Jedro

Revidentka, kljub temu, da v pravdi deloma ni uspela, nima pravnega interesa za revizijo. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo skladno z določbo 377. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 374. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo za razveljavitev aneksov k pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 10. 1996 in dne 9. 1. 1997, zavrnilo pa je tožbene zahtevke za pravilno določitev in obračun osnovne plače ter izplačilo razlike premalo obračunane plače od 1. 9. 1996 dalje. Sodišče je štelo, da imajo aneksi naravo odločbe o plači. Tožnica v primeru aneksa z dne 7. 10. 1996 zamudila rok za sodno varstvo, zoper aneks z dne 9. 1. 1997 pa ni ugovarjala, zato sodnega varstva ne more zahtevati. Nadaljni zahtevki niso čisti denarni zahtevki, ampak temeljijo na pravici, o kateri je bilo odločeno z aneksi, ki so postali dokončni in pravnomočni. Ker tožnica od 1. 6. 1996 prejema plačo na podlagi teh pravnomočnih aneksov oziroma odločb o višini plače in dodatkov, so njeni zahtevki neutemeljeni.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice deloma ugodilo ter je sklep v delu, ki se nanaša na aneks (podpisan sicer od obeh strank) z dne 7. 10. 1996 ter sodbo v celoti razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da je tožnica zoper anekse z dne 7. 10. 1996 zahtevala varstvo pravic, svet tožene stranke je njen ugovor zavrnil s sklepom brez pravnega pouka, zato je tožba za razveljavitev aneksa z dne 7. 10. 1996, vložena v razumnem roku, pravočasna. Glede odločitve o aneksu z dne 9. 1. 1997 pa je pritožbo zavrnilo. Štelo ga je kot pisni dokument delodajalca o spremembi plače, ki je le napačno poimenovan kot aneks, ne pa sklep. Tožnica je aneks prejela, zoper njega ni vložila ugovora, zato sodnega varstva ne more zahtevati.

Zoper zavrnilni del sklepa (drugi odstavek izreka), izdanega na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se ne strinja z materialno pravnimi zaključki sodišča, pri katerih je sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče je nepodpisan aneks k pogodbi o zaposlitvi spremenilo v odločbo delodajalca o plači, za kar ni imelo podlage ne v vsebini ne v obliki dokumenta, in tudi ne v volji tožene stranke kot delodajalca. Ker spremembe pogodbenih pravic niso bile potrjene s podpisom aneksa pogodbe o zaposlitvi, ta ni stopil v veljavo, zato tožnica varstva pravic pri delodajalcu tudi ni zahtevala. Tožena stranka pa potem ni izkoristila možnosti, da določi plačo s sklepom, zoper katerega bi tožnica lahko uveljavljala varstvo pravic.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Predmet revizijske presoje je izrecno le tisti del izpodbijanega sklepa, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo zavrženje tožbe z zahtevkom za razveljavitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 1. 1997. V preostalem delu je tožnica s pritožbo uspela.

Revizijsko sodišče se v načelu strinja z navedbami v reviziji, da predlogu pogodbe o zaposlitvi (enako tudi predlogu za spremembo neke pogodbene določbe), ni mogoče dati narave enostranskega sklepa delodajalca zgolj na podlagi dejstva, da predloga pogodbe druga pogodbena stranka noče podpisati. Vendar pa stranka, ki pogodbe noče podpisati, iz tega naslova tudi nima tožbenega zahtevka za "razveljavitev" oziroma sodno presojo nepodpisanega predloga pogodbe. Tako možnost je Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) urejal le ob prehodu na pogodbeno urejanje delovnih razmerij (135. člen ZDR (1990)). Posledica v primeru nepodpisa aneksa k pogodbi o zaposlitvi je lahko le, da tak aneks kot tak ne more imeti ne pravnih ne dejanskih posledic. To v primeru tožnice sicer pomeni, da na podlagi nepodpisanega aneksa ne bi bila upravičena do višje plače, ki bi ji šla na njegovi podlagi od 1. 1. 1997 dalje (količnik 5,600 namesto prejšnjega 5,432 po aneksu z dne 7. oziroma 8.10.1996, ki ga je tožnica podpisala).

Tožnica v tožbi vrednosti spornega predmeta ni navada. Njen tožbeni zahtevek, kot je bil postavljen v točki 2 tožbenega predloga se je glasil le na "upoštevanje poleg osnovnega količnika še količnika za naziv". V točki 1 tožbenega predloga pa je zahtevala le razveljavitev enega podpisanega in enega nepodpisanega aneksa k pogodbi o zaposlitvi - in ničesar drugega. S pripravljalno vlogo z dne 24. 4. 2003 pa je poleg spremembe tožbe glede tožbenega zahtevka v točki 2 tožbenega predloga (ki je sodišče ni dovolilo) navedla tudi vrednost spornega predmeta "zaradi določitve plače" v znesku 200.000,00 SIT.

Zahtevek za pravilen obračun plače - to je obračun, skladen s pogodbo o zaposlitvi, dokončnimi sklepi delodajalca ter veljavnimi zakoni in kolektivnimi pogodbami - je premoženjski spor. Dejstvo, da je pravna podlaga za obračun plače predpis, pogodba ali posamični akt delodajalca ne spreminja narave takega spora. V takih sporih pa je po drugem odstavku 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94- ZDSS) revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča ZPP. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT.

Tožnica tožbenega zahtevka ni postavila v denarnem znesku. Kot tožbeni zahtevek je seveda mogoče upoštevati le zahtevek iz tožbe, saj spremembe tožbe sodišče ni dovolilo. To pa pomeni, da gre le za tožbeni zahtevek za določitev in obračun osnovne plače tako, da se upošteva poleg osnovnega količnika še količnika za naziv. V takem primeru bi bila tožnica na podlagi drugega odstavka 44. člena ZPP dolžna že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Ker tega ni storila, kasneje navedena vrednost spornega predmeta pa je le 200.000,00 SIT, si tožnica pravice do revizije ni zagotovila.

Glede na vse navedeno, revizija v nobenem primeru ni dovoljena. Ker vrednost spornega predmeta v tožbi ni bila navedena, kasneje navedena vrednost pa je prenizka, ni mogoče preizkusiti, ali vrednost izpodbijanega dela sodbe dosega revizijski znesek. Izpodbijani del sodbe pa je le odločitev glede aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 1. 1997. Za presojo zakonitosti predloga tega aneksa tožnica nima posebnega sodnega varstva, zato je v toliko zavrženje tožbe pravilno. Če pa se upošteva ta aneks kot enostranski sklep tožene stranke, pa tožnica nima pravnega interesa za revizijo. Tudi verjetno ni, da bi določitvi plače ugovarjala, kolikor se ji določa višja plača kot prej.

Iz določb ZPP, ki navajajo pravni interes (predvsem 181., 274., 343. in 374. člen), izhaja, da je pravni interes (pravovarstvena potreba) podana tedaj, če je tožnik glede ravnanj toženca v negotovosti in če bo to negotovost odpravilo sodišče s sodbo, in da mora biti podan tudi za vložitev pravnih sredstev. Zato je moralo revizijsko sodišče tudi pri ugotavljanju, ali obstajajo procesne predpostavke za vložitev revizije, upoštevati dejstvo, da se izpodbija sklep, s katerim je bil zavržena tožba s tožbenim zahtevkom, od katerega tožeča stranka ne more imeti nobene pravne koristi.

Več od morebitne ugoditve zahtevku, revidentka kot tožeča stranka v tem postopku ne bi mogla doseči. Ugoditev zahtevku za razveljavitev aneksa z dne 9. 1. 1997, če se ga upošteva kot sklep tožene stranke o določitvi plače, ji ne gre v korist, temveč v škodo. Upoštevanje aneksa kot predloga za spremembo pogodbe o zaposlitvi, pa ji, kot že navedeno, sodnega varstva sploh ne daje. Glede na to, kako je tožbeni zahtevek oblikovan, in glede na razveljavljeni del sodbe in sklepa, izpodbijani sklep o zavrženju tožbe, tožnici ne more škodovati. O njenem zahtevku za pravilen obračun osnovne plače in plačilo razlike premalo izplačane plače od 1. 9. 1996 dalje bo moralo sodišče prve stopnje v celoti ponovno odločati že na podlagi sklepa o razveljavitvi zavrnilne sodbe sodišča prve stopnje.

Gre torej za primer, ko revidentka, kljub temu, da v pravdi deloma ni uspela, nima pravnega interesa za revizijo, zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo skladno z določbo 377. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 374. člena ZPP. Glede na to revizijskemu sodišču tudi ni bilo treba odgovarjati na revizijske navedbe, kolikor te očitajo, da sta nižji sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka in zmotno uporabili materialno pravo.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, je revizijsko sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor tožena stranka sama (155. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).