Jedro

Ker je v smislu določbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2000 (Uradni list RS, št. 54/02) priznan položaj denacionalizacijskih upravičencev tudi tistim osebam, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe oziroma posest na prej podržavljenih zemljiščih, bi morala tožena stranka navedbe tožnikov preveriti v tem smislu, ali je priključitev delov zemljišč k cesti pomenila odvzem iz posesti. Če je prišlo do zmanjšanja obsega podržavljenih zemljišč zaradi pomikanja trase ceste v podržavljena zemljišča tožnikov, je mogoče šteti, da je bil izvršen dejanski odvzem iz posesti prej podržavljenih zemljišč.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 12. 5. 2001, se odpravi in se zadeva vrne v ponoven postopek Ministrstvu za okolje, prostor in energijo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdaj tožečih strank zoper odločbo Upravne enote A z dne 6.6. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo zdaj tožečih strank za denacionalizacijo dela podržavljenih parcel št. 173/1, 174/1in 173/4, vse k.o B (sedaj dela par. 1635/1, 1635/2,1635/3- nastale iz parc. št. 173/in 174/1 in parc.št 1637- nastale iz parc173/4), v skupni izmeri 82 m2, za kolikor so ta zemljišča sedaj manjša od zemljišč v času podržavljenja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da iz spisnih listin ugotavlja, da so vlagatelji zahtevka za denacionalizaciji (zdaj tožeče stranke) zahtevali vrnitev dela sedanjih parcel 1635/1, 1635/2 in 1635/3 in sicer razliko med staro in novo izmero, ki znaša 19 m2 in vrnitev dela parcele 1637, kjer je po novi izmeri nastala razlika v njihovo škodo, v izmeri 63 m2. Dne 13.12. 1960 so z odločbo Občinskega ljudskega odbora A oddelka za finance na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) zemljišča s parc.št. 173/1 travnik v izmeri 1499m2 in 174/1 travnik v izmeri 478 m2, obe vl. št. 31 k.o. B, last AA in parc. št. 173/4 travnik v izmeri 1499 m2 vl. št. 466 k.o. B, last AA in BB, vsakega do 1/2, postala družbena lastnina. Dosedanja lastnika sta na zemljiščih obdržala pravico uporabe, ki njima in njunim dedičem ni bila nikoli odvzeta. Po sprejetju Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti, se je pravnim naslednikom na formalno podržavljenih parcelah vpisala lastninska pravica, kar izhaja iz zemljiškoknjižnih izpiskov. Leta 1970, z ukinitvijo k.o. B so bile napravljene nove izmere po posestnem stanju. Nekatere parcele so prešle v k.o. C, nekatere pa v k.o. A. Iz zapisnikov, sestavljenih dne 12.1. 1971 na Občinskem sodišču A, št. 1712/73 in 1714/73 izhaja, da so iz parc. št. 173/4 nastale parc.št 1635/1 stavbišče s hišo in garažo v izmeri 109 m2 ter dvorišče 156 m2, parc. št. 1635/2 sadovnjak v izmeri 899 m2 in parc. št. 1635/3 njiva v izmeri 219 m2, sadovnjak v izmeri 97 m2, vse vl. št. 611 k.o. A, iz ostalih dveh parcel pa parc. št. 1637 v izmeri 1764 m2 vl. št. 612 k.o. A. Iz zapisnikov izhaja, da je posestno stanje pravilno ugotovljeno, kar so potrdile tudi stranke s svojim podpisom. Iz mnenja Geodetske uprave RS z dne 27. 8. 1996, ki ga je prvostopni organ pridobil po uradni dolžnosti zaradi ugotovitve razloga za nastale razlike, ki je izkazana ob novih izmerah, izhaja, da je razlika v starih in novih izmerah največkrat posledica nenatančnega prvotnega stanja. Za staro stanje ne obstajajo podatki, iz katerih bi bilo mogoče dokazati istovetnost takratne dejanske površine z vpisanimi podatki, čeprav je to uradni podatek. Bistvo nove izmere je v tem, da se stanje v naravi ni spreminjalo in so bile nove meje evidentirane po njihovem nespornem poteku v naravi, tako kot jih lastniki uživajo. Glede na te ugotovitve tožena stranka ugotavlja, da v zadevi ni sporen temelj podržavljenja, pač pa razlika v izmerah velikosti podržavljenih parcel, do katere je prišlo ob parcelaciji leta 1970. Po mnenju tožene stranke je nemogoče, da bi občina kar samovoljno vzela 82 m2 zemljišč, kolikor znaša skupna razlika in da bi to predstavljalo odvzem iz posesti, torej realizacijo nacionalizacije. Bivši lastniki so soglašali in potrdili, da so podatki v zapisnikih o novi izmeri točni. Če se takrat podatki ne bi ujemali z resničnim stanjem, bi bivši lastniki lahko zoper to ugovarjali takrat, tega pa niso storili, kar kaže na to, da so soglašali z dejanskim stanjem. V spisih ni nobenega dokaza, ki bi kazal na formalen odvzem iz posesti, prav tako pa tudi (pri)tožniki za svoje trditve niso predložili nobenega oprijemljivega dokaza. Glede na to tožena stranka zaključuje, da je odločitev prvostopnega organa pravilna, pravilni pa so tudi razlogi, ki jih je zanjo navedel. Po njenem mnenju je pravilno stališče prvostopnega organa, da je nemogoče, da bi bilo 82 m2 zemljišč resnično odvzetih, na kar kaže dejstvo, da sta na zemljiščih bivša lastnika obdržala pravico uporabe, občina bi jima torej morala ta del zemljišč odvzeti še v času, ko sta zemljišča imela v uporabi. Tožena stranka je še navedla, da v tem postopku ne more odločati o odškodninskih zahtevkih, ki jih pritožniki uveljavljajo zaradi zavlačevanja postopka in zaradi neupravičene uporabe njihovega zemljišča, saj je predmet tega postopka le odločanje o vračanju podržavljenega premoženja .

Tožeče stranke v obširni tožbi najprej opozarjajo, da iz datuma izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka izdala odločbo preden so sami vložili pritožbo in še preden je bila izdana prvostopna odločba (6. 6. 2001), kar pomeni, da je tožena stranka odločala iz lastne pristojnosti, ne pa o njihovi pritožbi, ki so jo vložili 20. 6. 2001. Zato je razumljivo, da obravnava le razloge prvostopnega organa, njihove argumente pa obravnava površno. Očitno torej ne gre za strojepisno napako. V nadaljevanju pa tožeče stranke navajajo, da za stanje parcel pred nacionalizacijo obstajajo dokumenti v obliki katastrskih načrtov in posestnih listov, iz katerih je mogoče videti pravilnost tega stanja. Tožeče stranke namreč zatrjujejo in z, k tožbi priloženimi listinami in izračuni dokazujejo, da že od podržavljenja dalje manjka površina, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka. Trdijo, da je v času nacionalizacije prišlo do sprememb v katastrskih načrtih, ne pa tudi do vpisa teh v zemljiško knjigo. Na zemljiščih, na katerih sta imela bivša lastnika posest, je občina takrat pomaknila traso ceste. Iz načrtov pred nacionalizacijo in po njej jasno izhaja, da je takoj po nacionalizaciji prišlo do spremembe oblike zemljišč. Tožniki menijo, da so manjkajoče površine stvar nacionalizacije in so odvzete iz posesti na podlagi ZNNZ. Ne strinjajo se s trditvijo organov, da bivša lastnika nista denacionalizacijska upravičenca, ker ne obstoja nobena prisilna odločba o odvzemu sporne površine iz posesti. Ne trdijo, da je stanje danes drugačno od stanja leta 1971, ko so bile napravljene nove izmere, do odvzema je prišlo že prej, ko se je premikala trasa ceste. V letih 1970 in 1971 je prišlo le do uradnega vpisa dejanskih površin. Nove meritve niso upoštevale prejšnjega uradnega stanja ampak stanje na terenu, na katerem pa se je cesta že pomaknila v posest bivših lastnikov. Tožniki toženi stranki očitajo, da je odločitev sprejela zgolj na podlagi pavšalnih navedb Geodetske uprave, ni pa upoštevala njihovih argumentov in dokazov. Dolžnost organov v postopku je, da raziščejo razloge za izgubo zemljišča. Tožniki se ne strinjajo, da sta le zapisnika, na katera se sklicuje tožena stranka, dokaz, da sta upravičenca pristala na zmanjšanje površine glede na novo izmero. Nasprotno, to je ravno dokaz protipravnega odvzema posesti. Zapisnika vsebujeta le novo stanje, ne omenjata pa, da so nove površine drugačne, zaradi česar sta upravičenca mislila, da ni nobenih sprememb in da ostaja vse po starem, da gre le za spremembo parcelnih številk. Njun podpis je bil dosežen z zvijačo in na goljufiv način, zato je podlaga za denacionalizacijo 5. člen ZDen. Na zapisnik pa se ni bilo mogoče pritožiti, kot to trdi tožena stranka. Tožniki tudi v tožbi prilagajo dokaze, načrte iz treh različnih obdobij, iz katerih izhaja, da se razdalje med posameznimi parcelami ne ujemajo. S temi dokazi se tožena stranka ni ukvarjala, ampak enostavno zaključuje, da ni dokumentov, ki bi dokazovali odvzem spornih 82 m2 zemljišč iz posesti bivših lastnikov. Predloženi dokumenti pa po mnenju tožnikov kažejo prav na to. V ugotovitvenem postopku bi moral organ tudi glede na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi, opr. št. U 5/96-7 z dne 26. 1.2000, natančno ugotoviti, kdaj je do spremembe prišlo. V nadaljevanju tožbe tožniki podajajo primerjavo razdalj in površin parcel na osnovi dostopnih načrtov iz vseh treh časovnih obdobji in navajajo, da primerjava jasno pokaže, da so bili zaradi pripojitev in dodelitev oziroma nastalih sprememb izvršeni odvzemi iz posesti, ki so bili z novimi meritvami le uradno ugotovljeni. Dejstvo, da razlika med podržavljenimi in vrnjenim zemljiščem obstaja, je zadostno za sprožitev denacionalizacijskega postopka zaradi odvzema podržavljenih zemljišč iz posesti. Ta postopek je mesto, kjer se ugotavljajo prejšnje in sedanje velikosti. Tožniki tudi v tožbi vztrajajo na postavljenem odškodninskem zahtevku. Ne strinjajo se s stališčem tožene stranke, da o tem ne sme odločati, ker ni predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku. Njihov odškodninski zahtevek ni postavljen kot del denacionalizacijskega postopka, pač pa kot odškodnina za škodo, ki se nanaša na nepravilno vodenje postopka. Tožena stranka bo morala ta zahtevek obravnavati posebej. Ker z izpodbijano odločbo tožeče stranke ne soglašajo, predlagajo, naj jo sodišče razveljavi (pravilno odpravi) in ugodi njihovi zahtevi, da se jim manjkajoča površina zemljišč vrne.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki izhajajo iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da so bile prejšnjim lastnikom podržavljene parc. št. 173/1, 174/1 in 173/4, vse k.o. B, na podlagi ZNNZ, ki je po 9. točki 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US RS, 13/93-odl. US RS, 31/93, 24/95-odl. US RS, 20/97-odl. US RS, 23/97-odl. US RS, 65/98 in 76/98-odl. US RS, 66/00, 66/01-obv. razl. in 11/01-odl. US RS) podlaga za denacionalizacjo. Prejšnji lastniki, ki jim je bila na podlagi ZNNZ odvzeta lastninska pravica na zemljiščih, so ta zemljišča praviloma obdržali v posesti, dokler ni pristojni organ z odločbo odločil, da se izročijo v posest občini ali komu drugemu. V obravnavanem primeru prejšnjim lastnikom pravno formalno z odločbo, podržavljena zemljišča niso bila vzeta iz posesti.

Tožniki so v postopku zatrjevali, in to zatrjujejo tudi sedaj v tožbi, da so se podržavljena zemljišča delila, in sicer leta 1959, ko je Občina A ta zemljišča uporabila za potrebe poti (ceste), ki je bila čez ta zemljišča urejena v letu 1959, zaradi česar je prišlo do zmanjšanja površine podržavljenih parcel za 82 m2. V dokaz svojih trditev so tožniki predložili grafično dokazno gradivo, in sicer katastrske načrte pred letom 1970 (torej pred novo izmero) in po letu 1970, in situacijo terena iz leta 1959. Zlasti iz slednjega kot zatrjujejo izhaja, da so se parcele delile že 3. 2. 1959, na kar kaže dejstvo, da v tem situacijskem načrtu ni več označene podržavljene parcele 174/1, čeprav se je ta v posestnih listih vodila do nove izmere, vendar brez navedbe površin. Izguba navedene parcele je po njihovem mnenju posledica že takrat (3. 2. 1959) izvedene delitve, v kateri se je povečala površina v korist ceste. Po njihovem mnenju je prišlo za to površino, torej za 82 m2, do dejanskega odvzema njihovih podržavljenih parcel iz posesti.

Ker je v smislu določbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2000 (Uradni list RS, št. 54/02) priznan položaj denacionalizacijskih upravičencev tudi tistim osebam, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe oziroma posest na prej podržavljenih zemljiščih, bi po mnenju sodišča morala tožena stranka navedbe tožnikov preveriti v tem smislu, ali je priključitev delov zemljišč k cesti pomenil odvzem iz posesti. V tem smislu bi tožena stranka morala preveriti, kdaj je bila cesta zgrajena oziroma, ali je sploh bil izveden poseg, ki ga zatrjujejo tožniki in kako se je spreminjala njena površina, in če se je, ali v škodo in v škodo katerih parcel, s katerimi je mejila. Pri tem bi morala tožena stranka upoštevati pravila tedanjih zemljiškokatastrskih in zemljiškoknjižnih predpisov (iz leta 1930), ki se nanašajo na delitve, odpise in pripise, ki so za odpis zemljišč majhne vrednosti za javne ceste predvidevali poenostavljen način usklajevanja zemljiškoknjižnega stanja s stanjem v naravi, brez za sicer redno zemljiškoknjižno poslovanje predpisanih listin. Ker pa teh okoliščin ni preverila, je njen zaključek, ki temelji na mnenju Geodetske uprave z dne 27. 8. 1998, da je razlika v izmerah posledica nenatančne izmere starega stanja, preuranjen. V navedenem mnenju, ki je predložen v upravnih spisih (list št. 27), pristojna uprava namreč ne izključuje možnosti, da so možna tudi odstopanja, kar kaže na to, da so dopustne tudi možnosti, ki jih zatrjujejo tožniki. Zato je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti in jo vrniti toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ravnati skladno z napotki sodišča v tej sodbi. Če bo ugotovila, da je prišlo do zmanjšanja obsega podržavljenih zemljišč zaradi pomikanja trase ceste v podržavljena zemljišča tožnikov, je po mnenju sodišča mogoče šteti, da je bil izvršen dejanski odvzem iz posesti prej podržavljenih zemljišč.

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je navedla tožena stranka glede odškodninskih zahtevkov, ki so jih tožniki uveljavljali v denacionalizacijskem postopku. Takšni zahtevki so predmet civilnih postopkov, o katerih odloča pristojno sodišče, ne pa upravni organ, ki lahko v denacionalizacijskem postopku odloča le o vrnitvi podržavljenega premoženja. Zato zavrača ugovore, ki se nanašajo na razloge, ki jih je v zvezi s tem navedla tožena stranka.

Sodišče v upravnem sporu izvaja nadzor nad zakonitostjo upravnega odločanja in praviloma ne odloča o pravici sami, ki jo stranka uveljavlja v upravnem postopku, razen če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 61. člen ZUS. Ker v obravnavani zadevi zakonski pogoji po navedeni določbi ZUS niso izpolnjeni, je sodišče v tem upravnem sporu presojalo le zakonitost izpodbijane odločbe.

Ker je sodišče pri opravljeni presoji ugotovilo, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, jo je na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. odstavka istega člena ZUS. V ponovljenem postopku naj tožena stranka ravna skladno s stališči sodišča v tej sodbi ter naj odpravi očitno napako v zvezi z datumom izpodbijane odločbe, na katero opozarjajo tožniki.