stopnje o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki ga je tožena stranka pripoznala, že odločalo, je takšen umik tožbe v tem delu neupošteven. To pa pomeni, da tudi iz tega razloga ni podlage za razveljavitev izpodbijane delne sodbe na podlagi pripoznave. S pritožbeno navedbo, da je izpodbijana sodba nepravilna tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožnik v času od odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer prejema nadomestilo (zaradi česar naj bi bil upravičen le do razlike nadomestila v plači in ne do celotnega nadomestila v plači) pa tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker se sodba na podlagi pripoznave zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbijati, je tudi ta pritožbena navedba tožene stranke neutemeljena.

7. Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljeni razlog, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano delno sodbo na podlagi pripoznave (353. člen ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (5. točka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).