Jedro

Vloga za odpis, odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga ni preuranjena, če je podana pred iztekom roka za njegovo plačilo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Ptuj, št. DT 4292-15011/2011-7(1400-08) z dne 29. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni davčni organ zavrgel tožničino vlogo za odpis, delni odpis ali (podredno) obročno plačilo davčne obveznosti (iz naslova dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin) v višini 255,79 EUR, ki zapade v plačilo dne 12. 10. 2011 (1. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je davčna zavezanka (tožnica) davčnemu organu dne 22. 8. 2011 s priporočeno pošiljko poslala vlogo za odpis, delni odpis ali podredno obročno plačilo navedene davčne obveznosti. Iz uradnih podatkov, zlasti vpogleda v knjigovodsko karto zavezanke z dne 23. 8. 2011, pa je razvidno, da zavezanka na dan izdaje tega sklepa pri davčnem organu nima davčnega dolga. To pomeni, da je njena vloga preuranjena. Po 101. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) je mogoče dovoliti odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo zgolj za zapadle davčne obveznosti. Po 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) organ vlogo s sklepom zavrže, če ni bila vložena v predpisanem roku ali če vložnik v njej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožničino pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je pritožnica sporno vlogo vložila dne 22. 8. 2011, na navedeni dan pa ni izkazovala davčnega dolga. Davčna obveznost, za katero odpis ali obročno plačilo je zaprosila, bo zapadla v plačilo šele dne 12. 10. 2011, do takrat pa pritožnica ne izkazuje davčnega dolga, ki bi ga bilo mogoče odpisati. Na podlagi ugotovljenih dejstev drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ odločil pravilno. Pravni interes za reševanje vloge za odpis ali obročno plačilo obveznosti lahko nastane šele v trenutku nastanka obveznosti plačila, ki bremeni davčnega zavezanca.

Iz tožničine laično napisane tožbe (imenuje jo pritožba) izhaja, da je zaprosila za odpis ali delni odpis davka, ki je nastal na parceli 177/3 iz njej neznanega razloga. Tega davka ni zmožna plačati. Je zelo bolehna, v gospodinjstvu pa živi sama in se zelo težko preživlja s skromno pokojnino in socialno pomočjo. Predmetno parcelo je izročila hčerki, saj je sama zaradi bolezni ne more obdelovati, sedaj pa je dobila tako velik davek. Meni, da gre za nesporazum. Parcelo je kupil njen oče že leta 1960. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je prvostopni davčni organ tožničino prošnjo za odpis ali obročno plačilo davčnega dolga zavrgel z utemeljitvijo, da je vložena prezgodaj (preuranjeno), ker sicer že odmerjeni davek še ni zapadel v plačilo. Presoja, da je vloga za odpis davčnega dolga (ali odlog, obročno plačilo) preuranjena, če je podana pred iztekom roka za njegovo plačilo, po presoji sodišča nima podlage v 101. členu ZDavP-2, na katerega se sicer sklicuje davčni organ.

V 101. členu ZDavP-2 (odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe) je določeno, da davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi odstavek). Vlogo za odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka mora davčni zavezanec vložiti pri davčnem organu. Davčni organ odloči o zahtevku na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi, ter predloženih dokazov davčnega zavezanca (drugi odstavek). Davčni organ odloči o odpisu, odlogu oziroma obročnem plačilu v roku 30 dni od dneva prejema popolne vloge (tretji odstavek). Podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila po tem členu ter obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v vlogi, določi za finance pristojen minister, upoštevaje raven za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in so določene s predpisi na področju socialnega varstva (četrti odstavek).

V citiranih določbah 101. člena ZDavP-2 ni nikjer določeno, da je vlogo za odpis, odlog ali obročno plačilo davčnega dolga mogoče vložiti šele po njegovi zapadlosti, pri čemer davčni organ pod pojmom „zapadlosti“ razume prvi dan po poteku roka za plačilo, torej dan, ko je davčni dolžnik že v zamudi in zanj nastopijo vse posledice te zamude (začetek teka zamudnih obresti, začetek izvršbe vključno z blokado njegovih računov ipd.). Tudi iz ministrovega zakonskega pooblastila za izdajo podzakonskega akta (zadnji odstavek 101. člena) ne izhaja, da bi naj minister določil začetek roka za vložitev prošnje za odpis, odlog ali obročno plačilo davka. Iz zakonskega pooblastila izhaja le, da minister določi podrobnejše kriterije ter obliko in vsebino vloge. Zato je tudi sklicevanje na podzakonski akt (Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku) v tem smislu neutemeljeno.

Povsem logično in sistemsko je, da zakon (ZDavP-2) od davčnega zavezanca pričakuje, da bo odmerjen davčni dolg plačal pravočasno (torej v času, ko teče v odločbi o odmeri davka določen rok za njegovo plačilo) in da ga ne vzpodbuja k temu, da bi s plačilom prišel v zamudo. Če pa zavezanec davka v postavljenem roku zaradi nastopa zakonsko določenih objektivnih okoliščin ne zmore plačati, mu zakon daje možnost (v 101. členu), da zaprosi za njegov odpis, odlog ali obročno plačevanje. Le tako se lahko obe strani (zavezanec in davčni organ) izogneta prisilni izvršbi kot skrajnemu ukrepu. Povedano drugače, nelogično in nenamensko je davčnega zavezanca siliti, da kljub zavedanju svoje plačilne nezmožnosti z vlogo za odpis, odlog ali obročno plačilo čaka tako dolgo, da zapade v plačilno zamudo z vsemi njenimi negativnimi posledicami. Tudi podzakonske predpise (naveden Pravilnik) je torej treba razlagati v navedeni smeri in ne obratno. Sicer pa se določbe navedenega Pravilnika, v skladu z navedenim zakonskim pooblastilom (ki ga ni dopustno širiti), nanašajo le na kriterije za odpis dolga, vsebino vloge in dokaze (med katerimi niso zgolj davčne evidence).

Neustrezno je tudi sklicevanje na uradno davčno evidenco (oz. davčno kartico), po kateri tožnica v času vložitve prošnje za odpis še naj ne bi imela davčnega dolga, pa čeprav ji je očitno že bila vročena odločba, da mora naveden davčni dolg plačati v 30 dneh, sicer bo izvršba. Poleg tega, da zgolj tehnika evidentiranja davčnega dolga ne more biti ustrezen temelj za korektno razlago predmetne problematike, ima davčni organ gotovo tudi druge evidence, iz katerih so razvidne že odmerjene davčne obveznosti, pa čeprav rok za njihovo plačilo še ni potekel. Sicer pa tudi sam ZDavP-2 v 101. členu poleg vpogleda v uradne evidence davčnega organa dopušča tudi dokazovanje z drugimi dokazi, ki jih lahko predloži tudi sam zavezanec. Verjetno torej ni nobenega dvoma, da lahko davčni organ, z vpogledom v ustrezen lastni dokument ali evidenco, takoj preveri, če ima zavezanec davčni dolg, pa čeprav odločba o njegovi odmeri, zaradi teka roka za prostovoljno izpolnitev, še ni prisilno izvršljiva.

V obravnavanem primeru iz spisov zadeve izhaja, da je bila odmerna odločba tožnici izdana dne 9. 8. 2011 (datum odločbe). Iz spisov ni razvidno, kdaj točno ji je bila vročena in kako (v spisu ni vročilnice ali podobnega dokazila o vročitvi). Iz okoliščine, da je tožnica vlogo za odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka na predpisanem obrazcu vložila dne 23. 8. 2011 pa nedvomno izhaja, da je morala navedeno odmerno odločbo pred tem že prejeti (saj za sporno davčno obveznost sicer ne bi mogla vedeti in zaprositi za odpis). V izreku navedene odmerne odločbe je med drugim določeno, da mora tam odmerjeno dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin (v znesku 255,79 EUR) plačati v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka pa se ji bodo zaračunavale zamudne obresti in bo začet postopek davčne izvršbe.

Če je torej tožnica v obravnavanem primeru prejela odločbo o odmeri dohodnine z rokom plačila 30 dni od prejema (kot to izhaja iz spisov zadeve), potem je bila, vse od prejema take odločbe naprej, upravičena zaprositi za odpis, odlog ali obročno plačilo tega davčnega dolga. Zato v takem primeru ni mogoče šteti, da je bila njena prošnja preuranjena.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, zato ji je ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovnem postopku bo moral upravni organ, ob upoštevanju pravnih stališč iz te sodbe, popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje glede vprašanja, kdaj je bila odločba o odmeri sporne davčne obveznosti z dne 9. 8. 2011 tožnici vročena. V kolikor je tožnica predmetno vlogo za odpis, odlog ali obročno plačilo davčnega dolga podala po tem datumu (dejanske vročitve odločbe) jo bo moral vsebinsko obravnavati in o njej odločiti.