Jedro

Dolžnik je s svojim odlašanjem povzročil končanje stečajnega postopka, ki je tekel v prazno, saj zaradi odsotnosti stečajne mase njegov osnovni namen ni mogel biti dosežen, drugotnega namena (odpusta obveznosti) pa dolžnik v vsem tem času ni zasledoval. Tako sploh ni bilo razlogov za nadaljevanje tega postopka.

Namen nobenega stečajnega postopka ni, da bi upniki pridobili izvršilni naslov za svoje terjatve, temveč je namen stečajnega postopka, tako stečajnega postopka nad pravno osebo kot postopka osebnega stečaja, poplačilo upnikov. Kadar tega namena ni mogoče doseči, je preizkus terjatev za sam stečajni postopek brezpredmeten.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se 1.) postopek osebnega stečaja konča in 2.) razreši upravitelj.

2. Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožila dolžnik in upnik.

3. Dolžnik navaja, da mu je bilo rečeno, da lahko do zaključka stečajnega postopka vloži predlog za odpust obveznosti, tega pa še ni storil, ker ve, da takšni postopki trajajo kar nekaj časa oziroma nekaj let in tudi ni vedel, da se lahko zaradi tega stečajni postopek tudi preneha. Od začetka stečajnega postopka pa je poteklo komaj nekaj mesecev. Pripravil je predlog za odpust obveznosti in ga oddal na sodišču. Še vedno je brez službe in prihodkov ter nima možnosti poplačati obveznosti. Brez uspešno opravljenega stečajnega postopka ne bo mogel ponovno normalno zaživeti.

4. Upnik navaja, da določbe 5. odstavka 378. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti v postopku osebnega stečaja, opraviti je treba preizkus terjatev. Del sklepa o končanju postopka osebnega stečaja je tudi seznam neplačanih priznanih obveznosti, ki ga mora pripraviti upravitelj in predstavlja izvršilni naslov za izterjavo teh obveznosti. Izrek sklepa torej ni v skladu s 396. členom ZFPPIPP.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O dolžnikovi pritožbi

6. Postopek osebnega stečaja se je začel s sklepom z dne 6.12.2013, medtem ko je bil predlog vložen že 8.10.2013, izpodbijani sklep pa je bil izdan 13.1.2015. To pomeni, da je tekel več kot eno leto in ne le nekaj mesecev. Iz končnega poročila upravitelja tudi izhaja, da je opozarjal dolžnika na možnost odpusta obveznosti, česar dolžnik ne izpodbija, dolžnik pa vse do izdaje izpodbijanega sklepa tega predloga ni vložil. Vložil ga je šele 19.1.2015, torej takrat, ko je vložil pritožbo.

7. Osnovni namen postopka osebnega stečaja je poplačilo vseh navadnih upnikov stečajnega dolžnika, ki naj bi bili poplačani hkrati in v enakih deležih (382. člen ZFPPIPP). Že iz otvoritvenega poročila je razvidno, da stečajni dolžnik nima nobenega premoženja in da stečajne mase ni. Drugi namen, ki ga lahko dolžnik zasleduje s tem postopkom, je odpust obveznosti. Dolžnik vse do izdaje izpodbijanega sklepa takega predloga ni vložil. To pomeni, da ni bilo nobenega razloga, da bi se postopek osebnega stečaja še vodil, pri čemer bi bilo smiselno ta postopek končati že najkasneje, ko je upravitelj ugotovil, da ni nobenega premoženja in da dolžnik niti do predložitve otvoritvenega poročila ni predlagal odpusta obveznosti, torej že v marcu 2014. Že takrat je bilo namreč dokončno jasno, da osnovnega namena postopka osebnega stečaja ne bo mogoče doseči, prav tako pa tudi ne drugotnega namena – odpusta obveznosti, saj dolžnik tega namena ni zasledoval. To pomeni, da v takih primerih od postopka osebnega stečaja ni nobenega učinka, razen nastajanja nepotrebnih stroškov, ki jih ni mogoče poplačati, trošijo pa se proračunska sredstva, založena kot začetni predujem.

8. Ob tem je dolžnik postopek osebnega stečaja predlagal že 8.10.2013, tako da je imel za vložitev predloga za odpust obveznosti 13 mesecev časa, pa tega ni storil. Postopek odpusta obveznosti se lahko izvede le znotraj postopka osebnega stečaja (2. odstavek 397. člena ZFPPIPP), torej je treba predlog vložiti najkasneje do izdaje sklepa o končanju tega postopka. Dolžnik je tak predlog vložil šele hkrati z obravnavano pritožbo, torej po tem, ko je bil postopek osebnega stečaja končan. Tak prepozen predlog pa ne more preprečiti končanja postopka osebnega stečaja.

9. Dolžnikova pritožba tako ni utemeljena. Dolžnik je s svojim odlašanjem povzročil končanje stečajnega postopka, ki je tekel v prazno, saj zaradi odsotnosti stečajne mase njegov osnovni namen ni mogel biti dosežen, drugotnega namena pa dolžnik v vsem tem času ni zasledoval. Tako sploh ni bilo razlogov za nadaljevanje tega postopka.

O upnikovi pritožbi

10. Če ni v oddelku 5.11 ZFPPIPP, torej v oddelku, ki ureja postopek osebnega stečaja, drugače določeno, se za ta postopek smiselno uporabljajo pravila, določena od oddelkih od 5.1 do 5.10 ZFPPIPP, torej v oddelkih, ki urejajo stečajni postopek pravnih oseb (1. odstavek 383. člena ZFPPIPP), razen točno določenih členov ZFPPIPP, ki so taksativno našteti v 2. odstavku 383. člena ZFPPIPP, med njimi pa ni 378. člena ZFPPIPP, ki ureja končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom.

11. Upnik ima sicer prav, ko navaja, da 396. člen ZFPPIPP določa, da je del sklepa o končanju postopka osebnega stečaja tudi odločitev, katere terjatve upnikov, ki so bile prijavljene v postopku osebnega stečaja, so priznane, in o znesku teh terjatev, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan, ter naložitev stečajnemu dolžniku, da plača neplačani del terjatev, pri čemer so terjatve navedene v seznamu neplačanih terjatev, ki ga predloži upravitelj.

12. Vendar je treba v postopku osebnega stečaja smiselno uporabiti tudi pravila o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom, torej 378. člen ZFPPIPP, katerega uporabe ne izključuje niti 396. člen ZFPPIPP. 378. člen ZFPPIPP določa, da se v primeru, ko stečajna masa ne zadošča niti za plačilo stroškov stečajnega postopka, stečajni postopek konča brez razdelitve upnikom, preizkus terjatev pa se v tem primeru ne opravi. To je tudi logično, saj namen nobenega stečajnega postopka ni, da bi upniki pridobili izvršilni naslov za svoje terjatve, temveč je namen stečajnega postopka, tako stečajnega postopka nad pravno osebo kot postopka osebnega stečaja, poplačilo upnikov. Kadar tega namena ni mogoče doseči, je preizkus terjatev za sam stečajni postopek brezpredmeten. Ugotovitev terjatev namreč služi njihovemu poplačilu, seznam neplačanih priznanih terjatev, ki predstavlja izvršilni naslov skupaj s sklepom o končanju postopka osebnega stečaja, pa je le stranski produkt tega postopka, nikakor pa ni namen postopka doseči tak seznam oziroma izvršilni naslov.

13. Višje sodišče pa ugotavlja, da je upravitelj že v otvoritvenem poročilu zapisal, da v skladu s 5. odstavkom 378. člena ZFPPIPP ne bo izdelal osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Sodišče prve stopnje se je s tem očitno strinjalo, saj upravitelju ni naložilo, naj kljub svojemu stališču ta seznam predloži, v spisu pa tudi ni nobene vloge upnikov, ki bi temu nasprotovali. Ob tem je moralo biti tudi pritožniku jasno, kaj tak zapis pomeni. Iz tega pa se da sklepati, da so upniki s tem soglašali. To je še posebej logično, ko je bilo jasno, da ni nobene stečajne mase, razen začetnega predujma, založenega iz sredstev brezplačne pravne pomoči, kar hkrati tudi pomeni, da ni bilo nobenih sredstev, iz katerih bi se lahko izplačala nagrada upravitelju za preizkus terjatev, kar pomeni, da bi moral to delo opraviti zastonj, brez plačila.

14. Upnikova pritožba tako ni utemeljena, saj pridobitev izvršilnega naslova ni namen postopka osebnega stečaja, uporaba 378. člena ZFPPIPP pa ni izključena.

15. Odločitev prvostopnega sodišča je tako pravilna in ni obremenjena s kakšno kršitvijo, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZPP), zato je višje sodišče neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).