Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik se je kot rudar poškodoval v delovni nesreči 28.10.1994, ko je prišlo do nenadne sprostitve pritiska v jami, zaradi česar ga je stojka močno udarila po glavi in vratu. Utrpel je pretres možganov in zvin vratne hrbtenice. Od tožene stranke, pri kateri je imela njegova delovna organizacija zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, je zahteval plačilo odškodnine zaradi premoženjske in nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo in te prisoje tožena stranka pritožbeno ni izpodbijala. Od zahtevanih 1,500.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti mu je sodišče prve stopnje prisodilo 1,000.000,00 SIT, od zahtevanih 400.000,00 SIT za strah 200.000,00 SIT in od zahtevanih 2,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,500.000,00 SIT. Skupaj mu je tako prisodilo 2,700.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, presežno zahtevanih 1,200.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Proti odločitvi o odškodnini za nepremoženjsko škodo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka je izpodbijala prisojo odškodnine nad 1,500.000,00 SIT, tožnik pa zavrnitev presežno zahtevanih 1,200.000,00 SIT, vendar je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem prisodilnem in zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe pravdni stranki in obe uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Obseg njunega revizijskega izpodbijanja je enak njunemu pritožbenemu obsegu izpodbijanja. Tožena stranka meni, da tožnik ni bil resneje poškodovan, saj je bil v bolnici zaradi opazovanja le 2 dni. Ugotovljeni obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin ne upravičuje tolikšne prisoje. Odškodnina za strah tožniku ne gre, ker zaradi nezavesti primarnega strahu ni trpel, zaskrbljenost za izid zdravljenja pa po seznanitvi z diagnozo ni mogla biti tolikšna, da bi mu šla odškodnina, saj ni bil poškodovan noben kostni del. Neutemeljena je prisoja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj je invalidska komisija ocenila, da je tožnik sposoben za svoje delo. Tožnik torej nima delovnih omejitev, pa tudi ne omejitev v privatnem življenju. Bolečine v vratu ob prisilni drži, dolgotrajnejši nošnji čelade in vožnji po slabih cestah so bile upoštevane že pri odškodnini za prvo obliko nepremoženjske škode. Sodišče se ne bi smelo slepo opreti na izvedenčevo oceno o odstotku zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker ta ocena nima nobene pravne podlage.

Tožnik pri utemeljevanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava meni, da sta sodišči v premajhni meri vrednotili dejstvo, da je prišlo do hujšega zvina vratne hrbtenice in pretresa možganov. Povzema ugotovljeno obdobje telesnih bolečin, vse prestane nevšečnosti med zdravljenjem in poudarja svojo mladost v času škodnega dogodka in s tem povezan pričakovan obseg bodočih telesnih bolečin. Ker je fizični delavec, mu bodo vsakodnevno dvigovanje težjih bremen, prisilna drža vratne hrbtenice in klimatski pogoji dela povzročali telesne bolečine in glavobole. Večmesečna zaskrbljenost za izid zdravljenja po tožnikovem mnenju utemeljuje prisojo vse zahtevane odškodnine za strah. Ker je tožniku poškodba povzročila omejeno gibljivost vratne hrbtenice in postkomocionalni sindrom, je utemeljena tudi vsa zahtevana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, zlasti tudi glede na tožnikovo mladost in neugodne klimatske pogoje dela, kot so sprememba temperatute, hrup, slab zrak, kar mu povzroča glavobole. Tožnik se na delovnem mestu zelo težko skoncentrira. Zaradi posledic škodnega dogodka se je moral dodatno izobraževati in opravljati izpite za strelca, kar je fizično nekoliko lažje delo. Delo v jami opravlja le s povečanimi napori. Opustil je rekreativne športne dejavnosti, omejen je pri vsakodnevnih domačih opravilih in oviran pri vsakodnevni vožnji z avtom.

Revizija tožene stranke je bila vročena tožniku, tožnikova revizija pa toženi stranki, vendar nobena stranka ni vložila revizijskega odgovora. Obe reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Dejanska podlaga, kot sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na katero so glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 vezani stranke in revizijsko sodišče, je v tej pravdni zadevi naslednja. Tožnik se je 28.10.1994 poškodoval kot rudar v jami.

Takrat je bil star 23 let. Diagnoza njegove poškodbe se je glasila: zvin vratne hrbtenice (z manjšo poškodbo vezi in mišic levo) in pretres možganov. V bolnici je bil na opazovanju 2 dni, 3 mesece je moral nositi Schantzovo ovratnico, prestal je več rentgenskih pregledov, bil je na številnih kontrolnih pregledih v kirurški ambulanti in pri lečečem zdravniku, na številnih diagnostičnih preiskavah, na 41 fizioterapijah, več mesecev je moral jemati analgetike, v bolniškem staležu je bil dobrih 5 mesecev, nato pa je do 3.10.1995 delal na lažjem delovnem mestu. Ob samem škodnem dogodku je bil zaradi udarca v glavo nekaj minut v nezavesti. Pretres možganov je povzročil stalne hude glavobole v približnem trajanju 1 tedna, nato pa so glavoboli pričeli popuščati. Kasnejši občasni glavoboli so bili zmerni in lahki, sprovocirale so jih predvsem neugodne okoliščine na delovnem mestu, kot so sprememba temperature, hrup in slab zrak. Nagnjenost h glavobolom ob takih pogojih je ostala tudi za v bodoče. Zvin vratne hrbtenice je povzročil tri tedne stalnih zmernih bolečin, boleča je bila fizikalna terapija, bodoče bolečine bodo prisotne ob večjih naprezanjih. Za to obliko nepremoženjske škode sta mu sodišči prisodili 1,000.000,00 SIT odškodnine.

Ko se je tožnik prebudil iz nezavesti, se je zelo prestrašil, ali bo z glavo in vratom še lahko obračal. Hujši strah je glede na svojo mladost preživljal prve dni po poškodbi, nato pa je bil ves čas zdravljenja utemeljeno zmerno zaskrbljen za izid. Za to obliko nepremoženjske škode sta mu sodišči prisodili 200.000,00 SIT odškodnine.

Tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Poškodba mu je povzročila omejeno gibljivost vratnega dela hrbtenice. Po izvedenčevih ugotovitvah je ta pri predklonu res le minimalna, je pa znatna, točneje za približno polovico omejena pri rotaciji in odklonu v desno. Zato tožnik težje opravlja dela s prisilno držo glave, ima težave pri dolgotrajnejšem nošenju čelade (rudar v jami) in pri vožnji z avtomobilom. Moten je pri delih, kjer je potrebno izrazito obračanje glave. Kljub oceni invalidske komisije je bil po dogovoru v službi razporejen na drugo delovno mesto, kjer mora kot strelec dvigovati le okoli 10 kg težka bremena in ne več 50 kg, vendar se mora še dokvalificirati. Zaradi težav mora v opravljanje svojega dela vlagati večje napore, opustil pa je rekreativno igranje košarke in rokometa. Izvedenec je ocenil zmanjšanje njegovih delovnih sposobnosti s 15 odstotki. Za to obliko nepremoženjske škode sta sodišči tožniku prisodili 1,500.000,00 SIT odškodnine.

Primerjava pravkar povzete dejanske podlage odločanja in prej povzetih revizijskih navedb obeh pravdnih strank pokaže, da revidenta pri nekaterih svojih revizijskih trditvah ne upoštevata ugotovljenih dejanskih okoliščin ali pa jih posredno skušata izpodbiti. Tožena stranka je v celoti sprejela izvedensko mnenje, vendar se sedaj z nekaterimi ugotovitvami izvedenca ne strinja. Tudi tožnik se je strinjal z izvedeniškim mnenjem, kljub temu pa v reviziji govori o hujšem zvinu vratne hrbtenice in o postkomocionalnem sindromu. Po izvedenčevih ugotovitvah ni šlo za hujši zvin, trditve o postkomocionalnem sindromu (na primer o težavah pri koncentraciji) pa nimajo podlage v izvedenčevih ugotovitvah in tudi ne v ugotovitvah obeh sodišč. Kako resna je bila tožnikova poškodba, izhaja iz izvedeniškega mnenja. Zato tožena stranka neutemeljeno sklepa na manjšo resnost poškodbe le na podlagi dejstva, da je bil tožnik v bolnici samo 2 dni. Zmotno je tudi njeno mnenje, da naj bi sodišči tožniku prisodili odškodnino za primarni strah. Ob pozornejšem branju razlogov obeh sodb je mogoč le zaključek, da gre za prisojo odškodnine za tožnikovo sprva večjo, nato pa zmernejšo zaskrbljenost za izid zdravljenja, ne pa za strah ob samem škodnem dogodku.

Revizijsko sodišče se ne more strinjati s stališčem tožene stranke, da izkazana večmesečna tožnikova zaskrbljenost za izid zdravljenja ne upravičuje prisoje odškodnine za strah. Tudi pri izpodbijanju prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmajšanih življenjskih aktivnosti tožena stranka neutemeljeno ocenjuje, da tožnik ni omejen niti v svojih delovnih, niti v ostalih življenjskih aktivnostih. Res je izvedenec podal oceno v odstotkih o zmanjšanju dolžnikovih delovnih sposobnosti (in ne vseh življenjskih aktivnosti), vendar je tudi opisal, na katerih tožnikovih omejitvah sloni taka ocena.

Sodišči sta dejanske ugotovitve o zmanjšanju tožnikovih delovnih in siceršnjih življenjskih aktivnosti povzeli v razloge svojih sodb in te ugotovitve so bile podlaga njunemu odločanju, v odstotku izražena ocena zmanjšanja delovnih sposobnosti pa le pomožno merilo. Ob izkazani omejeni gibljivosti vratnega dela hrbtenice in izkazanem dogovoru v službi, na podlagi katerega tožnik opravlja lažje delo strelca v jami, je neutemeljeno revizijsko sklicevanje tožene stranke na mnenje invalidske komisije. Revizijske trditve, da glede na vso medicinsko dokumentacijo realno pri tožniku sploh ni prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti, tudi pomenijo nedovoljen poskus izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, ki kot že povedano, temelji predvsem na izvedeniškem mnenju, ki sta ga brez pripomb sprejeli obe pravdni stranki. Tožnikove revizijske trditve, da se je bil primoran zaradi posledic škodnega dogodka dodatno izobraževati, revizijsko sodišče ni upoštevalo. Ne glede na vprašljivost stališča, da predstavlja potreba po dodatnem izobraževanju škodo, je potrebno poudariti, da te okoliščine tožnik ni uveljavljal niti v svojih navedbah v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbenem postopku in gre zato za nedovoljeno revizijsko novoto.

Pravna podlaga za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo je v prvem in drugem odstavku 200. in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Po merilih iz teh zakonskih določb je treba pri odločanju o odškodnini vsako škodo konkretizirati in individualizirati, ugotoviti torej objektivno obseg škode pri konkretnem oškodovancu in upoštevati tudi posebne okoliščine tega oškodovanca, kot so zlasti starost, spol, poklic, ki ga opravlja, njegove siceršnje življenjske aktivnosti ter kako se konkretna objektivna prizadetost odraža v njegovi duševnosti. Pri odmeri odškodnine pa je poleg tega treba upoštevati tudi širše okvire, ki se odražajo ob primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta v tej pravdni zadevi obe sodišči materialnopravno pravilno upoštevali vse kriterije za določitev pravične odškodnine, med njimi tudi tožnikovo starost in z njo povezano pričakovano obdobje bodočih telesnih in duševnih bolečin. Tožnikovo revizijsko stališče, da ta okoliščina ni bila ustrezno vrednotena, je zato zmotno. Ker je prisojena odškodnina ustrezno umeščena tudi v okvir prisojenih odškodnin za podobne odškodninske primere, sta reviziji obeh pravdnih strank neutemeljeni.

Po vsem obrazloženem sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo. V postopku pred njima ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 reviziji obeh pravdnih strank zavrnilo. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe zajema tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov obeh pravdnih strank.