Jedro

Tožena stranka je ravnala zakonito, ko tožnici (sodnici) ni izplačevala plače za 50. plačni razred, ampak ji je izplačala plačo za 47. plačni razred in tudi, ko je tožnici plačo znižala za 4 %. Ne glede na to, da je Sodni svet odpravil odločbo predsednice sodišče in ne glede na kasnejšo pravnomočno odločbo, da ima tožnica pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu, je imela tožena stranka za svoje ravnanje podlago v 3. členu ZSPJS. Tretji odstavek 3. člena ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, saj se v tem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 obračunati bruto in izplačati neto razliko med pripadajočo in dejansko prejeto plačo v znesku 3.161,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka, ter obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ob bruto razlik v plači (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 203,30 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni navedlo, čemu ni upoštevalo odločb A. sodišča v B., ki sta postali pravnomočni z odločbami Sodnega sveta. Meni, da sta bili odločbi izdani v upravnem postopku, zato je posledično morebitne nepravilnosti mogoče uveljavljati le z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi po Zakonu o upravnem postopku. Meni, da ne more zakon kot splošni akt nadomestiti materialnopravne odločbe - individualnega pravnega akta, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, saj se s tem odvzema vsakršna pristojnost Sodnemu svetu. Navaja, da zoper odločbo Sodnega sveta z dne 24. 5. 2012 kakor tudi zoper odločbo z dne 18. 4. 2013 ni bil sprožen upravni spor, zato sta navedeni odločbi dokončni in pravnomočni. Pravnomočna odločba tako pravno učinkuje vse dotlej, dokler se ne odpravi, razveljavi ali spremeni. Ker sta odločbi predsednice A. sodišča v B. postali pravnomočni z odločbami pritožbenega organa - Sodnega sveta, po mnenju pritožbe niti odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I/15/14-15 z dne 26. 3. 2015, s katero je le-to ugotovilo, da drugi odstavek 9. člena Zakona o interventnih ukrepih v delu, v katerem se je nanašal na sodnike, ni bil v neskladju z ustavo, ne more poseči v pravnomočno in dokončno upravno odločbo Sodnega sveta in odločbo predsednice A. sodišča v B.. Meni, da se, tudi če je Sodni svet v času odločanja o pritožbah napačno uporabil materialno pravo, ne more poseči v pravnomočnost izreka in njegovo vsebino. Navaja, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na zadevo Vrhovnega sodišča VIII Ips 84/2013, z upoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča U-I-15/14-15, saj v obravnavani zadevi po mnenju pritožbe ne gre za identično dejansko stanje, ker se v navedeni zadevi sodišča niso ukvarjala z vprašanjem pravnomočnosti upravnih odločb. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, tako v obravnavani zadevi ni uporabljiva, zaradi česar je kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in samo sproži ustavni spor, ali je zakonska določba petega odstavka 3. člena ZSPJS za sodnike, ki so v službenem razmerju z Republiko Slovenijo, skladna s 158. členom Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravnomočnih odločb tožnice, saj jih je jasno povzelo v 8. točki obrazložitve in v 17. točki obrazložilo, zakaj pravnomočnih odločb, ki so nasprotju z zakonom, ne more upoštevati.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko v plači za obdobje od decembra 2010 do decembra 2011 tako, da se upošteva vsakokratna vrednost 50. plačilnega razreda in 4 % zmanjšanje osnovne plače na podlagi tretjega odstavka 9. člena Zakona o interventnih ukrepih (Ur. l. RS, št. 94/2010 - ZIU).

8. Tožnici je bila dne 24. 12. 2010 izdana odločba, s katero je bila med drugim s 1. 12. 2010 uvrščena v 50. plačni razred (2. točka izreka), v 3. točki te odločbe pa je bilo navedeno, da se ji v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plače obračunavajo in izplačujejo glede na uvrstitev oziroma PR za določitev osnovne plače, ugotovljene v I. točki te odločbe oziroma določen v skladu s 17. členom ZSPJS-L, to je 47. plačni razred, v 5. točki izreka pa je bilo določeno, da se začasno znižanje plače v višini 4 % osnovne plače sodnika določi v času od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 (A1). Na njeno pritožbo je Sodni svet z odločbo z dne 26. 5. 2011 odpravil 3. točko izreka odločbe predsednice sodišča z dne 24. 12. 2010, ki se je nanašala na obračunavanje in izplačilo plače v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 (A2). Na podlagi te odločbe Sodnega sveta je predsednica A. sodišča dne 14. 11. 2011 izdala odločbo, s katero je določila pravico tožnice do osnovne plače po 50. plačnem razredu, nato pa je 14. 11. 2011 izdala odredbo, da se navedena odločba ne izvrši, temveč da se plača tožnice v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 obračuna in izplačuje v višini uvrstitve 47. plačnega razreda in se za to obdobje plača zniža za 4 % (A3 in A4). Po ponovno vloženi pritožbi tožnice je Sodni svet z odločbo z dne 15. 3. 2012 in s sklepom z dne 12. 4. 2012 ugotovil, da je bil z navedeno odredbo kršen neodvisni položaj tožnice kot okrožne sodnice (A5 in A6), predsednica A. sodišča pa je ponovno izdala odločbo z dne 11. 1. 2012, s katero je tožnici določen obračun in izplačilo plače v 47. plačnem razredu ter 4 % znižanje plače v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 (A14). Sodni svet je nato 18. 4. 2013 izdal odločbo, s katero je ugodil pritožbi tožnice zoper odločbo predsednice A. sodišča tako, da je odpravil odločbo predsednice v zvezi z obračunavanjem in izplačevanjem plače v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 5. 2012 ter o začasnem znižanju plače v višini 4 % (A12).

9. Sodišče prve stopnje se je v predmetnem sporu pravilno sklicevalo in upoštevalo odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi in sklepu VIII Ips 84/2013 z dne 25. 5. 2015(1) , pri kateri je upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča U-I-15/14-15 z dne 26. 3. 2015, ki je po vloženi zahtevi za oceno ustavnosti Vrhovnega sodišča RS odločilo, da drugi odstavek 9. člena ZIU, v kolikor se nanaša na sodnike, ni v neskladju z Ustavo RS, kar je vrhovno sodišče v konkretnem sporu upoštevalo. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da v konkretni zadevi ne gre za identično zadevo, ker se Vrhovno sodišče v citirani zadevi ni ukvarjalo z vprašanjem pravnomočnosti upravnih odločb. Tudi v citirani zadevi je šlo za pravnomočne odločbe, do katerih se je Vrhovno sodišče opredelilo (13. točke obrazložitve), zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na 22. člen Ustave RS, ki ureja pravico do enakega varstva pravic.

10. Neutemeljeno se pritožba zavzema, da je individualni pravni akt postal pravnomočen z vsebino, kot je bil izdan, in zato ni več mogoča oziroma dopuščena naknadna presoja pravnomočnih odločb. Tretji odstavek 3. člena Zakona o sistemu plač javnih uslužbencev (v nadaljevanju: ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek), saj se v tem primeru uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.

11. Kakor je pojasnilo Ustavno sodišče, je ZSPJS-L plačne razrede sodniških funkcij ponovno na novo ovrednotil, pri čemer je določil, da jih bodo sodniki dosegli v dveh korakih. Z ZSPJS-L je bilo tako predvideno, da so od 1. 7. 2009 sodniki upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L, s 1. 12. 2010 pa se uvrstijo v končne plačne razrede iz 16. člena ZSPJS-L. Nato je bil pred 1. 12. 2010, ko naj bi se plače sodnikom začele obračunavati in izplačevati po 16. členu ZSPJS-L, sprejet ZIU, po katerem je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011. Taka ureditev ni bila neustavna z vidika 2., 3. in 125. člena Ustave RS iz razlogov, kot jih navaja Ustavno sodišče v odločbi št. U‑I‑15/14-15 z dne 26. 3. 2015, na katero se je pravilno sklicevalo sodišče prve stopnje.

12. Iz enakega razloga tudi ni neustavna ureditev tretjega odstavka 9. člena ZIU, ki je plače funkcionarjem in s tem tudi sodnikom od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 znižal za 4 %. Znižanje velja enako za funkcionarje vseh treh vej oblasti, ne samo za sodnike, zato slednji niso v slabšem položaju. Tak poseg je dopusten glede na to, da gre za enega izmed interventnih ukrepov za omejitev rasti proračunskih izdatkov. Tretji odstavek 44. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju: ZSS, Ur. l. RS, št. 19/94 in nadaljnji), ki je veljal v spornem obdobju, je določal, da se sodniku plača v času trajanja sodniške službe ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa „ta zakon“. Kljub besedni zvezi „ta zakon“ citirane določbe ni mogoče razlagati tako, da znižanje plače lahko določi samo ZSS, ne pa tudi drug zakon. Kakor je Vrhovno sodišče obrazložilo v sodbi in sklepu VIII Ips 84/2013, ZSS nima višje pravne veljave kot ostali zakoni, kot vse ostale zakone pa ga sprejema parlament (z enako večino kot ZIU), zato za drugačno razlago, da je sprememba možna zgolj z ZZS, ni utemeljene podlage. Zakonodajalec je to določbo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodniški službi (ZSS-L, Ur. l. RS, št. 63/2013) spremenil tako, da je bila v besedilu črtana beseda „ta“. Tretji odstavek 9. člena ZIU v razmerju do ZSS predstavlja kasnejšo in specialno določbo, zaradi česar ga je v konkretnem primeru treba upoštevati.

13. Tožena stranka je zato ravnala zakonito, ko tožnici ni izplačevala plače za 50. plačni razred, ampak ji je izplačala plačo za 47. plačni razred in tudi, ko je tožnici plačo znižala za 4 %. Ne glede na to, da je Sodni svet odpravil odločbo predsednice sodišče in ne glede na kasnejšo pravnomočno odločbo, da ima tožnica pravico do osnovne plače, ki ustreza 50. plačnemu razredu, je imela tožena stranka za svoje ravnanje podlago v 3. členu ZSPJS. Sodišče prve stopnje je tako pravilno obrazložilo, da je sklicevanje tožnice na dokončnost in pravnomočnost odločb, ki so v nasprotju z zakonom, neutemeljeno. Tako je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na kršitev 23. člena Ustave RS o nespoštovanju pravnomočnih odločb, saj prav peti odstavek 3. člena ZSPJS ne dopušča, da bi individualni delovnopravni akt postal pravnomočen z vsebino, ki je v nasprotju z zakonom.

14. Ker niso podani razlogi, ki jih navaja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Identična odločitev pa je bila sprejeta tudi v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 83/2013 z dne 25. 5. 2015.