Jedro

Javnemu redu Republike Slovenije nasprotuje stališče, po katerem bi bilo mogoče zahtevati izpolnitev obveznosti v tuji valuti proti domači fizični osebi.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke tako spremeni, da je toženec B.K. dolžan plačati tožniku A.L. tolarsko protivrednost zneska 13.647 ATS s 6,85% obrestmi od 15.5.1987 dalje do plačila, z obračunom po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila ter vrniti tožniku pravdne stroške z zamudnimi obrestmi po 1. odstavku 277. člena ZOR od 3,60 SIT od 8.9.1989 dalje do plačila, od ostalega zneska 13.599,00 SIT pa od 25.10.1990 dalje do plačila, stranskemu intervenientu V.K. pa 3.000,00 SIT pravdnih stroškov vse v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene in revizijske stroške v znesku 36.063,00 SIT z zamudnimi obrestmi po 1. odst. 277. čl. ZOR od 21.4.1994 dalje v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 13.647,00 na dan sojenja dne 25.10.1990 veljavnih jugoslovanskih din z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, zavrnilo pa je glavni tožbeni zahtevek na plačilo 13.647 ATS z zamudnimi obrestmi ter podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo protivrednosti navedenega zneska s 6,85% obrestmi od 15.5.1987 dalje do plačila, obračunano po srednjem tečaju, veljavnem na dan plačila. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožeča stranka v obsegu zavrnitve njene pritožbe. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ugoditev glavnemu tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v ATS. Škoda je namreč tožniku nastala v tuji valuti, pri čemer pa je tožnik državljan Republike Avstrije in tamkaj tudi stalno živi. Njegova terjatev je denarne narave in je po določbi 1. odstavka 320. člena ZOR prinosnina. Ker ima po določbah ZOR pravico do popolne odškodnine in ker je v času sojenja sodišča prve stopnje dne 25.10.1990 veljal zakon o deviznem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 66/85 in 85/89), ki je v slučaju denarne odškodnine za gmotno škodo dopuščal plačilo v devizah v breme domače osebe in v korist tuje osebe, ki živi v tujini, je podana podlaga za spremembo sodbe sodišča druge stopnje v predlagani smeri. V okviru odprtega revizijskega roka je tožeča stranka napravila tudi obračun, iz katerega naj bi bilo razvidno, da bi bila bistveno prikrajšana v obsegu povrnitve škode, če bi obveljala sodba sodišča druge stopnje. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je deloma utemeljena.

Ker je terjatev tožeče stranke denarna terjatev in ker so denarne obveznosti prinosnine (1. odstavek 320. člena ZOR) ima revizija prav, ko v primeru obravnavane premoženjske škode zaradi načela pravice do popolne odškodnine (190. člen ZOR in vzpostavitve prejšnjega stanja v smislu 1. odstavka 185. člena ZOR opozarja na določbe zakona o deviznem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 66/85 - 85/89), ki je veljal v času sojenja (25.10.1990) in ki v svojem 16. členu pojmovno ni izključeval pravice oškodovanca - tujega državljana, da se mu odškodnina za premoženjsko škodo, nastalo v cestnem prometu, tudi v breme oškodovalca - domače osebe povrne v tuji valuti, v valuti, v kateri mu je škoda dejansko in izvirno nastala. Nižji sodišči sta torej v tem obsegu in po vsebini zmotno uporabili materialno pravo, ko sta se načelno opredelili, da izpolnitve obveznosti napram domačim fizičnim osebam ni mogoče zahtevati v tuji valuti. Pravni red v času sojenja na prvi stopnji namreč zaradi tedaj obstoječe hiperinflacije ni dopuščal tako togega stališča. Vendar pa ne glede na opisano načelno sprejemljivost revizijskih stališč ni mogoče v celoti ugoditi revizijskemu predlogu (odločitvi v skladu z glavnim tožbenim zahtevkom). V letu 1991 je namreč prišlo do osamosvojitve Republike Slovenije in do sprejema ustave ter zakonov, ki v Republiki Sloveniji urejajo valuto plačila ter devizni promet (zakon o deviznem poslovanju RS in zakon o banki Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I). Spremenile so se tudi razmere, ki so pogojevale hiperinflacijo v prejšnji državi. Javnemu redu Republike Slovenije nasprotuje stališče, po katerem bi v situaciji, kakršna je obravnavana, bilo mogoče zahtevati izpolnitev obveznosti v tuji valuti proti domači fizični osebi. Ob takšni pravni razlagi pa ni mogoče pritrditi revizijski tezi o utemeljenosti glavnega tožbenega zahtevka samo zato, ker je tožnik tuj državljan in mu je škoda nastala v tuji valuti. Odločitev o zavrnitvi glavnega tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v ATS je torej utemeljena.

Ker pa ima oškodovanec tudi glede gmotne škode pravico do popolne odškodnine, to je do oškodnine v znesku, ki je potreben, da ostane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (člen 190. ZOR), reviziji ni mogoče odreči utemeljitve, kolikor izpodbijano sodbo napada v tej smeri s prikazovanjem oškodovanja pri izplačilu odškodnine v okviru obsodilnega izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zato je pravilna uporaba materialnega prava - določbe 190., pa tudi 1. odstavka 185. člena ZOR, narekovala revizijskemu sodišču spremembo izpodbijane sodbe z delno ugoditvijo pritožbi tožeče stranke in odločitvijo v skladu s prvim predrejenim tožbenim zahtevkom, ki uveljavlja plačilo odškodnine sicer v protivrednosti domače valute glede na znesek v ATS, vendar po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Ob takšni odločitvi bo tožnik - upoštevaje specifičnosti primera (sojenje na prvi stopnji je bilo v letu 1990), vendarle odškodovan. Prejel bo toliko, kolikršna bo tedaj protivrednost ATS po uradnem tečaju. V tem obsegu je revizijsko sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo z odločitvijo, ki je razvidna iz izreka.

Ob utemeljenosti prvega podrejenega tožbenega zahtevka je bilo treba odločiti tudi o stranskem obrestnem zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila v višini 6,85 % (letne) obrestne mere zamudnih obresti. V času ugotovljenega nastanka terjatve tožeče stranke zoper toženca je člen 277/1 ZOR višino obrestne mere zamudnih obresti vezal na obrestne mere v kraju plačila. To narekuje odločitev, da mora toženec od naloženega glavnega dolga plačati tožeči stranki zamudne obresti po splošni obrestni meri zakonitih zamudnih obresti, ki je predpisana v kraju izpolnitve na sedežu tožeče stranke, in sicer od 15.5.1987 dalje. S tem pa je odločeno v skladu z obrestnim delom prvega podrejenega tožbenega zahtevka, kakor ga je postavila tožeča stranka. Odločitev o pravdnih stroških, ki so nastali na prvi stopnji, je ostala nespremenjena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi 154/3 člena ZPP naložilo tožencu vse stroške tožeče stranke iz dotedanjega postopka. Ugoditev prvemu porejenemu zahtevku namesto drugemu zato ni mogla imeti za podlago ponovno odločanje o naložitvi vseh pravdnih stroškov tožeče stranke tožencu.

Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na določbah členov 166/2 in 154/1 ZPP. Stroški tožeče stranke so odmerjeni po prijavah v pravnih sredstvih (člen 164/I do 3 ZPP) v skladu z veljavno odvetniško tarifo in taksno tarifo. Pri tem je bila upoštevana točkovna vrednost v skladu z odvetniško tarifo. Gre za 9.943,00 SIT stroškov pritožbenega postopka in za 26.120,00 SIT revizijskih stroškov.

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, 1/91-I).