Up-786/03

9. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa odvetniška družba B., o. p., Z., na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 17/2003 z dne 2. 10. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 596/2002 z dne 21. 6. 2002 in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 80/99 z dne 5. 12. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je sodišče določilo kazen dveh let in šestih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Pritožniku je bilo naloženo plačilo pridobljene premoženjske koristi. Višje sodišče je pritožniku znižalo določeno kazen na dve leti zapora, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je zahtevo prritožnikovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 28. in 29. člena Ustave. Sodišča naj bi kršila ustavno prepoved povratne moči kazenskopravnih predpisov, saj naj bi napačno razlagala kazensko zakonodajo. Vsa sodišča naj bi dejanje pritožnika, ki je bilo storjeno leta 1993, presojala po določbah drugega odstavka 244. člena KZ. Po pritožnikovem mnenju bi morala sodišča uporabiti določbe Kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 in nasl. - v nadaljevanju KZ77), saj naj bi bila to po njegovem mnenju edina veljavna kazenska zakonodaja v času storitve kaznivega dejanja (tretji in drugi odstavek 133. člena KZ77). Po mnenju pritožnika je moral upravičeni tožilec po KZ77 obtožencu dokazovati tudi naklep glede protipravnosti pridobljene premoženjske koristi, v KZ pa se protipravnost ne omenja več kot zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, iz česar naj bi izhajalo, da tožilcu po KZ ni več treba dokazati, da je storilčev naklep obsegal tudi protipravnost premoženjske koristi. Stališče sodišča, da "je protipravnost sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je določena kot poseben zakonski znak", naj ne bi bilo pravilno. Pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v svojo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) naj bi bila kršena s tem, ker sodišča niso ugodila predlogom obrambe za zaslišanje razbremenilnih prič, s čimer naj bi pritožnik dokazal, da pri očitanem ravnanju ni podan zakonski znak pridobitve velike premoženjske koristi.

B.

3.Kolikor se pritožnikove navedbe nanašajo na nepravilno uporabo prava, mu je treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana sodiščem, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati glede stališča o uporabi kazenske zakonodaje.

4.Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta pojasnili uporabo drugega odstavka 244. člena KZ. Po stališču Vrhovnega sodišča je protipravnost sestavina vsakega kaznivega dejanja, ne glede na to, ali je določena kot poseben zakonski znak. Prvi odstavek 244. člena KZ vsebuje opis zakonskih znakov, iz katerega je razvidna protipravnost ravnanja in posledice. Po stališču Vrhovnega sodišča zato ni mogoče zaključiti, da pri opredelitvi premoženjske koristi opuščena protipravnost pomeni, da je določba prejšnjega zakona dekriminirana. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi št. I Ips 74/97. Sodišča so svoje stališče oprla na razlago Zakona, ga razumno obrazložila in jim ni mogoče očitati arbitrarnosti oziroma samovoljnosti, zato pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave. Takšno stališče pa tudi ni v neskladju z 28. členom Ustave.

5.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Točka d) tretjega odstavka 6. člena EKČP določa, da ima, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, ki veljajo za obremenilne priče.

6.Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora po ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

7.Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju pritožnikove krivde izvedlo številne dokaze, deloma pa zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se kot priče zaslišijo določene osebe. Ta dokazni predlog je sodišče argumentirano zavrnilo in pri tem pojasnilo, zakaj tega dokaza (zaslišanja prič) ni izvedlo. Glede na ugotovljeno Ustavno sodišče ocenjuje, da s prvostopenjsko sodbo niso bile povzročene s strani pritožnika zatrjevane kršitve človekovih pravic. Tudi presoja, odločitev ter obsežno in konkretno razlogovanje drugostopenjskega in Vrhovnega sodišča po mnenju Ustavnega sodišča zadosti kriterijem v zvezi z ugotavljanjem morebitne kršitve pravice iz 29. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, zato tudi sodbi teh dveh sodišč ne predstavljata kršitev navedenih človekovih pravic.

8.Glede na navedeno Ustavno sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi očitno ne gre za kršitev pravic, kakor jih zatrjuje pritožnik, zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer