Jedro

Tožnici delovno razmerje ni zakonito prenehalo, ko jo je tožena stranka (ne da bi izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi) odjavila iz obveznih zavarovanj za socialno varnost. Kljub temu, da je po prenehanju delovnega razmerja opravljala delo pri drugem delodajalcu (ne da bi z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi), je utemeljen tožbeni zahtevek, da ji tožena stranka prizna delovno razmerje, jo prijavi v obvezna zavarovanja ter odvede zanjo davke in prispevke (plačila plače tožnica niti ni zahtevala).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 12. 2008, ampak je trajalo do vključno 15. 3. 2009 (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožnico za obdobje od 1. 1. 2009 do 15. 3. 2009 prijaviti v delovno razmerje, jo prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji obračunati plače v višini 650,00 EUR bruto mesečno ter od teh plač obračunati in plačati ustrezne prispevke in dajatve (2. točka izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožnici izplačati razliko v neizplačani plači za meseca november 2008 in december 2008 v neto znesku 1.905,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 570,00 EUR od 15. 12. 2008 dalje do plačila in od 1.335,00 EUR od 15. 1. 2009 dalje do plačila (3. točka izreka) ter tožnici obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2008 v bruto znesku 175,00 EUR in za leto 2009 v bruto znesku 98,20 EUR, odvesti akontacijo dohodnine ter ji izplačati neto znesek 147,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2008 dalje do plačila in 82,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2009 dalje do plačila (4. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.297,73 EUR, v roku 8 dni, šteto od dneva prejema sodne odločbe ter v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo v celoti razveljavi in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov toženca. V pritožbi navaja, da ne more obveljati ugotovitev o delovnem razmerju tožnice od 1. 1. 2009 do 15. 3. 2009, saj je tožnica povedala, da je v tistem času delo opravljala že pri novem najemniku gostinskega lokala J.R. in da so se stranke dogovorile, da bo po 1. 1. 2009 tožnica pričela z delom pri novem delodajalcu. Stranki o tem res nista napisali pismenega dogovora, vendar je bil ustni dogovor izvršen, tožnica je pričela z delom pri novem delodajalcu s 1. 1. 2009, tožena stranka pa jo je odjavila iz zavarovanja z 31. 12. 2008. Dogovor (čeprav ni bil sklenjen v pisni obliki) je veljaven, saj sta ga stranki izvršili in se je tudi tožnica strinjala, da ji delovno razmerje preneha z dnem 31. 12. 2008. Nelogično je, da bi sedaj morala tožena stranka plačevati prispevke in davke iz delovnega razmerja, čeprav je v tistem času tožnica opravljala delo pri J.R.. Tudi odločitev o plačilu razlike v plači za november in december 2008 v znesku 1.905,00 EUR je napačna, saj je tožena stranka plačala tožnici vso plačo za ta dva meseca, sodišče pa je napačno ocenilo, kakšen znesek akontacije je dobila za ta dva meseca in je verjelo tožnici, da je prejela le 1.000,00 EUR in ne 1.500,00 EUR, pri čemer se sklicuje na pričo M.O., ki naj bi zaprto kuverto odnesel sorodnikom tožnice. Sodišče pri tem neutemeljeno ni verjelo računovodji tožnika, ki je povedal, da je pripravil 1.500,00 EUR in jih izročil Č.V. za tožnico, niti priči M.D., kateremu je N.D. naslednji dan po predaji denarja povedala, da so tožnici dali 1.500,00 EUR. Sicer pa je Č.V. tožnici obračunal in izplačal razliko v plači v gotovini na roke v znesku 1.011,00 EUR pred 15. 1. 2009, ko je že opravljala dela pri S. d.o.o., tožnica je ta denar prejela ter se strinjala z njegovim pojasnilom, kako je izračunal znesek. Ker je tožnica prejela razliko plače za november in december za leto 2008, je nerazumljivo, zakaj ji je sodišče priznalo še 1.335,00 EUR in 570,00 EUR. Navedeno je obrazložil in potrdil tudi takratni računovodja tožene stranke D.D., ki je povedal, da so zaradi tožničinega dolga 1.500,00 EUR in velikega števila opravljenih ur tožnici obračunali plačo v višini pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je prejela dejansko plačo za oktober v znesku 1.093,75 EUR, po obračunu novembrske plače pa je bila dolžna še 477,00 EUR, kar je bilo obračunano pri decembrski plači. Sodišče je torej neutemeljeno verjelo le tožnici in ne zaslišanim pričam, zato je sodba v tem delu napačna. Nepravilna je tudi odločitev glede plačila stroškov, ki jih mora vse plačati tožnik. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeči stranki pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki ni prenehala na enega izmed načinov, ki jih določa 75. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR), to je s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s smrtjo delavca ali delodajalca - fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon, in v drugih primerih, ki jih določa zakon. Ker torej tožnici delovno razmerje ni moglo zakonito prenehati na podlagi odjave iz obveznih zavarovanj, ji je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito priznalo delovno razmerje do vključno 15. 3. 2009, tudi če je v tem času delo opravljala pri J.R., oziroma pri S. d.o.o., ki je s toženo stranko dne 31. 12. 2008 sklenila najemno pogodbo (priloga B2) za nepremičnino - poslovni prostor, v katerem je gostinsko dejavnost do takrat (31. 12. 2008) opravljala tožena stranka, od 1. 1. 2009 pa S. d.o.o.. Tožnica v spornem obdobju od 1. 1. 2009 do vključno 15. 3. 2009 namreč ni sklenila pogodbe o zaposlitvi s S. d.o.o., zato njeno dejansko opravljanje dela za „novega delodajalca“ ne razbremeni tožene stranke, da ji za to obdobje prizna delovno razmerje, jo prijavi v zavarovanja in odvede davke in prispevke, pri čemer tožnica za to obdobje od tožene stranke ne zahteva izplačila neto plače. V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo plače za december 2008 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tako število delovnih ur, ki jih je tožnica opravila v tem mesecu (270 ur) kot tudi višino urne postavke (5,00 EUR/uro). Glede višine urne postavke je namreč upoštevalo izpoved tožnice in priče D.D., predvsem pa je urno postavko ugotovilo ob upoštevanju izplačilne liste za mesec oktober 2008 (priloga A5), iz katere je razvidno, da je tožnica za opravljenih 202,5 ur (dnevnik opravljenih ur - B6) prejela neto plačo v znesku 1.012,50 EUR. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi tožnici ta znesek izplačala, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo plače za december 2008 v znesku 1.335,00 EUR za opravljenih 267 delovnih ur. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožnici plače za december 2008 ni nakazala na njen TRR, zato utemeljeno ni sledilo neprepričljivi izpovedi direktorja tožene stranke Č.V., da je tožnici izročil plačo (po obračunu) v znesku 1.011,00 EUR, kolikor naj bi znašala razlika med tem, kar je tožena stranka tožnici dolgovala, in akontacijo 1.500,00 EUR, ki jo je tožnica prejela od tožene stranke v novembru 2008. Ne gre namreč spregledati, da sodišče prve stopnje tudi ni verjelo Č.V., da je znašala urna postavka 4,50 EUR, in ne 5,00 EUR, kot se je izkazalo, zato je ob pomanjkanju dokazila o nakazilu plače na TRR tožnice in siceršnji neverodostojni izpovedbi Č.V. sprejelo pravilno dokazno oceno, da tožnici ta znesek ni bil izplačan.

Sodišče prve stopnje je nadalje natančno ugotavljalo višino zneska, ki ga je tožena stranka izročila tožnici kot akontacijo plače za mesec november 2008, ko je tožnica prosila za denarno pomoč. Na podlagi zaslišanja direktorja tožene stranke Č.V., in prič N.D., takratne direktorice tožene stranke, M.D. in D.D. sodišče zaradi nasprotujočih si izpovedb ni moglo ugotoviti, kdo je bil prisoten ob izročitvi denarja. Izpoved Č.V., da sta bila ob izročitvi denarja prisotna tudi kuhar M.D. in računovodja D.D., sta priči M.D. in D.D. zanikali, saj je D.D. le prinesel denar v lokal, M.D. pa po lastni izpovedi ni bil prisoten pri izročitvi. Ker tožena stranka ni predložila listinskih dokazov o tem, da je tožnici dejansko izročila 1.500,00 EUR, šlo pa naj bi za denar od izkupička, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo prepričljivi izpovedbi tožnice in priče M.O., ki je denar posredoval v Črno Goro in ki je tudi potrdil, da je šlo za znesek 1.000,00 EUR, kot mu je povedala tožnica. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tožnici razliko v plači za mesec november 2008 v znesku 570,00 EUR neto. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje s tem, da ponavlja argumente, ki jih je predstavila že v sojenju pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba ni obrazložena v delu, ki se nanaša na plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2008 in 2009, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo preizkusilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno ugotovilo, da tožnici pripada sorazmerni del regresa glede na čas zaposlitve v letu 2008 (od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2008) ter v letu 2009 (za čas od 1. 1. 2009 do 15. 3. 2009) in je ob pravilni uporabi 1. odstavka 162. člena ZDR ter Aneksa h Kolektivni pogodbi GiT (Uradni list RS, št. 42/2008), ki je v 2. členu določal, da delavcem pripada regres za letni dopust za leto 2008 najmanj v znesku 700,00 EUR, pravilno prisodilo sorazmerni del regresa.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.