Jedro

Ukinitev delovnega mesta, je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in predstavlja utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: nezakonitost in razveljavitev sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2018; nezakonitost in razvezo pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 25. 7. 2018 za delovno mesto "samostojni svetovalec VII/2"; ugotovitev, da ima s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za polni delovni čas, za opravljanje dela na delovnem mestu "strokovni sodelavec VII/2"; da mu je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu "Strokovni sodelavec VII/2" s polnim delovnim časom; ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2012 in pripadajočega aneksa št. 1 z dne 18. 3. 2016 ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delovno mesto "strokovni sodelavec VII/2" in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo z vpisom v matično evidenco pri ZPIZ ter mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo oziroma do nastopa dela na delovnem mestu "strokovni sodelavec VII/2" obračunati in izplačati pripadajočo razliko med plačo, ki jo prejema za delovno mesto "samostojni svetovalec VII/2" in plačo, ki jo je prejemal na delovnem mestu "strokovni sodelavec VII/2", odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati razliko plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude vsakega posameznega mesečnega zneska dalje; da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8, 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče zelo skopo navedlo, zakaj šteje, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Nadalje navaja, da je predlagal zaslišanje prič A.A., B.B., C.C., D.D. ter E.E. in predložitev zapisnika Inšpektorata iz leta 2017, ugovor sindikata nanj, zapisnik o opravljanem inšpekcijskem pregledu v Gasilskem reševalnem centru F. ter vpogled in pribavo listin iz spisa pod opr. št. Pd 366/2015. Sodišče ni podalo vsebinske obrazložitve za zavrnitev teh dokaznih predlogov. S tem tožniku ni bila dana možnost preizkusa zavrnitve dokazov. Zaslišanje prič bi pripomoglo k potrditvi navedb, zakaj sta se ustanovitelj in tožena stranka v letu 2012 odločila, da v Akt o sistematizaciji uvrstita delovno mesto "strokovni sodelavec VII/2", kakor tudi, da gre za vodstveno delovno mesto in ne zgolj tehnično – strokovno delovno mesto. To pa pomeni kršitev pravice do izjave in načela kontradiktornosti. Poudarja, da pri delovnih mestih "strokovni sodelavec VII/2" in "samostojni svetovalec VII/2" ne gre za enako vrsto in raven izobrazbe, saj je za prvega zahtevana vsakršna splošna izobrazba ravni VII/2, za drugega pa univerzitetna izobrazba pravne smeri, kar je bolj specifično. To pa pomeni, da tožniku ni bila ponujena ustrezna zaposlitev, zato je odpoved nezakonita. Zmotno je stališče sodišča, da se pri sistematizaciji delovnih mest upošteva le Kolektivno pogodbo za dejavnost poklicnega gasilstva. Sodišče je izpodbijano sodbo gradilo zgolj na ugotovitvah inšpekcijskega organa in izpovedi inšpektorice, ki je vodila inšpekcijski postopek. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sprejelo trditev tožnika, da gre v obravnavanem primeru za izjemo, ki jo dopušča četrti odstavek 13. člena ZSPJS, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Zaključek sodišča pa je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izpostavlja, da je bilo delovno mesto "strokovni sodelavec VII/2" v začetku leta 2012 vzeto kot primerno, ker že takrat kot tudi še sedaj v kolektivno pogodbo za poklicne gasilce ni umeščeno tipično delovno mesto univerzitetnega diplomiranega pravnika. Vsa delovna mesta, ki so umeščena v Akt o sistematizaciji kot izjeme, so bila nujno potrebna zaradi zagotavljanja delovnega procesa, ki na drug način ni možen. Ker ta delovna mesta niso značilna za toženo stranko, jih je treba povzeti iz drugih kolektivnih pogodb. Iz 14. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče nepravilno primerjalo opis delovnega mesta "strokovni sodelavec VII/2" po prejšnji pogodbi in delovnega mesta "samostojni svetovalec VII/2" po novi pogodbi o zaposlitvi, po prilogah B7 in B8, saj bi moralo primerjati delovni mesti iz priloge A19 in B8. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da je tudi pri dejanskem opravljanju delovnih nalog prišlo do sprememb. Tožnik še vedno v celoti pripravi vse akte oziroma dokumentacijo, ki jo direktor tožene stranke le podpiše. Direktor tožene stranke je sam pojasnil, da so bila izvajanja javnih naročil večje vrednosti že predhodno prenesena na zunanjega izvajalca, torej so se izvajala še preden je tožnik nastopil delo pri toženi stranki, zato se mu delo v zvezi s tem ni moglo zmanjšati. Direktor je tudi izpovedal, da tožnik ne sodeluje več z odvetniško pisarno, kar pa ne drži. Tožnik s pooblaščencem tožene stranke ne sodeluje zgolj v zvezi s tem sporom, medtem ko v vseh drugih postopkih z njimi še vedno sodeluje, prav tako z drugimi odvetniškimi pisarnami. To bi lahko potrdil tudi B.B.. Izpostavlja, da je G.G. izpovedal, da tožnik sestavi zapisnik v primeru poškodb delavcev, ki je bistven dokument v teh primerih. To pa pomeni, da še vedno opravlja nalogo "sodelovanje na področju varstva in zdravja pri delu", kot je bilo določeno v prejšnji pogodbi. Ne drži navedba G.G., da tožnik po novi pogodbi ne sodeluje več v inšpekcijskih nadzorih. Ta navedba je zavajajoča, saj od sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi tožena stranka ni imela nikakršnega inšpekcijskega nadzora. Sodišče je izpoved prič H.H. in I.I. vzelo iz konteksta. Iz njune izjave jasno izhaja, da oba, po tem, ko je tožnik prejel novo pogodbo od zaposlitvi, nista prejela nikakršnih novih zadolžitev. Oba sta tudi navedla, da še vedno opravljata ista dela. Ker je nepravilna ugotovitev sodišča, da je bila ponujena zaposlitev ustrezna, je nepravilna tudi presoja sodišča, da tožnik po 114. členu ZDR-1 ne uživa posebnega varstva pred odpovedjo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ta kršitev bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje jasne razloge za ugotovitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove in da razlog za odpoved ni bil fiktiven ter ni prikrival kakega drugega razloga.

7. V izpodbijani sodbi tudi ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje namreč ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik (tj. zlasti, ker toženi stranki ni naložilo predložitve zapisnika inšpektorata iz septembra 2017, ugovora sindikata nanj in zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru Gasilskega reševalnega centra F.; ni pribavilo spisa, ki se vodi pod opr. št. Pd 366/2015 in ni zaslišalo prič A.A., B.B., C.C. in E.E.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako navedbe tožnika o relevantnih dejstvih kot tudi njegove dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želel dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev teh dokaznih predlogov (v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo predložitve zgoraj navedene dokumentacije in utemeljeno ni zaslišalo predlaganih prič, saj ti dokazni predlogi niso bili podani za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z novim aktom o sistematizaciji delovnih mest ukinila tožnikovo prejšnje delovno mesto, tj. "strokovni sodelavec VII/2" in sistematizirala novo delovno mesto, tj. "samostojni svetovalec VII/2", dejstvo, zakaj je bilo ukinjeno delovno mesto umeščeno v prej veljavni akt o sistematizaciji delovnih mest, kar naj bi izhajalo in navedenih listin in bi ga potrdile tudi zaslišane priče, ni pravno relevantno.

9. Tožena stranka je tožniku 6. 1. 2017 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "samostojni svetovalec VII/2". Tožnik je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal. V odpovedi je tožena stranka navedla, da je na podlagi zapisnika o izvajanju ukrepov Inšpektorata za javni sektor Svet zavoda sprejel nov Akt o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto "strokovni sodelavec VII/2", ki ga je zasedal tožnik in sistematizirano novo delovno mesto "samostojni svetovalec VII/2". Zaradi ukinitve tožnikovega delovnega mesta je pri toženi stranki prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

10. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 91. členu ureja odpoved s ponudbo nove pogodbe in določa, da če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek). Med utemeljenimi razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR-1 v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Odpovedni razlog mora biti resen in utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

11. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved zakonita, ker je obstajal utemeljen poslovni organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi in da reorganizacija ni bila navidezna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 360. členom ZPP še dodaja.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas od 6. 6. 2012 dalje na delovnem mestu "strokovni sodelavec VII/2" in na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi uvrščen v 40. plačni razred; - inšpektorat za javni sektor je po opravljenem inšpekcijskem pregledu pri toženi stranki izdal zapisnik o izvajanju ukrepov, s katerim je bilo toženi stranki odrejeno, da poskrbi za sprejem sprememb in dopolnitev akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, v katerem bo pravilno sistemizirano delovno mesto plačne skupine J, v tarifnem razredu VII/2 in povzeto iz Kolektivne pogodbe za dejavnost poklicnega gasilstva, inšpektoratu pa najkasneje do 30. 4. 2018 predloži listinska dokazila o izvedenih spremembah in dopolnitvah; - Svet zavoda tožene stranke je na redni seji 25. 4. 2018 sprejel nov akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest javnega zavoda Gasilska brigada J. (v nadaljevanju: akt o sistemizaciji delovnih mest) z začetkom veljavnosti 4. 5. 2018; s tem dnem je prenehal veljati prej veljavni akt o sistemizaciji, sprejet 27. 2. 2018; - z novim aktom o sistemizaciji delovnih mest je bilo ukinjeno delovno mesto "strokovni sodelavec VII/2" in na novo sistemizirano delovno mesto "samostojni svetovalec VII/2"; - tožena stranka je tožniku 12. 7. 2018 v svojih poslovnih prostorih vročila sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 6. 2018 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal 25. 7. 2018; - nova pogodba o zaposlitvi je bila med strankama sklenjena za nedoločen čas in za polni delovni čas od 25. 7. 2018 za delovno mesto "samostojni svetovalec VII/2". S to pogodbo je bil tožnik uvrščen v 36. plačni razred z osnovno bruto plačo 1.737,79 EUR, ki predstavlja nižjo plačo kot po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi in pripadajočem aneksu z uvrstitvijo v 40. plačni razred in bruto plačo 2.032,98 EUR.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki obstajal utemeljen organizacijski odpovedni razlog za tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je prišlo do dejanske spremembe organizacije in ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, tj. "strokovni sodelavec VII/2". Verjelo je direktorju tožene stranke in inšpektorici K.K., ki sta skladno izpovedala, da je bila sprememba sistematizacije delovnih mest potrebna zaradi neusklajenosti sistematiziranih delovnih mest z delovnimi mesti, ki so predvidena po Kolektivni pogodbi za dejavnost poklicnega gasilstva (Ur. l. RS, št. 60/2008 in naslednji), ki zavezuje toženo stranko. Navedeno je skladno tudi s predloženo listinsko dokumentacijo, zlasti zapisnikom o inšpekcijskem nadzoru z dne 13. 3. 2018 in novim aktom o sistematizaciji delovnih mest z dne 25. 4. 2018. Dokazna ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene navedbe, zakaj je bilo delovno mesto "strokovni sodelavec VII/2" umeščeno v predhodno sistematizacijo delovnih mest in da je kot tako še vedno nujno potrebno za zagotavljanje delovnega procesa pri toženi stranki, so neutemeljene in ne vplivajo na pravilnost presoje glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Ukinitev delovnega mesta, do katere je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje dejansko prišlo, je organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi in predstavlja utemeljen poslovni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. 14. Tožnik je navideznost odpovednega razloga uveljavljal tudi z navedbami, da pri opravljanju nalog ukinjenega delovnega mesta ("strokovni sodelavec VII/2") in novoustanovljenega delovnega mesta (samostojni svetovalec VII/2") dejansko ni prišlo do nobenih sprememb, kar pa ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je po primerjavi opisa obeh delovnih mest pravilno ugotovilo, da se razlikujeta po obsegu delovnih nalog, ki je po novi pogodbi o zaposlitvi manjši. Tako ima tožnik npr. po novi pogodbi o zaposlitvi nalogo pripravljati le predloge pogodb, sklepov, odločb, navodil in splošnih aktov, sodeluje le še pri izvajanju javnih naročil manjših vrednosti, nima več naloge sodelovati z odvetniškimi pisarnami, ne sodeluje več na področju varstva in zdravja pri delu ter ne zastopa tožene stranke v upravnih postopkih. Nerazumne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno primerjalo delovni mesti po prilogah B7 in B8, namesto po prilogah A19 in B8, saj sta prilogi B7 in A19 identični, in sicer gre pri obeh za opis delovnega mesta "strokovni sodelavec VII/2". Tožnik je sicer zatrjeval, da tudi po spremembi sistematizacije še vedno opravlja ista dela, vendar mu sodišče prve stopnje ni verjelo. Verjelo je direktorju tožene stranke, ki je prepričljivo in določno pojasnil spremembe tožnikovih nalog po novi pogodbi o zaposlitvi. Glede na to, da priči, ki ju je v potrditev svojih navedb predlagal tožnik, H.H. in I.I., nista znali natančneje pojasniti nalog, ki jih je opravljal tožnik (npr. I.I. je izpovedal le glede naloge vodenja postopkov za zavarovanje delavcev in premoženja zavoda ter drugih del v zavarovalniških zadevah, ki je sicer ostala tožnikova delovna naloga tudi po novi pogodbi o zaposlitvi; H.H. pa niti ni bilo znano, kakšne so tožnikove zadolžitve po pogodbi o zaposlitvi), pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tožnik tudi s pavšalnimi navedbami o neresničnosti direktorjevih navedb in da je sodišče prve stopnje izpoved I.I. ter pisno izjavo H.H. vzelo iz konteksta, ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi B.B. lahko potrdil, da ne drži izpoved direktorja, da tožnik ne sodeluje več z odvetniško pisarno. Tožnik namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišanja te priče ni predlagal za potrditev dejstev v zvezi z dejanskim opravljanjem nalog, temveč to prvič navaja šele v pritožbi. To pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne upošteva (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik kot delavec pred upokojitvijo uživa posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da za tožnika ne velja posebno varstvo pred odpovedjo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 (da mu delodajalec brez njegovega pisnega soglasja ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine), saj mu je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga istočasno v podpis ponudila pogodbo o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev (druga alineja drugega odstavka 114. člena ZDR-1). Po petem odstavku 91. člena ZDR-1 je ustrezna zaposlitev zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Glede na to, da je bila tudi nova pogodba o zaposlitvi med strankama sklenjena za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto, za katero se zahteva enaka VII/2 stopnja izobrazbe in da se ni spremenil kraj opravljanja dela, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da gre za ustrezno zaposlitev. Zgolj dejstvo, da je bila za delovno mesto "strokovni sodelavec VII/2" zahtevana VII. stopnja strokovne izobrazbe – univerzitetna izobrazba pravne smeri, za novo delovno mesto "samostojni svetovalec VII/2" pa je določena VII. stopnja strokovne izobrazbe brez podrobneje opredeljene smeri (kamor sodi tudi univerzitetna izobrazba pravne smeri), ne pomeni, da je bila tožniku ponujena neustrezna zaposlitev, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožba.

16. Tožena stranka je torej tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno in v skladu z določbami ZDR-1, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (154., 165. člen ZPP), tožena stranka pa zato, ker v tovrstnih sporih na podlagi 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) krije sama svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.