Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo, večdelni zlom leve podlahti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - razveljavi v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter glede stroškov, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; - spremeni glede odločitve o odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tako da je tožena stranka iz tega naslova dolžna tožeči stranki plačati 2.485,88 EUR (kar je pred 1.1.2007 predstavljalo 595.716,28 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2006 dalje, v 15 dneh.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem delu (glede odškodnine za strah in glede višjega zahtevka za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) potrdi izpodbijana sodba.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Sežani zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala v prometni nesreči in za katero odgovarja tožena stranka. Ugotovilo je, da znaša odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju 3.755,63 €, za strah 834,39 € in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 625,94 €. Odškodnino v taki višini mu je tožena stranka izplačala že pred pravdo, zato je tožbeni zahtevek za plačilo še odškodnine neutemeljen. Hkrati je še odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške v znesku 115,21 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da Višje sodišče sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da je tožnik utrpel le lahko telesno poškodbo, kar glede na posledice, ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke, ne drži. Sodišče je napačno izhajalo iz zapisa v policijskem zapisniku, pri čemer je jasno, da policisti nimajo ustreznega strokovnega znanja za opredelitev poškodbe kot lahke. Sodišče je v delu, v katerem je presojalo višino odškodnine, zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Sodišče namreč pri vsaki obliki nepremoženjske škode ni navedlo razlogov, kakšna bi bila pravična odškodnina, ampak je zgolj ocenjevalo, ali izplačani znesek s strani tožene stranke predstavlja pravično odškodnino. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je za vse oblike odškodnine določilo prenizko odškodnino. V nadaljevanju pritožba povzema izvedensko mnenje in opozarja, da sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila potrebna operativna oskrba preloma, da je bil tožnik operiran šele naslednji dan in da je ta čas čutil močne bolečine, da ga je roka bolela še tri mesece po odpustu iz bolnišnice, kar je dopuščal tudi izvedenec, ki je podal oceno minimalnega trajanja bolečin. Tožnika roka še danes občasno boli. Prenizko so ovrednotene tudi nevšečnosti pri zdravljenju. Ob tem ne gre spregledati tožnikove izjave, da ni dobro prenesel anestezije, da je imel roko povito še mesec dni po operaciji, da ima v roki še vedno vijake in ploščice, ki jih bo potrebno odstraniti (bodoča škoda). Prenizko je določena odškodnina za strah. Tožnik je utrpel hud primarni strah, saj se je ustrašil za svoje življenje, ko mu je avto zaprl pot. Bilo ga je groza, ko je videl, da se je A. B. ubil in da je neki človek prišel k njemu in tipal, ali ima še pulz. Sekundarni strah za izid zdravljenja je trajal najmanj dva meseca, kar je relativno dolga doba. Na podlagi povedanega bi mu pripadalo še 165,41 EUR. Zlasti pa je prenizko ocenjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je povedal, da se od poškodbe dalje ne more več športno udejstvovati, da ima zaradi bolečin v levem zapestju težave zjutraj, da z levico ne sme dvigovati bremen, težjih od 5 kg, da se boji zaradi službe, zapestje ima omejeno gibljivo, kar je ugotovil tudi izvedenec. Sodišče je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo ugotovilo, da je gibljivost popolna in s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je upoštevalo le delovno sposobnost ne pa tudi prikrajšanja oškodovanca na ostalih področjih življenja in v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Izvedenec je zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil na 4% (čeprav se tožnik zaveda, da se zmanjšanje ne more meriti v odstotkih), kljub temu je sodišče zaključilo, da je izplačani znesek 625,94 € primerna odškodnina, kar pa je v nasprotju s sodno prakso, npr. s podobnimi zadevami II Ips 620/2003 in II Ips 519/2002. Pritožba je delno utemeljena.

Drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo, čeprav je o tem zapis le v zapisniku policije, vendar to na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj opredelitev poškodbe za lahko ni bila odločilna in je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevalo vse dejanske posledice, ki jih je utrpel tožnik v prometni nezgodi in ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke (razen v zvezi z bodočimi telesnimi bolečinami, kot bo obrazloženo v nadaljevanju). Prav tako ni podana absolutna kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Sodba ima razloge o tem, kolikšna je pravična odškodnina. Res je sodišče nerodno zapisalo, da je že plačana odškodnina primerna in ne da je odškodnina v taki višini pravična odškodnina po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o nepremoženjski škodi, vendar je svoje zaključke o tem, kaj je upoštevalo pri odmeri obrazložilo in sodba očitane pomanjkljivosti nima. Pravno podlago zahtevku predstavljajo določbe 179. in 182. člena OZ. Relevantno dejansko stanje je bilo v večjem delu pravilno ugotovljeno in večino konkretnih okoliščin, na katere se sklicuje pritožba, ko povzema ugotovitve izvedenca in izpoved tožnika, je sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine. To pa ne velja za bodočo škodo v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi pri zdravljenju, na kar pravilno opozarja pritožba. Tožnik je namreč zatrjeval, da mu bo ta škoda nastala v zvezi z operativno odstranitvijo vijakov in ploščic (navedbe na naroku 23.10.2007). Sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z bodočo škodo ni ugotavljalo, zato je bilo dejansko stanje v tem delu ugotovljeno nepopolno in je bilo treba pritožbi delno ugoditi in sodbo razveljaviti, kolikor je bil zavrnjen zahtevek za odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, ali bo tožniku nastala kakšna bodoča škoda v zvezi z odstranitvijo vijakov in ploščic in kolikšna bo ta škoda ter ob upoštevanju vseh dejanskih ugotovitev odmeriti pravično odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju.

Vse okoliščine, na katere se sklicuje pritožba glede strahu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, upoštevalo je tako primarni kot sekundarni strah. Na tako ugotovljena dejstva je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Primerno so upoštevane okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na tožnika individualizirajo, po drugi strani pa je primerno upoštevana tudi objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primerljivimi primeri sodne prakse (tudi v zadevah, na katere se sklicuje tožnik, je bilo za strah prisojenih 150.000,00 SIT oziroma 200.000,00 SIT, v obravnavani zadevi pa 200.000,00 SIT). Ker sodišče ni zagrešilo zatrjevanih kršitev oziroma drugih uradoma upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti in glede odločitve o odškodnini za strah potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pritožba glede pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je povzelo tožnikovo izpoved in mnenje izvedenca, ob presoji je zaključilo, da tožnik glede na objektivne ugotovitve ne more imeti zelo hudih posledic, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Izvedenec je namreč ugotovil, da gre le za minimalno omejeno gibljivost, da tožnik zaradi navedenega le v manjši meri duševno trpi, da njegova delovna zmožnost ni bistveno zmanjšana. Res je sodišče prve stopnje zapisalo tudi, da iz medicinske dokumentacije izhaja, da je gibljivost popolna (kar ni v nasprotju z listinami iz spisa, saj tako izhaja iz izvida travmatologa z 13.1.2006), vendar je hkrati upoštevalo ugotovitev izvedenca o minimalno omejeni gibljivosti. Da bi zaradi obravnavane poškodbe tožnik ne smel dvigovati bremen, težjih od 5 kg, iz izvedenskega mnenja ne izhaja (tožnik na mnenje ni imel pripomb). Dejansko stanje je bilo torej glede strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugotovljeno pravilno.

Upravičeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo pri odmeri pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ob odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati dve temeljni načeli za odmero, načelo individualizacije višine odškodnin in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin, po katerih sodišče upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in da upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod različnega obsega. Odmerjena odškodnina bistveno odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse, to je primerov z zelo podobnimi poškodbami in posledicami (npr. zadevi II Ips 620/2003 in II Ips 519/2002, na kateri se sklicuje že pritožba, poleg tega tudi zadeve II Ips 87/99, II Ips 232/93, II Ips 652/94 in II Ips 93/96). Pravična odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ob ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava znaša 3.100 EUR. Ker se odškodnina odmerja po cenah na dan izdaje sodbe, je bilo treba že plačano odškodnino revalorizirati. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah, npr. II Ips 32/2005, II Ips 435/2007, II Ips 597/2008 in II Ips 908/2008, zavzelo stališče, da pomeni vprašanje delnih plačil odškodnine za nepremoženjsko škodo pravno vprašanje, ki ga sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Odločilna dejstva za valorizacijo in torej pravilno uporabo materialnega prava so znesek in datum delnega plačila odškodnine in podatek o datumu izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka 14.12.2006 plačala 150.000,00 SIT (625,94 EUR) in ti dejstvi med strankama nista sporni. Ker je datum izdaje sodbe znan, je tako mogoče plačani znesek valorizirati. Pri tem je sodišče uporabilo indeks cen na drobno kot ga objavlja Statistični urad RS in ki se ga tudi sicer najpogosteje uporablja za valorizacijo denarnih zneskov. Indeks za obdobje od 14.12.2006 do 20.2.2008 je 1,061, kar pomeni, da na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje valoriziran znesek že plačane odškodnine znaša 664,12 EUR. Na podlagi povedanega je bilo treba izpodbijano sodbo v delu, v katerem se nanaša na odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, spremeniti tako, da mora tožena stranka tožeči plačati 2.485,18 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2006 dalje (vprašanje začetka teka zamudnih obresti za stranki med postopkom ni bilo sporno). Višji zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa se zavrne (4. točka 358. člena ZPP).

Ker je bila sodba v delu razveljavljena, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa se na podlagi določbe 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.