Jedro

Določbo 4. točke 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji je treba razlagati tudi na neurbane primere prostorske kompleksnosti oz. namene izrabe prostora in nepremičnin. Navedena določba pa se ne uporablja, kadar gre za vračanje kmetijskih zemljišč (2. odstavek 19. člena v zvezi s 27. členom ZDen).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 11.4.1994 odpravi.

Obrazložitev

Na zahtevo M.B., pravne naslednice pokojnega upravičenca A.B., je Sekretariat za gospodarstvo občine z delno odločbo z dne 25.10.1993 med drugim odločil, da se upravičencu vrne nepremično premoženje njegovega podržavljenega podjetja "B.A., žaga in tovarna parketov" in sicer zemljišča s parc. št. 598 - pašnik 3. razr. v izmeri 2173 m2, parc. št. 600/1 - pašnik 3. razr. v izmeri 7560 m2, skupaj z objektom, ki stoji na navedenih parcelah, ter parc. št. 600/2 - stavba v izmeri 590 m2, vse vpisano pri vl. št. 260 (1. točka izreka). Zavezanec za vrnitev severnega dela zemljišča parc. št. 600/1 v obsegu 3980 m2 je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, zavezanec za vrnitev ostalih nepremičnin pa tožnik (3. točka izreka). Premoženje se izroči skrbnici za posebni primer M.B. ml. po pravnomočnosti odločbe, razen objekta na parc. št. 598 in 600/1, ki ga zavezanec za vrnitev lahko uporablja za skladiščenje svoje kmetijske mehanizacije in shranjevanje pridelkov do 1.4.1994 v skladu z najemno pogodbo, ki jo sklene s skrbnico (5. točka izreka odločbe). Tožnik je proti tej delni odločbi vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, zavrnila. Tožena stranka meni, da je bilo dejansko stanje v delni odločbi ugotovljeno pravilno in da se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 4. točke 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj se z vrnitvijo spornih nepremičnin ne bo bistveno okrnila prostorska kompleksnost in namen izrabe prostora in nepremičnin. Namen navedene določbe je v tem, da prepreči poseganje v določeno urbano okolje nekega zaokroženega kompleksa in njegovo funkcijo ter v funkcionalno povezanost posameznih nepremičnin v prostoru. Vrnitev sporne nepremičnine pa se ne more šteti za bistveno okrnitev kompleksa. Pritožba je neutemeljena tudi glede navedbe, da bi vrnitev nepremičnine v last in posest za tožnika pomenila bistveno okrnitev ekonomske in tehnološke funkcionalnosti kompleksa. Tožnik namreč ni z ničemer dokazal, da bi zaradi vrnitve nepremičnine utrpel kakšne posledice, ki jih našteva 2. odstavek 21. člena ZDen. Kolikor se bodo z vrnitvijo spornih nepremičnin poslabšali pogoji poslovanja tožnika, to še ne pomeni bistvene okrnitve ekonomske in tehnološke funkcionalnosti kompleksov. Tožena stranka dalje navaja, da je organ prve stopnje tudi pravilno ugotovil, da je bil objekt, ki stoji na parc. št. 598 in 600/1, zgrajen že pred nacionalizacijo podjetja upravičenca, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je ta objekt zgradilo SGP Projekt po podržavljenju in da ne more biti predmet denacionalizacije. Ker je upravni organ prve stopnje ob pravilno izvedenem postopku dejansko stanje dovolj razjasnil in tudi materialno pravo pravilno uporabil, je tožena stranka pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka, vključno z nepopolno in nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja. Tožena stranka nekaterih odločilnih dejstev, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku, ni niti upoštevala niti ni v izpodbijani odločbi navedla razlogov za zavrnitev pritožbe. To velja zlasti glede tožnikove trditve, da bo z vračanjem zemljišč, pridobljenih odplačno v postopkih arondacije, izgubil približno 80 % obdelovalne zemlje, zaradi česar bo sledila likvidacija, 200 njegovih delavcev pa bo ob delo. Tožena stranka nepravilno razlaga zakon, ko trdi, da je namen 4. točke 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) preprečiti poseganje v urbano okolje. Tožnik meni, da je treba navedeno zakonsko določbo uporabiti tudi za njegov primer. Sporne nepremičnine, so namreč sredi kmetijsko obdelovalnega kompleksa in upoštevati je potrebno vse zahtevke, kajti več zahtevkov lahko pomeni uničenje kompleksa. Upoštevati pa je potrebno tudi varstvo podtalnice, kar ob vodovarstvenih in urbanističnih predpisih tožniku dodatno otežuje možnost nadomestne gradnje. Nadalje tožnik meni, da je potrebno še pred odločitvijo o zahtevku za vrnitev odločiti o celotnem nadomestilu škode tožniku, to je o odškodnini za odplačno pridobljene nepremičnine kakor tudi o odškodnini za najnujnejša nadomestna vlaganja. Slednja bodo po izračunih, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku, znašala 500.000 DEM, vrednost zemljišč pa je bila v upravnem postopku ocenjena na 86.752,43 DEM. Seštevek obeh zneskov pomeni odškodnino v smislu 73. člena ZDen ter 45. do 47. člena zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Obveznost upravnega organa, da odloči o odškodnini v postopku denacionalizacije, izhaja iz 23. člena navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo ter iz 5. člena navodila o vsebini in načinu vodenja evidenc o vloženih zahtevah (Uradni list RS, št. 22/92), pa tudi po praksi nekaterih drugih upravnih organov se zahteva odločitev o odškodnini že v postopku denacionalizacije. Tožnik meni, da je od višine odškodnine in načina izplačila odvisna njegova pravica, da nepremičnine v smislu 22. člena ZDen še nadalje uporablja za svojo dejavnost. Tožena stranka pa je brez utemeljitve zavrnila pritožbo glede roka iz 5. točke prvostopne odločbe. Tudi v tem pogledu materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Glede objekta, stoječega na parc. št. 600/1 in 598 ("remiza") tožnik kot v pritožbi še navaja, da sta upravna organa prve in druge stopnje zmotno ugotovila, da ga je zgradil upravičenec. Ta je najkasneje do 15.11.1946 sam izročil sporne nepremičnine v uporabo državnemu podjetju in po tem času sam ni gradil, pač pa je gradilo SGP, kar sta potrdili priči R. in V. Iz vseh navedenih razlogov tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka na tožbo ni odgovorila, prosila pa je za pospešeno reševanje zadeve.

Tožba je utemeljena.

Pravno neutemeljeno je sicer tožnikovo stališče, da bi moralo biti v postopku denacionalizacije o odškodnini za odplačno pridobljene nepremičnine (1. odstavek 73. člena zakona o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen) odločeno še pred odločitvijo o vrnitvi nepremičnin, češ da je od roka in načina plačila odškodnine odvisen način vrnitve nepremičnine, zlasti uporaba 22. člena ZDen. Za takšno stališče po mnenju sodišča ni podlage v ZDen, saj le-ta v določbah 20. do 23. člena, ki urejajo vračanje nepremičnin v posest v primerih, ko se z vrnitvijo bistveno okrni ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov, odločanja o načinu vrnitve in o roku za izročitev nepremičnine upravičencu v ničemer ne veže na odškodnino zavezancu na podlagi 73. člena ZDen. Odločanje o tej odškodnini tudi ni predmet denacionalizacijskega postopka, temveč od tega ločena upravna stvar, kar izhaja tako iz 73. kot iz 66. člena ZDen.

Prav tako je neutemeljeno tožbeno stališče, da bi morala tožena stranka glede vračanja spornih nepremičnin uporabiti 4. točko 1. odstavka 19. člena ZDen, po kateri ni mogoče vrniti nepremičnine, če bi se z vrnitvijo bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Sodišče se sicer strinja s tožnikovo trditvijo, da tožena stranka preozko razlaga to zakonsko določbo, ko navaja, da je njen namen preprečiti poseganje v določeno urbano okolje. Takšna ozka razlaga namreč iz zakona ne izhaja in je navedeno zakonsko določbo treba razlagati širše, torej tudi na druge, neurbane primere prostorske kompleksnosti oziroma namene izrabe prostora in nepremičnin. Toda po presoji sodišča je tožena stranka kljub navedenemu odločila pravilno, ko navedene zakonske določbe ni uporabila. Iz odločbe organa prve stopnje, na katere razloge se sklicuje izpodbijana odločba, namreč izhaja, da gre v spornem primeru pretežno za vračanje kmetijskih zemljišč, glede katerih pa se določba 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen ne uporablja (2. odstavek 19. člena v zvezi s 27. členom ZDen). Po presoji sodišča je neutemeljena tudi tožbena trditev, da je dejansko stanje glede vprašanja, ali objekt, stoječ na parc. št. 598 in 600/1, spada med podržavljeno premoženje, zmotno ugotovljeno. Tožnik je enak ugovor uveljavljal že v pritožbi in tožena stranka ga je v izpodbijani odločbi zavrnila na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji. Njena dokazna ocena je prepričljiva, zato sodišče ne vidi razlogov za dvom v pravilnost zaključka, da je tudi ta objekt predmet denacionalizacije.

Utemeljena pa je tožbena navedba, da je tožena stranka brez utemeljitve zavrnila pritožbo tudi v tistem delu, v katerem je tožnik napadal 5. točko izreka prvostopne odločbe. S tem je tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 245. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri mora v obrazložitvi svoje odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. Navedena kršitev pa bi po presoji sodišča lahko vplivala na rešitev zadeve (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih). S 5. točko izreka prvostopne odločbe je bilo odločeno o izročitvi nepremičnin, ki se vrnejo upravičencu, pri čemer je bil določen za izročitev "remize" krajši rok (1.4.1994) kot za izročitev ostalih nepremičnin (po pravnomočnosti odločbe). Za določitev krajšega roka prvostopni organ ni imel podlage v zakonu. Kolikor namreč zakon (n.pr. 22. člen ZDen) ne določa, da se nepremičnine izročijo v določenem daljšem roku, velja da se izročijo po pravnomočnosti odločbe (3. odstavek 66. člena ZDen). Odločba prve stopnje je torej v delu, kolikor določa rok izročitve nepremičnine pred pravnomočnostjo, nezakonita in zato je nezakonita tudi odločba tožene stranke, ki te napake ni odpravila (1. odstavek 243. člena ZUP). Sodišče je moralo iz tega razloga tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

Tožena stranka naj v nadaljevanju postopka navedeno nezakonitost odpravi. Ob reševanju pritožbe naj preizkusi tudi, ali ne obstoji nejasnost v 1. točki izreka odločbe organa prve stopnje, po kateri se med drugim vrača "parc. št. 600/2 - stavba v izmeri 590 m2", glede na to, da iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je bil objekt, stoječ na parc. št. 600/2, v požaru dne 27.3.1992 uničen, ter izda ugotovitvi ustrezno odločbo.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in ZUP je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/19-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.