Jedro

Ker ZDR določa rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved, za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni pomemben zgolj neobstoj potreb po delavčevem delu v času podaje odpovedi, temveč je pomembno tudi, kdaj so potrebe po delavčevem delu prenehale.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo Pd 290/2003 z dne 11.2.2004 razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 27.12.2002 in 14.3.2003 o začasnem čakanju tožnice na delo od 26.2.2003 dalje in ji za čas veljavnosti teh sklepov priznalo v breme tožene stranke prikrajšanje pri plači, do katere bi bila upravičena, če bi delala. Razveljavilo je tudi odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27.8.2003 in odločilo o reintegraciji tožnice. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje navedeno sodbo sodišča prve stopnje glede začasnega čakanja na delo in pravic iz delovnega razmerja za to obdobje potrdilo, glede odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracije tožnice pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (Sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 605/2004-3 z dne 10.3.2005).

V delno ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno ugodilo tožničinemu zahtevku za razveljavitev odločbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27.8.2003 in njenemu reintegracijskemu zahtevku. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka že v času predhodne odsotnosti tožnico s 30.12.2002 na podlagi spremenjene sistematizacije delovnih mest razporedila na delovno mesto strokovnega referenta, ki je nadomestilo tožničino dotedanje delovno mesto referenta kadrovskih in splošnih zadev, hkrati pa je bila na tožničino delovno mesto v času njene odsotnosti razporejena druga delavka, je zaključilo, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in za vrnitev tožnice na delo. Ugotovilo je, da je glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga potrebno upoštevati zgolj stanje v času sporne odpovedi, ko tožena stranka delavcev na delovnem mestu strokovni referent ni več potrebovala, ker so bila ta dela prerazporejena drugim izvajalcem, z drugim ustreznim prostim delovnim mestom za tožnico pa tožena stranka ni razpolagala.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na katere se sklicuje tožena stranka, niso nastali šele v avgustu 2003, saj je tožena stranka vse od decembra 2002 dalje zatrjevala, da za tožnico ni dela in s tem utemeljevala svoj sklep o napotitvi tožnice na začasno čakanje na delo. Ne glede na to, pa bi moralo sodišče upoštevati, da je bila na tožničinem delovnem mestu že v letu 2002 v času tožničinega suspenza in takratnega disciplinskega postopka, ki ni bil zaključen z izrekom disciplinskega ukrepa, razporejena druga delavka.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala. Zato s tega vidika sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Na podlagi določb 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02) je prenehanje potreb po delavčevem delu bistveni element poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V spornem obdobju je to veljalo tudi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Navedeni rok za podajo odpovedi je bil opredeljen kot izključevalni rok in po poteku tega roka delodajalec pogodbe o zaposlitvi ni mogel več zakonito odpovedati (glej sodba VIII Ips 109/2006 z dne 25.4.2006). Pri tem ZDR instituta začasnega čakanja na delo ni več poznal. Glede na gornje določbe ZDR je zmotno stališče sodišča, da je za presojo zakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravno pomembno zgolj stanje potreb po tožničinem delu v času podaje odpovedi koncem avgusta 2003. Z vidika takratne opredelitve zakonskih rokov za podajo odpovedi je pravno pomemben nastanek poslovnega razloga in vedenje tožene stranke o tem, to je, od kdaj ni bilo več potreb po tožničinem delu. Zaradi zmotne presoje, da je pravno pomembno zgolj stanje potreb po tožničinem delu v času podaje sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se sodišče neutemeljeno ni opredelilo do tega, kaj je z vidika potreb po tožničinem delu in z vidika nastanka poslovnega razloga pomenilo dejstvo, da je bila tožnica predhodno poslana na "začasno čakanje" in da po razporeditvi na delovno mesto strokovnega referenta na tem delovnem mestu v skladu z odredbami tožene stranke v letu 2003 dela sploh ni nastopila in opravljala. Tako dejansko ni bilo ugotovljeno, kdaj je nastopil poslovni razlog za sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi in kdaj je bila tožena stranka z nastankom tega razloga seznanjena. Od teh dejstev je odvisno, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravočasna in zakonita.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Po ugotovitvi pravno pomembnih dejstev v zvezi z začetkom teka rokov za podajo odpovedi iz petega odstavka 88. člena ZDR bo lahko sodišče v zadevi zakonito odločilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.