Jedro

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2013 in odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 9. 1. 2013 v 2. točki izreka. Sodišče je odločilo, da višina Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 znaša 255,52 EUR mesečno in se izplačuje mesečno za pretekli mesec. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati znesek 1.026,36 EUR v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega izplačila prenizke štipendije do poplačila razlike. Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške v višini 126,40 EUR v 15 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se v skladu z določbo 44. člena Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/07 s spremembami) o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s prvim dnem šolskega oziroma študijskega leta, saj vlaganje zahtevkov zunaj poziva ni mogoče. Kdor zamudi rok za oddajo vloge, Zoisove štipendije za tekoče šolsko oziroma študijsko leto, ne more pridobiti. Ker se o Zoisovi štipendiji odloči od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta, morajo biti na ta dan izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev ali nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Na ta dan mora namreč vlagatelj izpolnjevati splošne pogoje iz 9. člena ZŠtip, ki morajo biti izpolnjeni ves čas prejemanja štipendije. Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, je to razlog za zavrnitev zahtevka. Do dodatka za bivanje je po prepričanju tožene stranke štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje prvi dan šolskega oziroma študijskega leta in je hkrati najkasneje v treh dneh od dneva te nastanitve uredil prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu pri pristojnem organu. Prijavo začasnega prebivališča ureja Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb, Ur. l. RS, št. 59/06 - UPB-1 in 111/07). Tožena stranka nadalje poudarja, da je na podlagi ZŠtip, ki je veljal v času odločanja o dodeljevanju Zoisovih štipendij za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013, skladno s prvim odstavkom 30. člena dodatek za bivanje pripadal štipendistu, ki se je izobraževal izven kraja stalnega prebivališča v višini 79,00 EUR, ali pa je štipendistu pripadal dodatek za prevoz v primestnem ali medkrajevnem prometu v oddaljenosti 5 km in več do kraja izobraževanja in sicer v višini največ 93,00 EUR, odvisno od oddaljenosti do kraja izobraževanja in subvencije za prevoz po drugih predpisih (dodatek za prevoz). Namen zakonodajalca je bil dodeliti dodatek tistim štipendistom, ki imajo večje stroške, povezane z izobraževanjem, bodisi zaradi vsakodnevne vožnje v kraj izobraževanja, bodisi zaradi bivanja v kraju izobraževanja. Tožena stranka s tem v zvezi opozarja tudi na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 57/12 - ZPCP-2D). Navedeni predpis se je sicer začel uporabljati 20. 8. 2012, vendar pa, ker je bil poziv za dodelitev Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 objavljen že junija 2012, tega poziva ni bilo več mogoče spremeniti, niti popraviti obrazcev vloge. Ker morajo biti pogoji za dodelitev pravice izpolnjeni z dnem dodelitve, je tožena stranka kot pravočasno prijavo začasnega prebivališča za študente upoštevala prijavo do vključno 4. 10. 2012, saj v skladu z ZPPreb to dokazuje, da se je štipendist v kraju izobraževanja nastanil v začetku šolskega oziroma študijskega leta. Kot dokaz dejanskega bivanja tako ne zadostuje le sklenjena najemna pogodba. Tudi ni relevantno, da predpisi o štipendiranju in javni poziv za leto 2012/2013 niso predpisovali obveznosti prijave začasnega prebivališča in tudi ne napotovali na ZPPreb, saj je bila, kot že rečeno, tožena stranka vezana na uradne evidence o prijavi začasnega prebivališča. Sodišče se sicer ni opredeljevalo do vprašanj tako imenovanih medletnih sprememb, vendar kljub temu tožena stranka opozarja na določbo 47. člena ZŠtip. Tako so spremembe, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, zaradi katerih bi moral štipenditor razveljaviti odločbo ter ponovno odločiti o štipendiji, le tiste spremembe, ki vplivajo na to, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne. Prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja ni takšna sprememba oziroma okoliščina, ki bi vplivala na status posameznika ter obstoj štipendijskega razmerja, zato v tem primeru tudi ne gre za medletno spremembo. Vendar tudi, če bi šlo za medletno spremembo, se ta lahko upošteva šele od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe oziroma po vložitvi zahteve. Ker tožnik do 4. 10. 2012 ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, temveč je to storil šele 9. 10. 2012, po mnenju tožene stranke, pogoje za dodelitev dodatka za bivanje z dnem vpisa v izobraževalni program ni izpolnjeval, kar pomeni, da do njega ni upravičen. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

V odgovoru na pritožbo tožnik prereka vse navedbe tožene stranke ter poudarja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 9. 1. 2013. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odmeril Zoisovo štipendijo za študijsko leto 2012/2013 v višini 169,99 EUR mesečno.

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen tudi do dodatka za bivanje v kraju študija, glede na to, da se izobražuje izven svojega stalnega prebivališča. Tožena stranka mu tega dodatka ni priznala, ker je štela, da bi moral imeti prijavljeno začasno prebivališče, najkasneje dne 4. 10. 2012. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v ZŠtip, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. Omenjeni zakon v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da ima tožnik stalno prebivališče v A., da študira na Fakulteti B. v C.. Tožnik je dne 26. 9. 2012 vložil vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za študijsko leto 2012/2013. Že v vlogi je navedel, da se bo v omenjenem študijskem letu izobraževal izven kraja svojega stalnega prebivališča in da bo stanoval na naslovu D. 16, C. Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je tožnik toženi stranki posredoval tudi potrdilo o prijavi začasnega prebivališča, iz katerega izhaja, da je na začasnem naslovu prijavljen od 9. 10. 2012 do 9. 10. 2013. Iz navedb tožnika, ki jih tožena stranka ne prereka izhaja, da ima sklenjeno najemno pogodbo ter da je že pred 1. 10. 2012 stanoval na začasnem naslovu. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je tožnik že v začetku študijskega leta, torej na dan 1. 10. 2012 bival na začasnem naslovu v C.. S tem pa je že na dan začetka študija tudi izpolnjeval pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot na primer Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014, Psp 358/2014 z dne 23. 10. 2014 itd., poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V tem primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oziroma višino te štipendije. Pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pri Zoisovi štipendiji izhaja iz prve alineje prvega odstavka 30. člena ZŠtip, kjer je določeno, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Niti ZŠtip, niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij, niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v spornem obdobju, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja. Prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Za odločitev v zadevi je torej bistvena ugotovitev, da je tožnik že v začetku študijskega leta, torej s 1. 10. 2012 prebival v kraju študija in te ugotovitve tožena stranka tudi ne prereka, temveč se zgolj sklicuje na prijavo začasnega prebivališča, ki pa, kot je bilo že obrazloženo, za rešitev sporne zadeve ni odločilna. Ker so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, je sodišče prve stopnje tožniku ta dodatek tudi pravilno prisodilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.