Jedro

Pravica uporabe grobov ne sodi v premoženje iz 1. odstavka 8. člena ZDen in ne more biti predmet vračanja po ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ob reševanju pritožbe tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 4. 12. 2001, izrek te odločbe dopolnila tako, da se glasi: "Zahteva AA za denacionalizacijo - vzpostavitev lastninske pravice na nepremičnini C, S 20-58, v izmeri 30 m2, ki v naravi predstavlja parcelo na pokopališču C na parceli št. 682/1 vl. št. 104 k.o. D, na kateri stoji grobnica družine BB, se zavrne". V obrazložitvi odločbe tožena stranka pojasnjuje, da je izrek prvostopne odločbe popravila v skladu z zahtevo za denacionalizacijo, v kateri je vlagatelj zahteval vrnitev podržavljenega zemljišča, ne pa grobnice, saj ta ni bila podržavljena. Odločitev organa prve stopnje je pustila v veljavi, vendar iz drugih razlogov kot je svojo odločbo utemeljil prvostopni organ. Ugotavlja, da je bilo celotno območje pokopališča, parc. št. 682/1, v izmeri 162043 m2, vl. št. 104 k.o. D podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958 (v nadaljevanju: ZNNZ), ni pa izkazano, da bi bilo zemljišče nacionalizirano vlagatelju oziroma njegovim pravnim prednikom. Vlagatelj je obstoj lastninske pravice dokazoval s posrednimi dokazi, in sicer z dokumentom z naslovom Pokopališki svet z dne 24. 9. 1914, iz katerega po njegovem mnenju izhaja, da je cena pokopališkega sveta za grobnico 1500 kron in da lastništvo velja za dobo trajanja pokopališča. To pa po njenem mnenju ne more služiti kot dokaz, da je bilo zemljišče v lasti njegove družine, niti to ne izhaja iz drugih dopisov, tako obračuna prispevka za grobnico, računa za plačilo najemnine in najemne pogodbe. Lastninska pravica se namreč izkazuje z ustrezno listino. Iz navedenih razlogov ni podana podlaga za denacionalizacijo. Tožena stranka je zavrnila tudi pritožbeni ugovor glede pristojnosti za odločanje Ministrstva za kulturo, ki je pristojno za odločanje le v primerih, kadar je točno določena nepremičnina po predpisih o varstvu kulturne dediščine razglašena za kulturni spomenik.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je parcelo za rodbinsko grobnico leta 1908 kupil BB. Iz dokumenta, naslovljenega Pokopališki svet izhaja, da je cena pokopališkega sveta za grobnico 1500 kron in da lastništvo velja za dobo trajanja pokopališča. Podobno je veljalo za stenske grobove. Posebni grobovi pa so se oddajali za dobo 10 let. Iz tega je po njenem mnenju jasno razvidna razlika med prodanimi zemljišči za grobnice in zemljišči, ki so se oddajala v najem za posebne grobove za 10 oziroma maksimalno 30 let. Navedbe o lastništvu naj bi potrjeval tudi dopis direktorja Komunalnega podjetja AAA z dne 18. 5. 1972, v katerem je izrecno navedeno, da je grobni prostor za grobnico odkupljen. Tožeča stranka navaja, da je bilo območje pokopališča C podržavljeno z ZNNZ, ki je po 9. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) predpis, ki omogoča denacionalizacijo. Posamezne odločbe o nacionalizaciji pa se niso izdajale. Grobni prostori se niso vpisovali v zemljiško knjigo. Tožena stranka se glede na 63. člen ZDen tudi ni bi mogla sklicevati, da ni bil predložen izpisek iz zemljiške knjige. Ker je bil stari del pokopališča C z odločbo Občine B razglašen za kulturno-zgodovinsko spomeniško območje, bi o zahtevi za denacionalizacijo moralo odločati Ministrstvo za kulturo. Pravni temelj za denacionalizacijo pa so 18., 31. in 32. člen ZDen, in je zmotno sklicevanje prvostopnega organa na 2. točko prvega odstavka 19. člena ZDen, saj dejanske okoliščine iz te določbe niso podane. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo spremeni in ugodi njegovemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi).

Tožena stranka vztraja pri svoji odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve te odločbe, in predlaga, da se tožba zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sodišče sprejema pristojnost za odločanje tožene stranke in pred njo upravne enote. Tretja točka prvega odstavka 54. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US), na katero se v tožbi sklicuje tožeča stranka, daje ministrstvu, pristojnemu za kulturo, pristojnost za odločanje o denacionalizaciji premičnin in nepremičnin, kadar so zavarovane po predpisih o varstvu kulturne dediščine. V smislu tretjega odstavka 18. člena ZDen je kot take v denacionalizacijskem postopku šteti premičnine oziroma nepremičnine, ki so razglašene za kulturni spomenik. Po zakonu o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7/99) pridobi kulturna entiteta status kulturne dediščine z vpisom v register (11. člen), status kulturnega spomenika pa z aktom o razglasitvi (12. člen). Pokopališče C je vpisano v register kulturne dediščine (EŠD 384) in ima status kulturne dediščine, v času odločanja upravnega organa pa ni bilo razglašeno za kulturni spomenik, ker takrat začasna razglasitev za kulturni spomenik (prvič v obdobju 22. 9. 1994 do 22. 9. 1995 ter drugič od 22. 9. 1995 do 22. 9. 1996) ni veljala. Zato je bila tudi po presoji sodišča upravna enota na prvi stopnji in tožena stranka na drugi stopnji pristojna odločati o tožnikovemu zahtevku za denacionalizacijo grobnega prostora na parc. št. 682/1 vl. št. 104 k.o. D, ki je v naravi pokopališče C. Denacionalizacija je po določbah ZDen urejena kot vračanje zasebnega premoženja tistim, ki so bili v trenutku podržavljenja njegovi lastniki. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da vlagatelj ni izkazal lastninske pravice pravnih prednikov na grobni parceli, na kateri stoji grobnica družine BB. To ugotovitev sodišče dopolnjuje s sklicevanjem na pravno ureditev pokopališč, iz katere izhaja, da posamezniki na grobnem prostoru niso imeli lastninske pravice. V predvojni jugoslovanski pravni teoriji so bila zastopana stališča, da je pokopališče javno dobro (Kostić: Administrativno pravo Kraljevine Jugoslavije, Beograd 1936, Pantelić: Privatno-pravni položaj grobova i nadgrobnih spomenika, Beograd 1939). Po definiciji Občnega državljanskega zakonika, ODZ, so se kot javno dobro štele stvari, ki so vsem članom države "dopuščene le za rabo" (par. 287). Pravice v zvezi z grobovi, kot so bile pravice do pokopa, do obiskovanja groba, do zgraditve nadgrobnega spomenika so se obravnavale kot pravica uporabe s specialnim namenom. Urejene so bile pretežno v avtonomnem pravu, in glede na razvrstitev grobov v individualne, rodbinske, kolektivne, tudi razlikovane, predvsem glede časa njihovega trajanja. Po vojni so bila vsa pokopališča, tudi tista, ki so bila upravno dobro cerkve, prenesena v upravljanje krajevnih in mestnih izvršilnih odborov, kar kaže na javnopravni status tovrstnih nepremičnin (6. člen uredbe o pokopališčih, Uradni list LRS, št. 84/49). Statusno so se obravnavala kot komunalne sanitarne naprave (1. člen zakona o pokopališčih, Uradni list LRS, št. 49/55), vsebinsko pa kot stvari v splošni rabi (Finžgar: Stvari v splošni rabi kot predmet civilnih pravic, Pravnik, št.10-12/64). Posebne pravice, ki so jih imeli posamezniki na grobovih ali grobnicah, so bile razdelane v pokopaliških redih, ki so jih izdajale občine za svoje območje, v praksi pa so se glede na svojo premoženjskopravno naravo štele za civilno pravico posebne rabe. Glede na navedeno tožnik zmotno meni, da so imeli njegovi predniki na grobni parceli lastninsko pravico, saj to ni omogočala niti predvojna ureditev, niti povojni predpisi. Dokument Pokopališki svet, na katerega se sklicuje, ni urejal lastninske pravice, temveč dobo uporabe glede na vrsto groba in višino odmene za to. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na dopis Komunalnega podjetja AAA, čeprav je v njem navedeno, da je grobni prostor za grobnico odkupljen, saj to po zakonu ni bilo možno (ne glede na to, da so bili tudi v pokopaliških redih uporabljeni izrazi "lastnik", "kupec groba", pa tudi "zakup", "najemna pravica"). Glede na navedeno sodišče zaključuje, da so tožnikovi pravni predniki imeli na grobnem prostoru le posebno pravico uporabe. Pravica uporabe grobov pa ne sodi v premoženje iz prvega odstavka 8. člena ZDen, in ne more biti predmet vračanja po ZDen. Kot pravica, bodisi na javnem dobru v smislu predvojne pravne teorije, bodisi na premoženju posebnega pomena, ki so ga po vojni prevzeli v upravljanje ljudski odbori, pa tudi ni bila predmet podržavljenja. Med strankami niti ni sporno, da je bilo Pokopališče C podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, vendar ne tožnikovim pravnim prednikom, temveč Pokopališkemu skladu. Pravico uporabe na grobni parceli so pravni predniki tožnika imeli po predvojnih predpisih, in jo tožnik ima v skladu s sedanjimi predpisi. Ker iz navedenih razlogov ni podlage za denacionalizacijo, se sodišče ne opredeljuje do tožbenih ugovor v zvezi z 19. členom ZDen, ki ga je v svoji odločbi napačno uporabil prvostopni organ. Odločitev tožene stranke pa je presoji sodišča pravilna.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.