Jedro

Ker je zastaranje izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki spada v področje materialnega prava, urejeno v 93. členu KZ-1, je glede ugovora zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki ga je obsojenec naslovil na Okrožno sodišče v Ljubljani, slednje stvarno pristojno in bi moralo o njem vsebinsko odločiti.

Izrek

Pritožbi obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom, na podlagi določila 24. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za obravnavanje ugovora zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni ter da se po pravnomočnosti tega sklepa ugovor zastaranja izvršitve odvzema premoženjske koristi - očitna pisna pomota, saj je pravilno zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni - odstopi Okrajnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu.

2. Zoper sklep se pritožuje obsojenec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči: (1) da je izvršitev denarne kazni kot stranske kazni v višini 19.662,00 EUR po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 7576/2010 z dne 1. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II opr. št. X K 4980/2011 z dne 23. 12. 2011, zastarala, podrejeno pa (2) da izpodbijani sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da o zahtevi obsojenca meritorno odloči. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da se po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in sicer po prvem odstavku 120. člena in ne kot očitno zmotno navaja izpodbijani sklep 130. člena, glede pristojnosti in postopka za izterjavo denarnih kazni uporablja zakon, ki ureja izvršbo denarnih terjatev ter da so za izvršbo denarnih terjatev in zavarovanja po 5. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pristojna okrajna sodišča. Vendar v nadaljevanju zmotno ocenjuje, da Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je izdalo sodbo, na podlagi katere je pritožnik dolžan plačati predmetno stransko denarno kazen, ni stvarno pristojno za obravnavanje ugovora zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni. Pri tej odločitvi je očitno spregledalo, da je zastaranje izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki spada v področje materialnega prava, urejeno v 93. členu KZ-1. To pa pomeni, da je glede ugovora zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki ga je obsojenec naslovil na Okrožno sodišče v Ljubljani, slednje stvarno pristojno in bo moralo o njem vsebinsko odločiti, ne glede na to, da je Okrajno sodišče v Celju že izdalo sklep o uvedbi izvršbe, zoper katerega je pritožnik podal ugovor, prav tako zaradi zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni. Za odločanje o ugovoru zoper sklep o izvršbi pa je dejansko kot stvarno in krajevno pristojno Okrajno sodišče v Celju.

5. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi obsojenega in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, v katerem bo moralo meritorno oziroma vsebinsko odločiti o obsojenčevem ugovoru zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni.