Jedro

5.Sodišče prve stopnje je dokazne zaključke o tem, da tožnik ni dokazal svojih trditev o s tožencema leta 1984 ustno sklenjeni in realizirani menjalni pogodbi, na podlagi katere je že leta 1984 prevzel v posest zatrjevani sporni del nepremičnin parc. št. 1344/1 in 1344/2 in posest izvrševal vse od takrat dalje (torej dejstev, ki bi utemeljevale po tožniku zatrjevano od leta 1984 dalje izvrševano dobroverno lastniško posest spornih delov nepremičnin tožencev), napravilo na podlagi vsestranske dokazne ocene tako izpovedb pravdnih strank, izpovedb zaslišanih prič, listinskih dokazov in med temi tudi fotografij, vse to pa tudi v povezavi z lastnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ob ogledu in z nespornimi dejstvi. Tako je med pravdnima strankama sporna dejstva, ali so leta 1984 sklenile ustno menjalno pogodbo in to takoj zatem tudi realizirale, tožnik z izgradnjo betonske ograje na robu sedaj spornih delov nepremičnin tožencev, toženca pa s posaditvijo cipres kot žive meje na del zamenjane parcele tožnika št. 1347, kot je to zatrjeval tožnik oziroma da toženca s tožnikom nikoli nista sklenila kakšne menjalne pogodbe, uporabo dela parcele 1347 pa sta na podlagi dovoljenja tožnikove matere, kot takratne lastnice te parcele, nastopile že bistveno pred letom 1984, sicer pa leta 1984 toženca nista bila lastnika ene od spornih parcel, ker je bila to toženkina mati, ki je tudi upravljala s to parcelo, toženca pa sta tožniku na njegovo prošnjo, ko sta po smrti toženkine matere in sklenjeni razdelilni pogodbi s toženkinimi sodediči postala lastnika spornih nepremičnin, dovolila zgolj souporabo spornih delov njunih nepremičnin, tako, da so od takrat dalje sporni prostor uporabljali skupaj tožnik za dostavo do njegovega lokala in za parkiranje njegovih strank, toženca pa za lastno parkiranje oziroma parkiranje njunih družinskih članov, najemnikov njunih lokalov in obiskovalcev teh najemnih lokalov, tožniku pa sta zaradi boljše in varnejše ureditve parkiranja dovolila tudi postavitev ograje na robnik, ker je pred tem prihajalo do poškodb vozil obiskovalcev, kar vse sta zatrjevala toženca, ugotavljalo na podlagi dokazne ocene dokazov, s katerimi so pravdne stranke dokazovale lastna zatrjevana dejstva.

Tožnik ni dokazal svojih trditev o menjalni pogodbi, sklenjeni in realizirani v letu 1984 tako, da je na podlagi menjalne pogodbe sam prevzel v posest sporna dela nepremičnin tožencev in v nadaljevanju v vse do leta 2019 oziroma 2020 to tudi nemoteno izvrševal. Pravilen je zato materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožnikovih trditev in zahtevka, da je glede na določila 28. in 43. člena SPZ na spornih dellih nepremičnin tožencev pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.

6.Tako je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene že same izpovedbe tožnika, to pa tako zaradi tožnikove nejasnosti izpovedovanja o času in okoliščinah, v katerih bi naj s tožencema sklepal dogovor o menjavi, kot tudi zaradi neskladnosti njegove izpovedbe s pričo C. C. o tem, kdaj naj bi potekala dela na spornem delu zemljišča tožencev kot dela realizacije menjalne pogodbe, to štelo za neprepričljivo. Nasprotno pa je zaradi prepričljivosti samega izpovedovanja in njihove medsebojne skladnosti sledilo izpovedbam prič A. A. in C. C., ki sta potrdili, da je sporni del zemljišč do leta 1987 predstavljal zelenico, ki jo je tega leta po naročilu tožnika preuredil v povozno površino C. C. Iz enakih razlogov je sodišče sledilo tudi izpovedbam prič A. A. in B. B., (slednja je bila po letu 1990 ena od najemnic lokalov v nepremičninah tožencev), da so po preureditvi zelenice v povozno površino in tudi po kasnejši postavitvi betonske ograje, sporno površino uporabljali za parkiranje tako toženci, kot najemniki toženčevih poslovnih prostorov in obiskovalci le-teh, pa tudi dostavna vozila in obiskovalci tožnikovih poslovnih lokalov, takšni uporabi vseh teh pa niti tožnik niti toženci niso nasprotovali. Priča B. B. pa je tudi potrdila, da jo je toženka (v navzočnosti samega tožnika) izrecno poučila, da lahko to zemljišče uporablja, ker je njihovo. Glede na ugotovitve, da ni nobeni priči bilo nič znanega o sklepanju kakšne najemne pogodbe med pravdnimi strankami, je sodišče prve stopnje dokazno ocenjevalo in ugotavljalo tudi vse zatrjevane okoliščine, s katerimi sta pravdni stranki utemeljevali sklenitev oziroma nesklenitev takšnega dogovora. Zaradi prepričljivosti izpovedbe tožencev o okoliščinah njune pridobitve v uporabo parcele 1347, lastništva in upravljanja spornih parcel v letu 1984, za kateri je tožnik zatrjeval sklenitev menjalne pogodbe z njima, o njuni kasnejši pridobitvi spornih parcel ter okoliščin, v kakršnih sta tožniku dovolila souporabo spornih nepremičnin, ki ju je tožnik za tem začel tudi uresničevati in o izgradnji betonske ograje, o njunem odklanjanju tožnikovih predlogov najprej za menjavo spornih delov zemljišč za del zemljišča 1374, kasneje pa za prodajo spornih delov zemljišč, pa tudi zaradi potrditve njunih izpovedb o zavrnitvi tožnikovih pobud za prodajo s strani prič B. B. in A. A., glede neobstoja leta 1984 sklenjene in realizirane menjalne pogodbe za parcelo 1347 pa tudi zaradi potrditve z dejstvom in trditvami tožnika v tožbi P 3/2018, ki jo je leta 2018 vložil zoper toženca in z njo zahteval njuno opustitev vsakršnega poseganja v njegovo lastninsko pravico na parceli 1347, pa je sledilo izpovedbam tožencev. Na podlagi takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov je zaključilo, da tožnik svojih trditev o leta 1984 sklenjeni in še istega leta tudi realizirani menjalni pogodbi tako, da je na podlagi le-te sam povzel v posest sporna dela nepremičnin tožencev in v nadaljevanju vse do leta 2019 oziroma 2020 to tudi nemoteno izvrševal, ni dokazal. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi ter jih tožnik s pritožbenim zatrjevanjem in poudarjanjem pomena betonske ograje in žive meje, ki bi naj bili postavljeni po letu 1984 v realizaciji dogovora s tožencema, kar pa ne podpira noben dokaz, ne more omajati. To pa tudi ne z lastno drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov in trditvami, da je drugi toženec ob zaslišanju v zadevi P 3/2018 potrdil tožnikove trditve o sklenjeni menjalni pogodbi in o neprepričljivosti drugotoženčeve izpovedbe v tem postopku, ko mu je bil s strani pooblaščenca tožnika predočen zapis njegove izpovedbe v zadevi P 3/2018. Iz pritožbeno ponovno izpostavljenega zapisa toženčeve izpovedbe v postopku P 3/2018 ne izhaja jasna potrditev tožnikovih trditev o v letu 1984 sklenjeni menjalni pogodbi, kot to zatrjuje pritožnik. Iz pritožbeno izpostavljene izpovedbe drugotoženca na predočitev njegove izpovedbe v postopku P 3/2018 pa tudi ne izhajajo okoliščine, ki bi omajale prepričljivost celokupne in vsestranske dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožbeni očitki tožnika o zmotno in nepopolnno ugotovljenem dejanskem stanju se tako izkažejo kot neutemeljeni. Glede na predstavljeno dokazno oceno pa se izkažejo kot neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o podani bistveni kršitvi 8. člena ZPP, zaradi katere bi naj ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Izrek

7.Na podlagi takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilen tudi materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožnikovih trditev in zahtevka, da je glede določila 28. in 43. člena SPZ (oziroma drugi in tretji odstavek 28. člena ZTLR) spornih delih nepremičnin toženca na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico.

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

8.Neutemeljeno je v zvezi z očitkom o izpuščeni dokazni oceni prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 17. 9. 2019 v zadevi P 3/2018 očitana podanost absolutne bistvene kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je namreč v zvezi s tem predloženim dokazom (v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2022 - na strani 2 in 3) zatrjeval, da bi naj ta (z zapisom na strani 63 prepisa) potrjeval tožnikove trditve, da je toženec v postopku P 3/2018 z izpovedbo potrdil dogovor o menjavi zemljišč s tožnikom, pri tem pa natančnejše opredelitve kje natančno in s kakšnim zapisom izpovedbe drugotoženca iz tega zapisa zvočnega posnetka to izhaja, sploh ni opredelil. Ob takšnih trditvah pa dokazna ocena predloženega zvočnega prepisa v zvezi s trditvami tožnika niti ni možna.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh nerazdelno plačati 307,99 EUR pritožbenih stroškov.

9.Vodstvo glavne obravnave in v zvezi s tem kdaj se bo kakšen dokaz na njej izvajal, je v izključni domeni sodišča oziroma sodnika (298. člen ZPP). Zato pa iz dejstva, da je sodnica izvedla po tožniku predlagan dokaz z zaslišanjem priče šele na četrtem naroku in iz pritožbeno izpostavljenega očitka v zvezi z zvočnim prepisom naroka v zadevi P 3/2018, o katerem se je pritožbeno sodišče izjasnilo že zgoraj, ne izhaja pristranskost in nepoštenost odločanja sodnice v predmetnem postopku. Tako so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika o kršitvi njegove pravice iz 23. člena URS.

Obrazložitev

10.Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če sodišče v razlogih sodbe v zvezi z odločilnimi dejstvi vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov povzema drugače, kot to izhaja iz prave vsebine teh listin. Glede na takšno zakonsko opredelitev navedene kršitve pa so nejasni in nerazumljivi pritožbeni očitki o podanosti tovrstne kršitve. Zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik), s katerim je ta zahtevala ugotovitev, da je lastnik delov nepremičnin parc. št. XXX 1344/1 in XXX 1344/2, označenih v skici izmere, ki je sestavni del sodbe, v izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca pa z oznako novih številk parcel ter da se tožencema naloži, da iz teh delov parcel izpraznita osebe in stvari ter te prostih stvari in oseb izročita v posest tožniku ter da vzpostavita prvotno stanje tako, da po celotni dolžini meje, to je od zahodne zemljiškokatastrske točke 29792 do parcele ... 1344/4 postavita betonsko ograjo in na vzhodni strani te posadita vrtnice. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o pravdnih stroških in tožniku naložilo, da v 15. dneh toženi stranki povrne 3.113,40 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

11.Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje sicer niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

2.Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, to pa po drugem sodniku.

12.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške, tožencema pa je dolžan povrniti njune pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške tožencev predstavljajo nagrada za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT v zvezi s prvim odstavkom 7. člena OT 412,50 točk OT, 2 % materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT 8,25 točk, skupaj tako 420,75 točk OT oziroma (1 točka je 0,6 EUR) 252, 45 EUR in 22 % DDV v znesku 55,54 EUR. Skupaj tako znašajo pritožbeni stroški tožencev 307,99 EUR. Tožnika zamudnih obresti od priglašenih pritožbenih stroškov nista zahtevala, zato pritožbeno sodišče o teh ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP, prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožencema kot potrebni pritožbeni stroški niso bili priznani priglašenih stroški posveta s stranko in pregleda dokumentacije, saj ti stroški ne predstavljajo stroške samostojnih storitev, ampak so zajeti že v sestavo odgovora na pritožbo.

3.V pritožbi je zatrjeval življenjsko nelogičnost in neprepričljivost zaključka sodišča prve stopnje, da so z betonsko ograjo, ki jo je tožnik postavil v liniji s svojo stavbo na spornih delih nepremičnin, stranke želele predvsem urediti režim parkiranja strank. Iz nespornih dejstev, da je to ograjo postavil tožnik, toženca pa sta na delu parcele XXXX 1347 posadila ciprese in s tem dejansko postavila živo mejo med delom parcele, ki sta ga uporabljala sama in ostalim delom parcele, izhaja logičen zaključek, da sta ti ograji (betonska ograja in ograja iz žive meje) namenjeni razmejitvi sosednjih zemljišč. Torej je namen in pomen betonske ograje povsem drugačen. Če bi sodišče prve stopnje sledilo metodološkem navodilu iz 8. člena ZPP in bi ob navedenem dejstvu tožnikove postavitve betonske ograje presojalo tudi zasaditev žive meje tožencev na delu parcele XXXX 1347, pa tudi izgled betonske ograje in žive meje, način njune izvedbe in čas, v katerem sta nastali, kar vse objektivno izkazuje slikovno dokazno gradivo, bi bile ugotovitve o namenu postavitve ograje drugačne. Ker sodišče izpovedbe strank in prič ni presojalo tudi ob upoštevanju teh dokazov in objektivno izkazanih dejstev, je kršilo metodološko načelo iz 8. člena ZPP in storilo bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, posledica pa je tudi napačna ugotovitev dejanskega stanja.

-------------------------------

4.Pritožnik se zaveda, da te objektivno izkazane okoliščine, ki jih je sodišče spregledalo, same zase še ne izkazujejo zatrjevane ustne menjalne pogodbe, dokazujejo pa neprepričljivost izpovedb tožencev in prič A. A. in B. B. Ta za pričo A. A. izhaja iz dejstva, da je povedal, da mu je bilo jasno, da je sporni del zemljišč njihov, da o kakšni menjavi zemljišč ni bilo govora, vseeno pa je leta 2007, ko je prišlo do skrhanja odnosov, staršema predlagal, da se ta markira z zemljo ali peskom. Ta priča pa je tudi zelo natančno razlagala o dogodkih, ko naj bi tožnik prosil toženca za odkup spornega zemljišča in o tem, kako naj bi na njem vsi parkirali, nič konkretnega pa ni vedel o betonski ograji, čeprav je predstavljala zelo očitno tožnikovo priključitev spornega zemljišča k svojim nepremičninam in razmejitev od nepremičnin tožencev. Tudi priča B. B. se je komaj kaj spomnila o betonski ograji, ki je tam stala od leta 1987 do leta 2020, spomnila pa se je, da je tožnik želel kupiti sporno zemljišče. Jasno je, da ti priči nista nič vedeli o menjalni pogodbi, saj bi lahko o tem izpovedale le pravdne stranke, ki so bile udeleženke v teh pogovorih in dogovorih. Sodišče prve stopnje bi tudi glede ugotavljanja spornega dejstva, na kakšni podlagi sta pravdni stranki uporabljali zemljišče, za katerega je tožnik trdil, da sta jih zamenjali, torej o tem, ali je prišlo do menjave ali pa je tožnik sporne nepremičnine uporabljal na podlagi dovoljenja tožencev, moralo resnicoljubnost izpovedb strank in prič presojati z objektivnimi okoliščinami, zlasti z dejanskim stanjem teh zemljišč v naravi do leta 2019 in 2020. Zato je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP in je podana bistvena kršitev pravil postopka.

1Ta se glasi: ″Mi smo se dogovorili takrat pogovarjali, češ tu boš ti lahko uporabljal naše, mi pa bomo imeli tisti vogal …. Smo se takrat dogovorili …. me je vprašal, ali drži tako, kot sem rekel. Sem rekel ja.″

5.Če je bilo tožniku dano sporno zemljišče le v uporabo, zakaj so pravdne stranke pregradile z betonsko ograjo te dele zemljišč. Iz takšnih okoliščin in dejstva, da sta si toženca z živo mejo iz cipres zagradila del parcele XXXX 1347, izhaja edini logičen zaključek, da izpovedbi tožencev nista prepričljivi in resnični in da zaključek, da tožnik ni uspel dokazati, da je bila sklenjena menjalna pogodba, ni pravilen. To potrjuje tudi zvočni posnetek naroka za glavno obravnavo v postopku P 3/2018 in izpovedba drugotoženca na njej in na kateri je ta izrecno potrdil, da sta se s tožnikom dogovorila, da bo tožnik uporabljal njihovo, toženca pa bosta imela tisti vogal. V postopku P 3/2018 je toženec izpovedoval neobremenjeno in ni okoliščin prilagajal potrebam tega postopka. Zato je njegova takratna izpovedba bolj resnicoljubna. S tem prepisom zvočnega posnetka kot tožnikovim ključnim dokazom, bi moralo sodišče prve stopnje presojati tudi izpovedbe tožencev in njihovih prič. Sodišče prve stopnje pa tega dokaza v sodbi ni niti omenilo. S tem je kršilo tožniku pravico do izjave oziroma do izvajanja dokazov ter s tem storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšno ignoriranje enega od tožnikovih ključnih dokazov in dejstvo, da je sodišče prve stopnje pričo tožnika C. C. zaslišalo šele na četrtem naroku, kaže na pristranskost in nepoštenost sojenja ter s tem na kršitev tožnikove pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave RS (v nadaljevanju: URS).

2Ko je drugotoženec izpovedal: ″V zraku je bilo kdaj, kako bi se kaj menjalo, ali pa prodalo a ne″)

6.Drugačna izpovedba drugotoženca ob zaslišanju v zadevi P 3/2018 in v tem postopku kažeta na njegovo neverodostojnost. Na to pa kaže tudi to, da se je toženec z nejasnimi in nerazumljivimi odgovori očitno izmikal vprašanju tožnikovega pooblaščenca, ko ga je ta ob zaslišanju v tem postopku soočil z njegovo izpovedbo v zadevi P 3/2018. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo pomen tožbe v postopku pod P 3/2018. Ta se je nanašala na ostrešje stavbe tožencev, ki je segalo v zračni prostor tožnikove parcele XXXX 1347, v tem postopku pa se ni problematiziralo dejstvo, da sta toženca uporabljala del tožnikove parcele XXXX 1347 in se tožba na to uporabo ni nanašala. Tolmačenje presoje v zadevi P 3/2018, kjer je bil zahtevek tožnika v celoti zavrnjen, je tudi nelogično. Glede na to, da tega ni izpovedala nobena priča niti toženca, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni prevzel lastniške posesti. Napačni so tudi zaključki, da tožnik ni povedal več o okoliščinah sklenjenega dogovora o menjavi s tožencema. Vse to je tožnik navedel v vlogah, o njih pa je tudi izpovedoval, ko je bil zaslišan. Tako je zaslišan povedal, zakaj je potreboval sporno zemljišče, kdaj približno je bil sklepan dogovor in kdaj so ga realizirali. Glede na časovno oddaljenost pa od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi si zapomnil točno letnico, saj se je glede na prepričljivo izpovedbo priče C. C. ugotovilo, da je bilo to leta 1987 in ne leta 1984, kot je povedal tožnik. Sicer pa sta tudi toženca glede letnice, kdaj so dovolili uporabo dvorišča tožniku, izpovedovala drugače, pa zato sodišče prve stopnje njuni izpovedbi ni štelo za neprepričljivi.

Zveza:

7.Sodba je v delu, kjer je tožnik izpovedoval o tem, da se je v glavnem pogovarjal z drugotožencem, le malo pa s prvotoženko in da se je prvotoženka v tistem času predstavljala kot lastnica, protispisna, saj obstaja nasprotje o tem, kar je sodišče prve stopnje zapisalo glede izpovedbe tožnika in o tem, kar izhaja iz prepisa zvočnega posnetka z dne 6. 6. 2022. Zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tako iz dejstev, da so si pravdne stranke predmetna zemljišča ogradile z betonsko ograjo oziroma živo mejo, da temu ni nihče nasprotoval in da je takšno stanje obstajalo 35 let, izhaja dogovor o menjavi. Tega pa dokazuje tudi izpovedba drugotoženca v postopku P 3/2018. Dogovor o prenosu lastninske pravice na spornem zemljišču na tožnika in tožnikova več kot 10-let trajajoča posest pa pomenita izpolnjenost pogojev za priposestvovanje. Zato bi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja moralo sodišče prve stopnje zahtevku tožnika ugoditi.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-15 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 28, 43 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23

8.Toženca sta v odgovoru na pritožbo navajala, da so neutemeljeni vsi pritožbeni očitki tožnika o podanosti kršitev določb ZPP in kršitev ustavnih pravic. Tožnik ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, s številnimi pritožbenimi navedbami pa je tudi prekludiran. Glede na tožnikove drugačne trditve v zadevi P 3/2018 ravnanje tožnika v predmetnem postopku nasprotuje splošnemu pravnemu načelu vestnosti in poštenja. Dovoljenje za postavitev betonske ograje na robnik, ki sta ga pred tem postavila toženca, ne pomeni, da sta toženca s tožnikom sklenila menjalno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo dokazno oceno vseh dokazov in te tudi primerjalo med seboj. Dokazna ocena in dokazni zaključki sodišča prve stopnje pa so tudi prepričljivi in pravilni. Zato sta predlagala zavrnitev pritožbe tožnika in priglasila kot pritožbene stroške stroške vloženega odgovora na pritožbo.

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

9.Pritožba ni utemeljena.