Jedro

Z izvedbo dokazov ni mogoče dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage. Prav tako sodišče ne sme preverjati resničnosti dejstev, ki niso bila obrazloženo prerekana in se štejejo za priznana.

Predhodno zdravstveno stanje tožnika, ki se pred škodnim dogodkom ni izražalo v obliki bolečin ali drugih nevšečnosti, ne more predstavljati krivdnega prispevka oškodovanca k škodi, ki jo je utrpel v škodnem dogodku. Kot vzrok škode se lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca.

Doktrina „egg-shell skull“ temelji na razlikovanju med predvidljivostjo škodnega dogodka in (ne)predvidljivostjo konkretne pojavne oblike in obsega škode. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ki mu je nastala zaradi posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja. Med takšno stanje sodijo tudi pred škodnim dogodkom nastale degenerativne spremembe, ki oškodovancu niso povzročale nobenih težav, je pa zaradi njih, v posledici škodnega dogodka, obseg škode večji.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izreku pod točko II/1 spremeni tako - da se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 31.365,00 EUR za čas od 26. 1. 2007 do 4. 9. 2009 z a v r n e, - da tožena stranka za zavrnjeni del obrestnega dela zahtevka ne odgovarja solidarno z dolžnikom D. d.o.o.,;

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sklep in sodba z dne 22. 6. 2012 ter sklep z dne 22. 8. 2012. III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom in sodbo z dne 22. 6. 2012 odločilo: - da se postopek zaradi delnega umika tožbe v znesku 16.000,00 EUR v tem delu ustavi (točka I izreka); - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 31.365,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2007 do plačila s tem, da do višine 21.863,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2007 dalje odgovarja solidarno z dolžnikom D. d.o.o. po pravnomočni delni zamudni sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ipd 1351/2009 (točka II/1 izreka); - da se višji tožbeni zahtevek (zahtevek za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 1. 2007 dalje do plačila) zavrne (točka II/2 izreka); - da bo o pravdnih stroških odločeno s posebnim sklepom (točka II/3 izreka).

S sklepom z dne 22. 8. 2012 pa je isto sodišče odločilo še o stroških ter toženi stranki ter stranskemu intervenientu naložilo, da tožeči stranki nerazdelno plačata 906,19 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep in sodbo z dne 22. 6. 2012 ter sklep z dne 22. 8. 2012 vlaga pritožbo tožena stranka. Sklep in sodbo z dne 22. 6. 2012 izpodbija v 1. točki II. odstavka izreka, sklep z dne 22. 8. 2012 pa v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani odločitvi spremeni, podredno pa ju razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je sodišče zmotno zavrnilo ugovor tožene stranke, da je k nastanku škode prispevala tudi tožeča stranka. Ne drži, da tožena stranka ni ugovarjala, da je imel tožnik na voljo prenosni oder, saj je med celotnim postopkom trdila, da je bil delavec seznanjen z vsemi varnostnimi ukrepi na gradbišču ter da je delavcu nudila varnostno opremo, ta pa si je omenjeni način dela izbral sam (7. točka vloge tožene stranke z dne 2. 2. 2010 ter 3. točka vloge stranskega intervenienta z dne 7. 12. 2011). S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledica te kršitve je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja na zaključek izvedenca V. S., ki je v izvedeniškem mnenju povedal, da do nezgode ne bi prišlo, če tožeča stranka ne bi uporabila za delo neustreznih lestev; da si je lestev zavestno izbrala tožeča stranka sama; da je bil oder na koleščkih na razpolago in da tožeča stranka ni spoštovala določil ZVD. Tudi priča F. B. je izpovedal, da so delavci imeli na voljo poleg lestve tudi oder (grušt). Nadalje sta tudi tožnik in priča H. K. izpovedala, da je bila zaščitna oprema delavcem na voljo in jo je lahko vsak vzel. Meni, da je za delovno nezgodo odgovorna v prvi vrsti tožeča stranka, in sicer v višini 40 %, tožena pa je k nastanku škodnega dogodka prispevala v 60 %. V nadaljevanju opozarja, da je izvedenec medicinske stroke glede poškodb, ki jih je tožnik utrpel pri delovni nezgodi, jasno povedal, da ne gre za t.i. travmatsko diskus hernijo, ki bi bila posledica nezgode in da se je v času zdravljenja pojavila zgolj simptomatika hernije. Izvedenec je ocenil, da je diskus hernija v 50 % posledica obstoječih degenerativnih sprememb ter v 50 % posledica delovne nezgode. Povedal je tudi, da je velika verjetnost, da bi do simptomatike diskus hernije prišlo v bodoče tudi, če ne bi bilo nezgode z dne 26. 1. 2007, in sicer ob neki normalni obremenitvi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo diskus hernijo za posledico obravnavane delovne nezgode. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 401/96 z dne 4. 8. 1997 ter II Ips 844/93 z dne 13. 4. 1995. V prvi zadevi je bilo odločilno, da se pri tožnici sporno obolenje ne bi razvilo, če se toženka ne bi okužila. Enako je bilo tudi v primeru II Ips 844/93, v katerem je bila vzročna zveza med prometno nesrečo in amputacijo noge vzpostavljena ravno zaradi dejstva, da verjetno ne bi prišlo do embolizacije in strdkov ter končno do amputacije, če ne bi bilo prometne nesreče. Konkreten primer se od obeh navedenih primerov razlikuje ravno v tem, da bi se po mnenju izvedenca pri oškodovancu diskus hernija v prihodnosti zelo verjetno razvila ob neki normalni obremenitvi tudi, če ne bi bilo delovne nezgode z dne 26. 1. 2007. Zato uporaba doktrine jajčne lupine v konkretnem primeru ni utemeljena. Diskus hernija zato sploh ni v pravnorelevantni vzročni zvezi z delovno nezgodo. V kolikor pa bi sodišče vzročno zvezo že priznalo, pa je potrebno upoštevati, da je po mnenju izvedenca medicinske stroke delovna nesreča k nastanku diskus hernije prispevala zgolj v 50 %. Tudi pri odmeri odškodnine za materialno in nematerialno škodo je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da diskus hernije ni mogoče pripisati delovni nezgodi oziroma je le-ta v največ 50 % posledica nezgode. Odškodnina je odmerjena tudi previsoko in odstopa od ustaljene sodne prakse. Pravična odškodnina za nematerialno škodo, ob predpostavki, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, znaša 23 povprečnih plač (odločbe VS30003750, VS001218, VS002068) in ne v višini 30,6 povprečnih mesečnih plač. To potrjuje tudi pravnomočna delna zamudna sodba Delovnega in socialnega sodišča I Pd 1351/2009 z dne 2. 3. 2010. S to sodbo je sodišče odločalo o istem historičnem dogodku ter je tožeči stranki odmerilo odškodnino na 21.863,77 EUR. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče priznalo tožeči stranki odškodnino v višini 13.000,00 EUR oziroma 13,3 povprečne mesečne plače. Pritožnik meni, da bi tožeči stranki, upoštevajoč že citirane odločbe, pripadala odškodnina največ v višini 11 povprečnih mesečnih plač. Tudi za strah je odškodnina previsoka. Pravično denarno odškodnino bi predstavljal denarni znesek v višini 1 povprečne plače. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prisodilo tožeči stranki odškodnino v višini 15.000,00 EUR oziroma 15,3 povprečne plače. Izpostavlja, da posledic diskus hernije ni mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine za nematerialno škodo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma vsaj ne v celoti. Glede na siceršnje zmanjšanje življenjske aktivnosti bi bila primerna odškodnina 10 do 12 povprečnih plač. Pri končnem izračunu bi bilo potrebno upoštevati tudi soprispevek tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka. Nepravilna je odločitev tudi v obrestnem delu. Res je, da odškodninska obveznost zapade z nastankom škode (165. člen OZ), vendar pa tožena stranka pride v zamudo šele, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, zahteva od njega, da izpolni obveznost (299. člen OZ). Ker sodišče takšnega predpravdnega opomina v sodbi ni ugotovilo, niti ga tožeča stranka ni zatrjevala, ji pripadajo obresti šele od vložitve tožbe dalje, torej od 4. 9. 2009 dalje. Pritožbo vlaga tudi zoper sklep o stroških z dne 22. 8. 2012, in sicer v posledici pritožbe zoper sodbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče po spremembi sodbe ustrezno spremeni tudi stroškovno odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba zoper sklep in sodbo z dne 22. 6. 2012 je delno utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 22. 8. 2012 pa je neutemeljena.

Glede pritožbe zoper sklep in sodbo z dne 22. 6. 2012

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odgovornostjo za škodni dogodek ter zatrjevanim soprispevkom tožeče stranke k nastali škodi, pravilno ugotovilo in nato pri dejanskih ugotovitvah tudi upoštevalo, da tožena stranka trditve, da je imel tožnik na voljo oder na koleščkih, ki pa ga po svoji volji ni uporabil, ni dala. Drugačne pritožbene trditve nimajo podlage v podatkih spisa.

6. Tožena stranka je tako v odgovoru na tožbo zgolj na splošno trdila, da je sama izpolnila vse svoje obveznosti iz naslova varstva pri delu, v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2010 (list. št. 30) pa je, kljub izrecni trditvi tožnika v vlogi z dne 8. 1. 2010 (list. št. 26), da bi mu morala tožena stranka zagotoviti uporabo odra, navedla zgolj to, da je bil tožnik poučen o vseh varnostnih ukrepih na gradbišču in da so mu bila na voljo tudi vsa zaščitna sredstva. V zvezi z odri pa je v točki 9. iste vloge navedla zgolj to, da je v elaboratu le predvideno, kako se gradbeni odri uporabljajo, ne pa tudi zaveza uporabe odra v konkretnem primeru. Menila je, da navedbe o odru za konkretni primer niso relevantne. Tudi kasneje drugačnih oziroma konkretnejših trditev ni dala.

7. Pri delovnem odru gre za delovno opremo in ne za zaščitno sredstvo (1). Trditve o tem, da je imel tožnik na voljo vsa zaščitna sredstva (2), se zato na delovni oder ne morejo nanašati. Tudi sklicevanje na 3. točko vloge stranskega intervenienta z dne 7. 12. 2011 je v zvezi s tem neupoštevno. Vloga je bila dana že po opravljenem prvem naroku (286. člen ZPP) (3), poleg tega pa gre vsebinsko zgolj za povzetek izvedenčevih ugotovitev, s katerimi stranski intervenient utemeljuje svoje nadaljnje navedbe glede dokazanosti trditev tožeče stranke.

8. Neutemeljen je posledično tudi očitek o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Res je sicer, da iz izvedeniškega mnenja izhaja ugotovitev, da je imel tožnik na razpolago oder na koleščkih in da je o odru izpovedala tudi priča F. B., vendar pa sodišče dejstev, ki jih ugotovi v teku dokaznega postopka, pa pred tem niso bila (pravočasno) zatrjevana, ne sme upoštevati. Z izvedbo dokazov namreč ni mogoče dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage (4). Prav tako ne sme preverjati resničnosti dejstev, ki niso bila obrazloženo prerekana in se štejejo za priznana (5). Sodišče je torej dolžno v podlago sodbe vključiti zgolj zatrjevana dejstva in mora vanjo vključiti tudi tista, ki so bila priznana. Drugačno ravnanje bi pomenilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo. Prav tako bi preverjanje resničnosti priznanih dejstev v dokaznem postopku, oziroma dopuščanje, da se le-ta dokazujejo, pomenilo zanikanje pravice stranke, da (posredno) razpolaga z zahtevkom (6).

9. Upoštevaje tudi ostale dejanske ugotovitve, ki so povzete v točki 28. sodbe sodišča prve stopnje in jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne povzema, je zaključek, da soprispevka tožnika k nastanku škode ni bilo, pravilen.

10. Doktrina „egg-shell skull“, ki jo omenja pritožba in jo je sprejela tudi novejša sodna praksa (7), temelji na razlikovanju med predvidljivostjo škodnega dogodka in (ne)predvidljivostjo konkretne pojavne oblike in obsega škode. Po njej mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega kot je. Oškodovanec je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ki mu je nastala zaradi posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja (8). Med takšno stanje sodijo tudi pred škodnim dogodkom nastale degenerativne spremembe, ki oškodovancu niso povzročale nobenih težav, je pa zaradi njih, v posledici škodnega dogodka, obseg škode večji.

11. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bila tožnikova hrbtenica že prej degenerativno spremenjena, vendar pa tožnik pred nezgodo težav s hrbtenico ni imel. Padec je pri njem sprožil simptomatiko diskus hernije. Izvedenec je pojasnil, da do te simptomatike, če že prej ne bi bilo degenerativnih sprememb, ob padcu ne bi prišlo, če pa ne bi bilo padca, je velika verjetnost, da bi do te simptomatike vendarle v prihodnosti prišlo ob neki normalni obremenitvi.

12. Takšne ugotovitve pa ne dajejo podlage za znižanje odškodnine. Predhodno zdravstveno stanje tožnika, ki se pred škodnim dogodkom ni izražalo v obliki bolečin ali drugih nevšečnosti, tako ne more predstavljati krivdnega prispevka oškodovanca k škodi, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. Kot vzrok škode se tako lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, nima to nobenega vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem (oziroma opustitvijo) in škodnim dogodkom (to je padcem). Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja se, upoštevajoč zgoraj omenjeno doktrino, namreč v pogledu vzročne zveze presoja zgolj med (protipravnim) dejanjem oziroma opustitvijo in škodnim dogodkom (padcem), ne pa tudi v pogledu vzročne zveze med škodnim dogodkom (padcem) in konkretnim obsegom nastale škode. V konkretnem primeru pa ni sporno, da tožnikove degenerativne spremembe na nastanek nesreče niso vplivale. Stališče kot je bilo sprejeto v tej zadevi, je v novejši sodni praksi uveljavljeno.

13. Na odločitev tudi ne more vplivati z določeno stopnjo verjetnosti ugotovljena možnost, da bi se pri tožniku simptomatika diskus hernije pojavila tudi, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, vendar kasneje. Pomembno je namreč zgolj to, da je škodni dogodek dejavnik, zaradi katerega so se težave pri tožniku predčasno klinično manifestirale. Tudi o tem vprašanju se je sodna praksa že izrekla in s tem presegla oziroma odpravila morebitne dvome starejše sodne prakse (primerjaj npr. odločitev in razloge v zadevi II Ips 625/2008). Sklicevanje na dve starejši odločbi VS RS zato na presojo ne more vplivati.

14. Izvedenec kot strokovnjak ugotovi zdravstveno stanje oškodovanca in druga dejstva, do katerih je prišel na podlagi svojega strokovnega znanja ter oceni, kako ta dejstva vplivajo na druga dejstva s stališča svoje stroke. Pravilna uporaba prava pa je naloga sodišča, ki izvedensko mnenje presoja najprej po načelu proste presoje dokazov, nato pa na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi pravno pravilo. Izvedenec praviloma ne pozna prava in naloga sodišča je, da v vsakem konkretnem primeru ob pravilni uporabi prava odloči, ali je potrebno pravično odškodnino zmanjšati ali ne. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko v tem delu mnenju izvedenca, ki je težave z diskus hernijo le v 50 % pripisal nesreči, v preostalem delu pa (prej nastalim) degenerativnim spremembam, ni sledilo.

15. Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. To načelo po eni strani terja upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razpona odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku za ugotovljeno škodo po njeni širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom, zlasti stopnji in trajanju tožnikovih bolečin, teži in naravi poškodbe ter pretrpljenega strahu. Nižja odškodnina ne bi bila ustrezna satisfakcija glede na primerljivo ustaljeno sodno prakso v podobnih, hujših in blažjih primerih.

16. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 13.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.000,00 EUR in prestani strah 2000,00 EUR, skupaj torej 30.000,00 EUR (30,6 povprečne plače (9). Sklicevanje na konkretne primere pod evidenčno številko VS3003750, VS001218 in VS002068 ni ustrezno, saj ne gre za povsem primerljive situacije: tožnik je tako utrpel hujše in deloma drugačne poškodbe, njegovo zdravljenje je bilo tudi časovno daljše in povezano z večjimi nevšečnostmi, dalj časa trajajočim strahom, prav tako pa je zaradi posledic nesreče oviran na vseh področjih svojega življenja. Neustrezna je tudi primerjava z odškodnino, ki je bila tožniku priznana z zamudno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v tem postopku, saj njena višina preko prisojenega zneska ni bila stvar pritožbenega preizkusa. Tožeča stranka namreč pritožbe zoper sodbo ni vložila. Je pa pritožbeno sodišče v razlogih zapisalo, da tožnikov zahtevek utemeljen najmanj v prisojeni višini.

17. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v nezgodi utrpel zlom prvega do tretjega ledvenega vretenca, strganino dolge upogibalke palca levice, nateg vratnih mišic, udarnino hrbta, v posledici nezgode pa se je pojavila tudi simptomatika diskus hernije. Zdravljenje je skupaj trajalo 12 mesecev, tožnik je trpel številne nevšečnosti med zdravljenjem, trpel pa je tudi bolečine in sicer 3 dni hude, 3 tedne srednje hude, 6 tednov lahke ter bolečine v križu pri določenih gibih in ob klinični manifestaciji diskus hernije še nadaljnjega pol leta, to je do 20. 12. 2007. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine primerno upoštevalo vse okoliščine primera tako, da denarna odškodnina ustreza merilom iz 179. člena OZ. Prisojeni znesek tudi ne odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse. Sklicevanje na konkretne primere pod evidenčno številko VS3003750, VS001218 in VS002068, kot je že bilo pojasnjeno, ni ustrezno, saj ne gre za povsem primerljive situacije: poleg dejstva, da je tožnik utrpel hujše in deloma drugačne poškodbe, je bilo tudi njegovo zdravljenje časovno daljše in povezano z bistveno večjimi nevšečnostmi (samo primeroma pritožbeno sodišče omenja operacijo, nošenje opornice na levici, kar 19 RTG slikanj ter CT, EMG in MRI preiskavo).

18. Tožnik je po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel intenziven primaren strah v trajanju približno 10 minut. Sekundarni strah je nastopil postopoma, s stopnjevanjem bolečine, in je bil najbolj intenziven pred operativnim posegom. Kasneje se je postopno manjšal z bolečinami, trajal pa je do zaključene fizioterapije zaradi poškodbe prsta. Se je pa ta strah ponovno intenziviral po odstranitvi mavčevega steznika, ko so se pojavile bolečine v križu, ki so sevale v levo nogo in je trajal do pregleda pri nevrokirurgu, s katerim je bilo stanje znano. Tožnik trpi občasen sekundarni strah tudi po končanem zdravljenju, saj ga utemeljeno skrbi, da bi se stanje poslabšalo in bi bila potrebna operacija. Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na trajanje in intenzivnost strahu sodišče prve stopnje z odmerjeno odškodnino v višini 2.000,00 EUR tožniku namenilo primerno in pravično zadoščenje. Podlage za njeno znižanje zato ni. V zadevi VS001218, na katero se pritožba sklicuje, je bila oškodovancu, ki je utrpel intenziven kratkotrajen primarni strah ter sekundarni strah hude intenzivnosti 2 dni, srednje intenzivnosti 4 tedne in zmerne intenzitete še nadaljnjih 6 tednov, priznana celo višja odškodnina, to je 2,3 povprečne plače. Res je, da je bila v zadevi VS3003750 prisojena nižja odškodnina za strah (nekaj več kot 1 povprečno plačo), vendar pa je primarni strah pri tem oškodovancu trajal le nekaj trenutkov, pa tudi sekundarni strah je bil po trajanju krajši. Enako velja za zadevo VS002068. 19. Pritožnica nadalje neutemeljeno graja tudi odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 15.000,00 EUR, to je 15,3 povprečne plače. Po njegovih ugotovitvah, oprtih na mnenje izvedenca, tožnik zaradi posledic nesreče, s povečanimi napori izvaja delo v prisiljeni drži in tudi ni sposoben za dela, ki zahtevajo dvigovanje bremen težjih od 10 kg, pripogibanj in prisilno držo. Zaradi tega tudi ni več sposoben opravljati dela elektroinštalaterja, s povečanimi napori pa opravlja običajna gospodarska dela, kot so delo na vrtu, kidanje snega, dela na višini. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato, ob dejstvu, da je tožnik oviran na vseh področjih svojega življenja, kar znatno slabša kvaliteto njegovega življenja, prisojena odškodnina ustrezna, njeno znižanje pa neutemeljeno. Res je sicer, da se giba na zgornji meji podobnih primerov, vendar pa ne gre za takšno odstopanje, da bi to, upoštevaje tudi skupno odmerjeno odškodnino, narekovalo njeno znižanje. Primerjava z že citiranimi primeri je tudi v pogledu te škode iz že navedenih razlogov neustrezna. Predvsem je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da tožnik zaradi nesreče ne more več opravljati svojega poklica.

20. Pritožba pa utemeljeno opozarja na nepravilno odločitev v obrestnem delu zahtevka. Pravilno opozarja, da odškodninska obveznost sicer zapade z nastankom škode (165. člen OZ), vendar pa pride odgovorna oseba lahko v zamudo šele, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, zahteva od njega, da naj izpolni obveznost (299. člen OZ). Glede na to, da v konkretnem primeru tožeča stranka v tožbi ni navedla, da bi na toženo stranko naslovila obrazložen odškodninski zahtevek (in kaj takega ne izhaja niti iz dokazov, ki jih je tožnik priložil), je potrebno šteti, da je tožena stranka prišla v zamudo z vložitvijo tožbe, to je 4. 9. 2009, ko se je pravdni postopek začel (primerjaj 179. člen ZPP). Šele od tega dne dalje je zato tožnik upravičen do zamudnih obresti.

21. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo obresti od prisojenega zneska odškodnine, za čas od 26. 1. 2007 do 4. 9. 2009, zavrnilo. V tem delu zato tudi ni solidarne odgovornosti tožene stranke z dolžnikom D. d.o.o. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 22. 8. 2012

22. Spremenjena odločitev, ki se nanaša zgolj na del obrestnega dela zahtevka, na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ne vpliva. Ker pritožnik drugih razlogov za izpodbijanje te odločitve v pritožbi ni navedel, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in sklep potrdilo.

Glede pritožbenih stroškov

23. Ker je pritožnik v pritožbenem postopku uspel zgolj v pogledu odločitve o začetku teka zamudnih obresti, je pritožbeno sodišče odločilo, da do povračila pritožbenih stroškov, upoštevajoč 154. člen ZPP, ni upravičen.

(1) Tako Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme pod pojmom „delovna oprema“ razume stroj, aparat, orodje, napravo in drugo opremo, ki se uporablja pri delu. Tudi izvedenec je delovno ploščad in lestev uvrstil pod delovno opremo (primerjaj točko 2.1, stran 12 izvedeniškega mnenja) za razliko od obleke, čevljev in rokavic, ki jih je uvrstil med zaščitna sredstva.

(2) Tudi v tem delu tožena stranka ne navede konkretneje, katera zaščitna sredstva so to.

(3) Stranski intervenient sprejme pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V nadaljnjem teku pravde ima pravico opravljati pravdna dejanja v rokih, v katerih bi to lahko storila stranka, ki se ji je pridružil (1. odstavek 201. člena ZPP).

(4) Primerjaj tudi J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 355. (5) Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana in jih ni potrebno dokazovati (primerjaj 1. in 2. odstavek 214. člena ZPP). Sodišče lahko dokazovanje takšnega dejstva odredi le, če misli, da ga je stranka priznala (oziroma ga ni prerekala) z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati (1. odstavek 214. člena ZPP).

(6) Primerjaj tudi J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 365. (7) Primerjaj odločitve v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 580/2001, II Ips 1094/2008 in II Ips 625/2008. (8) Več o tem v delu Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 707 in naslednje.

(9) Ob zaključku sojenja je znašala povprečna plača v RS 978,99 EUR.