Jedro

Bistvo notarskega zapisa v konkretni zadevi je bil prenos oziroma odstop poslovnega deleža, kar je bilo z navedenim notarskim zapisom tudi storjeno, tudi glede tožeče stranke. S tem, ko je notarka zapisala, da tržna cena deleža, ki ga družba izplača G. znaša 40.000,00 DEM v tolarski protivrednosti ter, da se bodo o roku izplačila sporazumeli družbeniki sami, pa tudi ni ravnala contra legem, saj bi bilo navedeno mogoče speljati na podlagi 437. člena takrat veljavnega ZGD.

Opozorilna klavzula v notarskem zapisu ima vlogo forme ad probationem in ni pogoj za veljavnost pravnega posla. Zato opustitev navedbe opozorila v samem notarskem zapisu tudi ne predstavlja protipravnega ravnanja.

Sodišče na svoje dokazne sklepe ni vezano oziroma lahko prosto odloča, kdaj bo zaslišalo posamezne stranke in priče, zato s tem, ko vseh prič in strank ni zaslišalo na istem naroku, ni storilo bistvene kršitve določb postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe podano z vlogo „poprava tožbe“, ki jo je sodišče prejelo 21.1.2008 (I. točka izreka), dopustilo stransko intervencijo na strani tožene stranke (II. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 23.012,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 18.272,41 EUR od 16.3.2001 dalje do plačila, od zneska 1.274,70 EUR od 29. 11. 2005 dalje do plačila, od zneska 778,57 EUR od 14. 12. 2005 dalje do plačila, od zneska 1.479,07 EUR od 17.6.2003 dalje do plačila in od zneska 1.207,25 EUR od 21. 2. 2006 dalje do plačila, v petnajstih dneh, ter na povračilo stroškov pravdnega postopka (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.758,05 EUR v petnajstih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (IV. točka izreka).

Proti sodbi (III. in IV. točki izreka) se je pritožila tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uvodoma povzema obrazložitev sodišča prve stopnje, nato navaja, da je stališče sodišča, da tožena stranka pri sestavi pogodbe v notarskem zapisu ni ravnala protipravno, v celoti napačno. Izraz protipravno pomeni, da je določeno ravnanje v nasprotju s pravnim redom, torej z obstoječimi pravnimi pravili. Opozarja na Zakon o notariatu (ZN), ki je veljal do spremembe dne 31. 12. 2001 in na 24. člen tega zakona. Četudi bi držalo, da naj bi tožena stranka pogodbene stranke opozorila na pravno spornost in ničnost v primeru, da ne bo prišlo do prostovoljne izpolnitve, bi to morala vnesti v samo pogodbo. Smisel sklepanja (kavza) tovrstne pogodbe v celoti odpade v primeru, da tisti, ki se je zavezal in obljubil plačati, ve, da mu le-tega ni potrebno storiti, zato bi moralo sodišče z večjo mero kritičnosti presojati izpoved tožene stranke in z njo usklajeno izpoved priče D.S., česar pa sodišče ni storilo. Sodišče je napačno presodilo navedbe in dokaze v zvezi s protipravnostjo in napačno odločilo, da ta predpostavka odškodninske odgovornosti tožene stranke ni podana. Sodišče je svojo odločitev oprlo samo na izpovedi prič, ki so po svoji vsebini povsem presegle trditveno podlago tožene stranke, zato je kršilo pravila pravdnega postopka ter posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je naknadno predložil dokaze, ki so izpodbili izpovedi prič, sodišče jih pri razsojanju ni upoštevalo in ni z ustrezno kritičnostjo presodilo izpovedi teh prič. Gre za priče z interesom, saj še danes sodelujejo s toženo stranko. Da izpoved priče D.S. ni verodostojna in resnična izhaja iz vrste listin, ki jih je v tem postopku predložil tožnik, predvsem pa iz dejstva, da je tožnik sodišče že na začetku opozoril na to, da morajo biti stranke in priče zaslišane na istem naroku zaradi možnosti vplivanja priče, tožena stranka in posamezne priče pa so s svojimi dejanji sodišče pripravile do tega, da je stranke in priče zaslišalo ločeno. Sodišče ni sprejelo pravilne dokazne ocene glede predloženih listin, ki jih je v postopku predložil tožnik, čeprav iz njih izhaja tako dejstvo, da je izpoved tožene stranke ter izpoved prič neresnična, kot tudi to, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo. Ne drži, da je notarka A.A. pri pripravi notarskega zapisa ravnala z vso skrbnostjo ali v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Navedba sodišča, da je za pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa kot javne listine, mogoče dokazovati, da je materialna resnica v nasprotju s tistim, kar je navedeno v takšni listini, je izven konteksta in ni pravno relevantna za predmetno zadevo. Materialna resnica oziroma vsebina je tisti del besedila, ki ga določijo stranke, za pravno varnost pogodbenih strank pa mora pri zapisu v primeru sestave notarske listine poskrbeti notar, česar tožena stranka v konkretnem primeru ni naredila. Pri povzemanju izpovedi prič in strank gre sodišče večinoma popolnoma izven trditvene podlage strank. Ni res, da je vnašanje opozorila, ki ga zahteva 24. člen ZN postalo obvezno šele po odmevnih aferah v letu 2007. Pritožnik nato pojasnjuje, zakaj izpoved priče S. ni resnična in verodostojna in navaja, da sodišče nanjo ne bi smelo opreti svoje odločitve. Sodišče je napačno sledilo naziranju tožene stranke, da zanjo ZN ni zavezujoč, da ni ravnala v nasprotju s pravnim redom, zato je izpodbijana odločba v celoti napačna. V kolikor bi tožena stranka naredila vse tako, kot ji to nalagajo določila ZN, bi bili tudi pooblaščenci tožnika pri sprožanju nadaljnjih postopkov ustrezno opozorjeni o tem, kaj se je dogajalo in kakšno je bilo ozadje sklepanja sporazuma o notarskem zapisu. Sodišče je nadalje navedlo, da tudi, če bi bila predmetna pogodba v obliki notarskega zapisa pravno veljavna in bi se eden od prisotnih družbenikov podpisal kot direktor družbe T. d.o.o., tožnik po pravu ne bi bil upravičen do izplačila svojega odstopljenega poslovnega deleža po tržni ceni, ki jo vsebuje pogodba, pri čemer se sodišče sklicuje na določila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) o varovanju osnovnega kapitala. Če je sodišče v tem postopku ugotovilo nov razlog, zaradi katerega je predmetna pogodba za tožnika neiztožljiva, je to samo potrditev navedb tožnika, da tožena stranka kot pravni strokovnjak ni ravnala z ustrezno skrbnostjo ter ni zavarovala interesov pogodbenih strank na način, kot so te pričakovale. Napačno je sodišče sprejelo tudi argumentacijo toženke, da bi moral tožnik vložiti tožbo zoper družbo T. d.o.o. na drugi dejanski in pravni podlagi. Stališče sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da bi lahko izterjala od tožene stranke pogodbeni znesek, če predmetna pogodba ne bi bila nična, je napačno. Ker se tožnik o navedbah prič in tožene stranke, ki je pričam zastavljala vprašanja ni mogel izjaviti, dokazov in navedb tožnika, podanih po zaslišanju tožene stranke in prič, pa sodišče ni izvedlo in upoštevalo, je v tem delu kršeno načelo kontradiktornosti. Razlog, zaradi katerega tožnik ni uspel iztožiti svoje terjatve, do katere bi bil upravičen v primeru pravno veljavnega sporazuma v obliki notarskega zapisa, je razviden iz odločb sodišča prve stopnje ter odločb sodišča druge stopnje, opr. št. I Cpg 1288/2003. Napačno je tudi stališče sodišča glede zastaranja terjatve tožnika, saj je 5-letni rok, ki teče od dne sklenitve predmetnega sporazuma, vezan na zahtevo po izpolnitvi obveznosti, ki jo je imel tožnik do družbe T. d.o.o. na podlagi predmetnega sporazuma, terjatev, ki jo vtožuje tožnik v tem postopku, pa ni uperjena zoper T. d.o.o., temveč zoper toženo stranko in to na podlagi drugega temelja. Tovrsten zahtevek na povračilo škode je tožnik lahko zahteval šele takrat, ko mu je škoda nastala, šele z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1288/2003 z dne 29. 11. 2005 je izvedel, da je pogodba v obliki notarskega zapisa, ki jo je sestavila tožeča stranka, nična in da tožnik ni upravičen terjati pogodbenega zneska od družbe T. d.o.o., prav tako pa tudi ne od nikogar drugega. Ker torej odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, je tožnik tožbo vložil pravočasno in znotraj predpisanega roka, zato njegova terjatev ni zastarana, stališče sodišča pa je tako v celoti napačno. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi tožnika ugodi in razveljavi 3. in 4. točko izreka sodne odločbe, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožnika v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri sestavi pogodbe v notarskem zapisu ni ravnala protipravno. Sodišče prve stopnje je glede tega elementa odškodninske odgovornosti po izvedenih dokazih napravilo obširno in prepričljivo dokazno oceno, ki jo tudi sodišče druge stopnje sprejema za pravilno, in pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je strankam, ki so dne 7. 2. 2000 podpisale pogodbo o neodplačnem odstopu poslovnih deležev v obliki notarskega zapisa, dovolj eksplicitno in nedvoumno pojasnila pravno spornost in neiztožljivost predmetnega sporazuma, ki je bil sklenjen, glede na to, da se nihče od družbenikov ni hotel podpisati kot zastopnik družbe T. d.o.o., vendar so kljub opozorilu družbeniki vztrajali pri taki vsebini zapisa in poudarjali, da so se sporazumeli, zato jim tožena stranka ni bila dolžna odreči podpisa takega zapisa. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima opozorilna klavzula vlogo forme ad probationem in ni pogoj za veljavnost pravnega posla. Zato opustitev navedbe opozorila v samem notarskem zapisu tudi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Bistvo notarskega zapisa v konkretni zadevi je bil prenos oziroma odstop poslovnega deleža, kar je bilo z navedenim notarskim zapisom tudi storjeno, tudi glede tožeče stranke. S tem, ko je notarka zapisala, da tržna cena deleža, ki ga družba izplača G., znaša 40.000,00 DEM v tolarski protivrednosti ter, da se bodo o roku izplačila sporazumeli družbeniki sami, pa tudi ni ravnala contra legem, saj bi bilo navedeno mogoče speljati na podlagi 437. člena takrat veljavnega Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). 437. člen ZGD namreč v družbi z omejeno odgovornostjo dopušča izplačilo vplačanih vložkov družbenikom s strani družbe v primeru izstopa družbenika iz družbe, pri čemer pa v teh primerih nalaga obstoječim družbenikom obveznosti, namenjene varstvu osnovnega kapitala družbe oziroma njenih upnikov. Družbeniki bi zato lahko, če bi ravnali v skladu z navedenim določilom, družbo veljavno zavezali (lahko bi sprejeli sklep o zmanjšanju osnovnega kapitala družbe ali pa sami prevzeli nove poslovne deleže oziroma jih povečali z lastnimi vplačili), zato notarka s tem, ko je takšno obveznost zapisala v notarski sporazum, kot že navedeno, ni ravnala contra legem oziroma njeno ravnanje ni bilo protipravno. Po oceni sodišča druge stopnje so zato zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da tožnik, tudi če bi se eden od prisotnih družbenikov podpisal kot direktor družbe T. d.o.o., po pravu (v nobenem primeru) ne bi bil upravičen do izplačila svojega odstopljenega poslovnega deleža in da zato ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženke in nastalo škodo pri tožniku, napačni, zato tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja na nov razlog za neiztožljivost, ki naj bi ga ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kot že navedeno, da ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke, pa tovrstni razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem vzročne zveze niso odločilni, saj že zaradi neobstoja enega elementa (protipravnosti) odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

Sodišče prve stopnje se je na izpovedi zaslišanih prič pravilno oprlo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožena stranka je zatrjevala, da je tožnika oziroma pogodbenike opozorila na pravno spornost notarskega zapisa, tožnik pa je pri vsebini notarskega sporazuma vztrajal kljub opozorilu toženke, navedeno so zaslišane priče tudi potrdile (enako je izpovedala tudi tožena stranka), nasprotna temu je bila le izpoved tožnika. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo naknadno predlaganih dokazov s strani tožeče stranke, s katerimi je ta izpodbijala izpoved priče glede dejstev, ki s strani strank niso bila zatrjevana. Odgovarjanje na izpoved zaslišane priče glede dejstev, ki v postopku niso bila zatrjevana, zato ni bilo potrebno. Sicer pa je tožena stranka že v vlogi z dne 21.4.2009 zatrjevala, da sta tožnik in priča S. izrecno nasprotovala, da bi kdorkoli izmed njiju podpisal sporazum kot zakoniti zastopnik družbe, zato ne drži, da tožeča stranka dokazov v zvezi s tem ni mogla brez svoje krivde predložiti prej kot šele 23. 12. 2009 in se je tožeča stranka neutemeljeno sklicevala šele na zaslišanje priče D.S. dne 16. 12. 2009. Prepozno predlaganih dokazov zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Kot je tekom postopka navedla že sama tožeča stranka, sodišče na svoje dokazne sklepe ni vezano oziroma lahko prosto odloča, kdaj bo zaslišalo posamezne stranke in priče, zato s tem, ko vseh prič in strank ni zaslišalo na istem naroku, ni storilo bistvene kršitve določb postopka.

Ali je notarka A.A. ravnala z vso potrebno skrbnostjo, glede na to, da že protipravnost njenega ravnanja ni podana, enako kot že navedeno glede vzročne zveze, tudi ni odločilno. Glede materialne resnice v javni listini je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dejstvo, ali je tožena stranka podala ustrezno opozorilo, mogoče dokazovati tudi z zaslišanjem strank in prič, ne glede na to, da opozorilo, v pogodbi ni bilo navedeno. Glede na že opisano naravo opozorila, pa tudi ni odločilno, kdaj je 24. člen ZN določil vnašanje opozorila.

S strani tožnika podano izpodbijanje izpovedi zaslišane priče S. ni utemeljeno, sodišče prve stopnje mu je v okviru proste presoje dokazov pravilno sledilo. Ali in kakšno tožbo bi moral tožnik vložiti zoper družbo T. d.o.o., tudi ni pravno pomembno za to pravdno zadevo. Glede na ugotovljeno dejstvo, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, pa se sodišču druge stopnje tudi ni potrebno izjasnjevati o trditvi tožeče stranke, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi lahko izterjala od tožene stranke pogodbeni znesek, če predmetna pogodba ne bi bila nična.

Nadalje ne drži, da se tožnik o navedbah prič ter tožene stranke ni mogel izjaviti, saj je bil navzoč na narokih za glavno obravnavo in bi lahko zaslišanim pričam postavljal vprašanja (in jih tudi je), podal pa bi lahko tudi ustrezne navedbe. Iz zapisnikov namreč ni razvidno, da bi ga sodišče kakorkoli omejevalo, tega pa ne navaja niti v pritožbi. Pritožbena navedba, da naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti, zato ni utemeljena.

Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje glede zastaranja terjatve tožnika. Res je, da terjatev v tem postopku ni naperjena zoper T. d.o.o., temveč zoper toženo stranko, na podlagi drugega temelja, to je zaradi plačila odškodnine in je tovrsten zahtevek na povračilo škode lahko tožnik zahteval šele takrat, ko mu je škoda nastala. Vendar pa je zmotno stališče tožeče stranke, da je tožniku škoda nastala oziroma, da je zanjo izvedel šele z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1288/2003, z dne 29. 11. 2005. Nasprotno, pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je najkasneje takrat, ko po pozivu tožnikovega pooblaščenca odvetnika A.K. z dne 4. 10. 2000 in ponovno 4. 12. 2000 do prostovoljne izpolnitve ni prišlo, tožnik moral vedeti, da je tak notarski zapis neiztožljiv (kot je bil opozorjen že ob podpisu), zato je pred vložitvijo tožbe zoper T. d.o.o. (v letu 2001) moral vedeti, da to prostovoljne izpolnitve ni prišlo, kar pomeni, da mu je najkasneje tedaj nastala škoda, tedaj je zanjo tudi vedel. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo, in za tistega, ki jo je povzročil (1. odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Ker je tožbo v tej zadevi tožnik vložil šele 30. 10. 2007, ni dvoma, da je od trenutka, ko je izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (v letu 2000), triletni zastaralni rok že potekel. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (156. člen ZPP).