Jedro

Res sicer citirana zamudna sodba ugotavlja le neveljavnost pogodbe o pristopu k dolgu z dne 21. 1. 1997, vendar pa ker se sporazum glede same terjatve v celoti sklicuje na pogodbo o pristopu k dolgu (iz sporazuma izhaja, da na osnovi pogodbe o pristopu k dolgu z dne 21. 1. 1997 obstoji terjatev upnika nasproti dolžnikoma v skupni višini 21.014.551,20 SIT s pripadki) in ker je navedena pogodba tudi sestavni del sporazuma, je po presoji pritožbenega sodišča treba šteti, da zaradi ugotovljene neveljavnosti pogodbe o pristopu k dolgu ne obstoji tudi terjatev, ki izhaja iz sporazuma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama v roku 15 dni vrniti 6.185,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka); ugotovilo je, da terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 277.575,23 EUR ne obstoji, zato je pobotni ugovor zavrnilo (2. točka izreka); glede stroškov pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožečima strankama v roku 15 dni povrniti stroške tega pravdnega postopka v znesku 933,63 EUR, v primeru zamude skupaj s pripadi (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter tožbo zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ponovno opozarja, da je s tožečima strankama dne 20. 2. 1997 na Okrajnem sodišču v Šentjurju pri Celju sklenila sodno poravnavo oziroma sporazum opr. št. R 10/97, ki ima moč izvršilnega naslova in ki nikoli ni bil razveljavljen oziroma spremenjen. V sporazumu je v 1. točki nedvoumno ugotovljeno, da na dan 20. 2. 1997 obstoji terjatev tožene stranke do tožečih strank v višini 21.014.551,20 SIT s pripadki, ki do danes še ni bila v celoti poravnana. Zamudna sodba, na kateri temelji tožbeni zahtevek, se nanaša zgolj na pogodbo o pristopu k dolgu z dne 21. 1. 1997. Zamudna sodba v ničemer ne vpliva na veljavnost sporazuma z dne 20. 2. 1997, saj tudi ne obstaja noben razlog, zaradi katerega bi bil ta sporazum neveljaven. Tožena stranka na podlagi navedenega tudi ne sprejema stališča sodišča, da sta s sporazumom z dne 20. 2. 1997 tožeči stranki omejili svojo obveznost za dolg, ki je ugotovljen v 1. točki, le do višine vrednosti zastavljenih nepremičnin in da sta bili tožeči stranki s prodajo oziroma unovčenjem nepremičnin obveznosti prosti. Že Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 30. 6. 2005 ugotovilo, da ima sporazum moč sodne poravnave in je torej izenačen s sodno odločbo, kar pomeni, da predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko upnik zaradi izterjave svoje denarne terjatve zahteva prisilno izvršbo zoper dolžnika. Višje sodišče je nadalje ugotovilo, da iz vsebine sporazuma izhaja, da tožnika nastopata proti upniku kot dolžnika in zastavitelja na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu z dne 21. 1. 1997, ki je sestavni del sporazuma. Sodišče nato zaključi, da dolžnika v njem ne nastopata le kot zastavitelja, temveč tudi kot dolžnika. Ker sta torej tožnika kot dolžnika prevzela dolg v višini

21.014.551,20 SIT, ki pa do danes ni bil poplačan v celoti, tožena stranka vztraja, da jima ni dolžna ničesar vrniti. Sodišče pa je zaradi zmotnega materialnopravnega tolmačenja sporazuma zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Iz enakega razloga tožena stranka meni, da je sodišče nedopustno zavrnilo njen pobotni ugovor. S 1. točko sporazuma sta tožeči stranki nesporno prevzeli plačilo dolga, ki je naveden v sporazumu. Tudi če bi se štelo, da so bili izvršilni postopki veljavno ustavljeni na podlagi zamudne sodbe, je po mnenju tožene stranke še zmeraj potrebno upoštevati dolg tožnikov na podlagi sporazuma z dne 20. 2. 1997. Obstoj terjatve tožene stranke je izkazan s sklepi izvršilnega sodišča, izdanih v postopkih opr. št. In 5/00072, opr. št. I 04/00726, opr. št. In 97/00021, iz katerih je razvidna višina terjatve tožene stranke, ki pa med strankami tudi nikoli ni bila sporna. Tožena stranka zato vztraja, da je sodišče zaradi napačnega tolmačenja sporazuma neupravičeno zavrnilo njegov pobotni ugovor ter podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče, če ne bo razveljavilo celotne sodbe, razveljavi 2. točko izreka tako, da ugodi pobotnemu ugovoru tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika sta zatrjevala, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 99/2007 z dne 16. 7. 2007 v zvezi s popravnim sklepom, razsojeno, da je izvršba na denarna sredstva in pokojninske prejemke ter nepremičnine last tožnikov nedopustna, zaradi česar je Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju dne 16. 11. 2007 razveljavilo sklepa o izvršbi opr. št. I 04/726 in In 05/72, s katerima je bila izvršba na omenjena sredstva izvršbe dovoljena, ter izvršilna postopka ustavilo. Ker je bila izvršba na denarna sredstva in pokojninske prejemke, ki se je izkazala za nedopustno, delno že opravljena, in sicer je bilo tekom izvršbe tožnikoma v korist tožene stranke odtegnjenih več zneskov v skupni višini 6.185,92 EUR, tožnika menita, da jima je dolžna tožena stranka neupravičeno odtegnjene zneske vrniti.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je uveljavljani tožbeni zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve utemeljen, saj pravni temelj za rubež denarnih sredstev in pokojninskih prejemkov ni obstajal oziroma je odpadel (190. člen Obligacijskega zakonika). Takšna presoja je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Tožena stranka v pritožbi sicer vztraja, da tožnikoma ni dolžna ničesar vrniti, ker je njena terjatev v višini 21.014.551,20 SIT s pripadki, ugotovljena s sporazumom, opr. št. R 10/97 z dne 20. 2. 1997, ki ni bil nikoli razveljavljen oziroma spremenjen, še vedno obstoji, saj še ni bila v celoti poplačana, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Že sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da terjatev tožene stranke ne obstoji, pri čemer pa razlogi pritožbenega sodišča za takšen zaključek niso enaki razlogom sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pravdni stranki dne 21. 1. 1997 sklenili pogodbo o pristopu k dolgu, dne 20. 2. 1997 pa še sporazum opr. št. R 10/97 o tem, da se terjatev upnika (v tej pravdi tožene stranke) v znesku 21.014.551,20 SIT po pogodbi o pristopu k dolgu z dne 21. 1. 1997, zavaruje z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini dolžnikov (v tej pravdi tožnikov). Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je Okrožno sodišče v Celju z zamudno sodbo, opr. št. P 99/2007 z dne 16. 7. 2007, ugotovilo, da med pravdnima strankama ne obstoji veljavna pogodba o pristopu k dolgu z dne 21. 1. 1997. Na podlagi navedenih, v pritožbenem postopku neizpodbijanih, ugotovljenih dejstev pritožbeno sodišče ocenjuje, da kljub temu, da sporazum z dne 20. 2. 1997 ni bil razveljavljen oziroma spremenjen, na kar opozarja tožena stranka v pritožbi, ni mogoče šteti, da terjatev tožene stranke obstoji. Res sicer citirana zamudna sodba ugotavlja le neveljavnost pogodbe o pristopu k dolgu z dne 21. 1. 1997, vendar pa ker se sporazum glede same terjatve v celoti sklicuje na pogodbo o pristopu k dolgu (iz sporazuma izhaja, da na osnovi pogodbe o pristopu k dolgu z dne 21. 1. 1997 obstoji terjatev upnika nasproti dolžnikoma v skupni višini 21.014.551,20 SIT s pripadki) in ker je navedena pogodba tudi sestavni del sporazuma (glej prilogo B4), je po presoji pritožbenega sodišča treba šteti, da zaradi ugotovljene neveljavnosti pogodbe o pristopu k dolgu ne obstoji tudi terjatev, ki izhaja iz sporazuma.

Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožba sicer utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da sta tožnika s sporazumom svojo obveznost omejila le do višine vrednosti zastavljenih nepremičnin in da sta bila s prodajo oziroma unovčenjem nepremičnin obveznosti prosta, saj iz sporazuma izhaja, da tožnika nastopata kot dolžnika

na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu z dne 21. 1. 1997 in ne torej le kot zastavna dolžnika. Vendar pa navedeno ne pripelje do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, glede na to, da je bilo ugotovljeno, da zatrjevana terjatev tožene stranke ne obstoji.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo njen pobotni ugovor. Tožena stranka je uveljavljala v pobot terjatev, ki izhaja iz sporazuma z dne 20. 2. 1997, za katero pa se je izkazalo, kot je bilo obrazloženo, da ne obstoji, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje, da se pobotni ugovor zavrne, pravilna. V zvezi s sklepi izvršilnega sodišča (Okrajnega sodišča v Šentjurju pri Celju), na katere opozarja pritožba in ki naj bi po mnenju tožene stranke izkazovali obstoj in višino njene terjatve, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sklepi o izvršbi in drugi sklepi izvršilnega sodišča, še zlasti tisti, ki so bili izdani pred zamudno sodbo, s katero je bilo ugotovljeno, da pogodba o pristopu k dolgu, na podlagi katere je nastala terjatev tožene stranke do tožnikov, ni veljavna, ne vežejo pravdnega sodišča v tem smislu, da ne bi smelo samo presojati, ali terjatev tožene stranke dejansko obstoji. Sicer pa tudi iz sklepov izvršilnega sodišča po oceni pritožbenega sodišča ne izhaja, da terjatev tožene stranke obstoji, temveč iz njih izhaja kvečjemu nasprotno. Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sklepom z dne 16. 11. 2007, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, razveljavilo sklepa o izvršbi opr. št. I 04/726 in In 05/72, na podlagi katerih je (še) tekla izvršba tožene stranke, na podlagi sporazuma z dne 20. 2. 1997, zoper tožnika, ter izvršbo ustavilo.

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).