Jedro

V konkretni zadevi je tožnik prošnjo za BPP podal na predpisanem obrazcu. Tožnikova prošnja za BPP je ob vložitvi obsegala vse predpisane formalne sestavine. ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen), in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne navede dejstev oz. ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. V slednjem primeru organ vloge ne sme zavreči, pač pa mora odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek (tretji odstavek 140. člena ZUP). Toženka s tem, ko je na tožnika naslovila zahtevo po opredelitvi oz. navedbi razlogov, ki utemeljujejo pritožbo, ter po pisni navedbi razlogov za pritožbo (v okviru slednje zahteve pa še po navedbi roka za vložitev pritožbe ter predložitvi sodbe, zoper katero vlaga pritožbo), dejansko ni zahtevala (formalne) dopolnitve vloge v smislu prvega odstavka 67. člena ZUP, temveč (vsebinsko) dopolnitev trditvene podlage in predložitev dokazov. Četudi tožnik na njen poziv v postavljenem roku ni ustrezno odgovoril, ob upoštevanju takšne narave toženkinega poziva slednja ni imela podlage za zavrženje tožnikove prošnje, pač pa bi morala s postopkom nadaljevati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 4001/2023 z dne 24. 1. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 349/2023 z dne 6. 12. 2023. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se toženka sklicuje na 32. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ter 66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navaja, da je tožnika s pozivom z dne 3. 1. 2024 pozvala, da svojo prošnjo za dodelitev BPP v postavljenem roku dopolni tako, da natančno opredeli oziroma navede razloge, ki utemeljujejo vložitev pritožbe, oziroma, da lahko predloži osnutek pritožbe, kolikor je ta s strani odvetnika že pripravljena. Tožnika je pozvala tudi, da navede datum (rok) za vložitev pritožbe ter priloži sodbo, zoper katero vlaga pritožbo. Tožnik je dne 9. 1. 2024 vrnil izpolnjeno izjavo k prošnji, vendar razlogov, ki utemeljujejo vložitev prošnje, datuma (roka) za vložitev pritožbe ter sodbe, zoper katero vlaga pritožbo, niti v postavljenem roku niti kasneje ni predložil, zato ni bilo mogoče preveriti obstoja pogojev za dodelitev BPP. Toženka izpostavlja, da pristojni organ za BPP ni dolžan oz. niti ne more pridobivati podatkov, ki so obvezne sestavine prošnje in jih mora prosilec predložiti sam. Tožnikova prošnja za dodelitev BPP je nepopolna in nesposobna za obravnavo, zato jo je toženka v skladu s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s 129. členom ZUP zavrgla.

2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. Pojasnjuje, da je tožnik prošnjo za dodelitev BPP izpolnil sam, v njej je podal tudi zapis, da gre za zastopanje in pravno svetovanje za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 349/2023 z dne 6. 12. 2023. Za izvajalca BPP je bila predlagana tožnikova pooblaščenka. Na poslani prošnji so navedeni vsi podatki, relavantni za ugotovitev, za katere vrsto zadeve gre ter kakšna oblika pravnega svetovanja je potrebna. Tožnik (ki je starejša oseba, živi sam, kateremu se zdravstveno stanje - tudi vid - nenehno poslabšuje in je prava neuka stranka) je napak razumel toženkin poziv k dopolnitvi vloge, in sicer tako, da je za dopolnitev prošnje potrebna zgolj izpolnitev pozivu priložene izjave.

3. Izpodbijani sklep je nezakonit, protiustaven in v neskladju z veljavno sodno prakso. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je protispisna - iz vložene prošnje za BPP namreč jasno izhaja, zoper katero sodno odločbo se vlaga pritožba, naveden je tudi datum izdaje sodbe, iz katerega je mogoče razbrati, da obstaja velika verjetnost, da običajni (30-dnevni) rok za pritožbo še ni potekel. Organ za BPP ima osnovno dolžnost, da pri obravnavi vloge tudi sam opravi določene poizvedbe. V primeru, da gre za prava neuko stranko, vloga pa ni popolnoma nepopolna ali nerazumljiva, mora v skladu s sodno prakso naslovnega sodišča (sodba, III U 115/2014 z dne 25. 4. 2014) organ za BPP tudi sam pri sodišču preveriti določene osnovne podatke o zadevi. Sporna je tudi odločitev, da se prošnja zavrže kot nepopolna in nerazumljiva, v zvezi s čemer se tožnik sklicuje na sodbo tega sodišča, I U 346/2011 z dne 8. 3. 2011, pri kateri je šlo v bistvenem za enako stanje kot v danem primeru. Izpolnjeni so bili vsi razlogi za meritorno obravnavo tožnikove prošnje, ki pa je toženka ni izvedla. Prošnja ni bila do takšne mere nerazumljiva, da je organ za BPP ne bi bil zmožen obravnavati. Z minimalno poizvedbo znotraj toženkine evidence bi bilo mogoče ugotoviti, do kdaj je rok za pritožbo zoper sodbo, glede na to, da je bil tožnik zavrnjen v celoti, pa tudi, da se po vsej verjetnosti pritožuje zoper sodbo v celoti. Organ za BPP odloča po ZUP, zato je določena mera pomoči prava neuki stranki pričakovana in upravičena. V zadevi gre za presojo upravičenosti do vložitve rednega pravnega sredstva, zato bi v primeru meritorne obravnave prošnje tej moralo biti ugodeno. Organ za BPP nima pravice ali pristojnosti vsebinske presoje upravičenosti dostopa do sodnega varstva, temveč lahko vsebinsko presojo zadeve opravi le na podlagi prima facie presoje vsebine. Ker je bil tožnik s prvostopenjsko sodbo v celoti zavrnjen in je sodišče meritorno odločalo, je logičen zaključek, da njegov zahtevek ni bil nedopusten ter da je šlo pred prvostopenjskim sodiščem za obravnavo dejstev in navedb, kjer je sodišče na koncu odločilo, da zahtevek zavrne. Namen pritožbe je, da instančno sodišče presoja, ali je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno. Pravica do pritožbe je ustavno zagotovljena (25. člen Ustave) in varovana, kakršnokoli poseganje vanjo s strani organa za BPP je protiustavno in nedopustno. Poleg tega je bila pritožba vložena dva dni pred potekom roka za dopolnitev prošnje za BPP, organ za BPP pa bi mogel in moral ugotoviti, da so pogoji za dodelitev BPP po vloženi prošnji izpolnjeni oziroma iz samega spisa ugotoviti utemeljenost upravičenja do BPP.

4. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Tej naj sodišče naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP. Toženka ugotavlja, da je bila tožnikova prošnja ob vložitvi nepopolna, tožnik pa je kljub pozivu ni ustrezno dopolnil. Tožnik nasprotno uveljavlja, da je bila prošnja ob vložitvi popolna, zahtevane dodatne informacije bi toženka lahko pridobila sama (oz. nanje logično sklepala iz posredovanih informacij).

8. Sodišče uvodoma ugotavlja, da toženka v zaključku obrazložitve izpodbijanega sklepa kot pravno podlago njene odločitve navaja 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 129. člena ZUP, ki pa glede na siceršnjo (vsebinsko) obrazložitev izpodbijanega sklepa ne predstavlja ustrezne pravne podlage. 1. točka drugega odstavka 37. člena ZBPP se namreč nanaša na položaj, ko prošnja za BPP ni dovoljena, 129. člen ZUP pa na zavrženje vloge, če 1. stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; 2. če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka; 3. če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku; ali pa 4. če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja nikakršna utemeljitev ali razlogi toženke v smeri, da tožnikova prošnja ne bi bila dovoljena, kot tudi ne v smeri izkazovanja ovir za vodenje postopka po 129. členu ZUP. Nasprotno - toženka v izpodbijanem sklepu kot razlog za zavrženje tožnikove vloge (kot že pojasnjeno) navaja izključno dejstvo, da tožnik vloge, ki je bila ob vložitvi nepopolna, tudi po njenem pozivu ni ustrezno dopolnil. Podlago za zavrženje vloge v takšnem primeru predstavlja drugi odstavek 67. člena ZUP (v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), ki ga je sodišče upoštevalo tudi kot relavantno pravno podlago za presojo pravilnosti in zakonitosti toženkine odločitve.

10. Po drugem odstavku 34. člena ZBPP ravna pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP, če ZBPP ne določa drugače. Ker ZBPP nima splošnih določb o obveznih sestavinah vloge, je treba v tem pogledu upoštevati prvi odstavek 66. člena ZUP, po katerem mora biti vloga razumljiva in obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, predvsem (med drugim) navedbo organa, zadevo, zahtevek oziroma predlog, ime vlagatelja in njegov naslov. Skladno z drugim odstavkom 66. člena ZUP mora vloga vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis.

11. ZBPP v prvem odstavku 32. člena določa, da prošnjo za dodelitev BPP vloži prosilec pisno na obrazcu, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje. Če prošnja ni vložena na predpisanem obrazcu, mora vsebovati vse podatke iz naslednjega odstavka. Skladno z drugim odstavkom 32. člena ZBPP mora prošnja za BPP vsebovati osebne podatke prosilca in njegovih družinskih članov (oz. podatke o nevladni organizaciji oz. združenju), podatke o zadevi ter navedbo oblike in obsega brezplačne pravne pomoči. 12. Sodišče je v svoji praksi (prim. npr. sodbo, I U 1612/2019 z dne 7. 11. 2019) že zavzelo stališče, da to, kaj pomeni "podatki o zadevi", iz zakonskega besedila sicer ne izhaja, vendar pa je mogoče o tem sklepati že po obsegu podatkov, ki jih kot obvezne predpisujeta oba navedena zakona - gre izključno za najosnovnejše podatke, brez katerih vloge sploh ni mogoče obravnavati. Enako sklepanje omogoča vsebina obrazca, ki je po prvem odstavku 32. člena ZBPP predpisan za vložitev prošnje za dodelitev BPP. Ta obrazec (obrazec BPP št. 1) pod rubriko III, "podatki o zadevi", v predvidenem prostoru že na prvi pogled ne omogoča navedb, ki bi presegale formalno oznako zadeve, torej opravilno številko in vrsto spora. Podatki, ki presegajo navedeni obseg, tudi smiselno ne pomenijo več temeljnih podatkov, ki omogočajo obravnavanje vloge, temveč so lahko le predmet trditvene podlage oziroma ugotavljanja dejanskega stanja. To ureja prvi odstavek 33. člena ZBPP, ki organu daje pooblastilo, da zbere "druge podatke iz drugega odstavka prejšnjega člena (…) kadar in če je to potrebno", torej tudi "podatke o zadevi", med drugim zato, "da se dodeli BPP" (prva alineja prvega odstavka 33. člena). Taka ureditev po presoji sodišča organu ne daje podlage za to, da bi podatke o zadevi, ki presegajo prej opisani, najosnovnejši obseg, štel za nujno sestavino vloge v smislu 66. člena ZUP.

13. V konkretni zadevi je tožnik prošnjo za BPP podal na predpisanem obrazcu. V njem je navedel svoje osebne podatke, podatke o zadevi, v zvezi s katero prosi za BPP ("vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 349/2023-11 z dne 06. 12. 2023"), kot tudi obliko in obseg BPP, za katero zaproša ("pravno svetovanje in zastopanje za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 349/2023-11 z dne 06. 12. 2023"). Tožnikova vloga vsebuje tudi druge (splošne) sestavine, kot so določene v prvem odstavku 66. člena ZUP (npr. navedbo organa), ravno tako je v skladu s šestim odstavkom tega člena ZUP vloga podpisana.

14. Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da je tožnikova prošnja za BPP ob vložitvi obsegala vse predpisane formalne sestavine. Da bi bilo kako drugače, konkretizirano ne izhaja niti iz izpodbijanega sklepa. V njem toženka sicer navaja, da zaradi tožnikove nedopolnitve vloge (navedbe razlogov, ki utemeljujejo vložitev pritožbe, ter roka za vložitev pritožbe, kot tudi zaradi nepredložitve sodbe, zoper katero se pritožuje) ni bilo mogoče preveriti obstoja pogojev za dodelitev BPP po ZBPP, vendar pa iz tako oblikovanih razlogov ne izhaja, katera konkretna predpisana formalna sestavina vloge naj bi pri tožnikovi prošnji umanjkala.

15. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen), in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne navede dejstev oz. ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. V slednjem primeru organ vloge ne sme zavreči, pač pa mora odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek (tretji odstavek 140. člena ZUP).

16. Sodišče sodi, da toženka s tem, ko je na tožnika naslovila zahtevo po opredelitvi oz. navedbi razlogov, ki utemeljujejo pritožbo, ter po pisni navedbi razlogov za pritožbo (v okviru slednje zahteve pa še po navedbi roka za vložitev pritožbe ter predložitvi sodbe, zoper katero vlaga pritožbo), dejansko ni zahtevala (formalne) dopolnitve vloge v smislu prvega odstavka 67. člena ZUP, temveč (vsebinsko) dopolnitev trditvene podlage in predložitev dokazov. Četudi tožnik na njen poziv v postavljenem roku ni ustrezno odgovoril, ob upoštevanju takšne narave toženkinega poziva slednja ni imela podlage za zavrženje tožnikove prošnje, pač pa bi morala s postopkom nadaljevati.

17. Ker je toženka z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, razlogi za to pa niso izkazani, je s tem kršila pravila postopka (drugi odstavek 67. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP), ta kršitev pa je vplivala na zakonitost odločitve v zadevi. Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS‑1), tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka mora v ponovnem postopku izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na stališča sodišča, ki izhajajo iz sodbe (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

18. Ker je že ugotovitev o navedeni kršitvi pravil postopka narekovala odpravo izpodbijanega sklepa, se sodišče do ostalih tožbenih očitkov ni opredeljevalo. Sodišče iz navedenega razloga tudi ni izvajalo dokazov, ki jih je v tožbi predlagal tožnik.

19. Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

20. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

**K II. točki izreka:**

21. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

22. Izrek o stroških tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

23. Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave (prvi odstavek 2. člena Pravilnika), tožnika pa je zastopala pooblaščenka - odvetnica, zato se mu priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka 2. člena Pravilnika), povečano za 22-odstotni davek na dodano vrednost, ki znaša 62,70 EUR (odvetnica je zavezanka za DDV), skupaj tako v znesku 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje v veljavnih predpisih ni najti podlage.

24. Toženka je dolžna tožniku priznane stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).